Jure SešekJure Sešek
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Voditelj Jože Bartolj in sogovornik p. Tomaž Mikuš (foto: Mirjam Judež)
Voditelj Jože Bartolj in sogovornik p. Tomaž Mikuš | (foto: Mirjam Judež)

Tretje misijonsko jutro: Rane nas vabijo k sočutju

Radijski misijon 2024 | 20.03.2024, 14:44 Mirjam Judež

Tretje misijonsko jutro smo govorili o ranah, ki ozdravljajo, ki jih nosimo s seboj morda že iz mladosti in vedno znova, ko tega ne želimo, pridejo na površje. Tudi te rane kličejo k ozdravitvi in prav je, da se jih lotimo na pravi način. V našem studiu smo gostili jezuita p. Tomaža Mikuša, duhovnega voditelja za zlorabljene in za tiste, ki trpijo zaradi travme splava. Pove, da je tudi sam doživel razne oblike ponižanja, nasilja v šoli, zato se lažje vživi in začuti bolečino teh, ki pridejo na duhovne vaje. »Vem, kaj je sram in ponižanje. Bog želi, da bi živeli izpolnjeno, ljubezni polno življenje, tega pa ne moremo, če nosimo v sebi neozdravljene rane,« pove. Z gostom se je pogovarjal Jože Bartolj.

Blizu vam je stavek iz Izaije: Po Njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

»Ta stavek mi je blizu, ker je moja osebna izkušnja, da tiste rane, ko se spomniš nečesa, kar se je zgodilo v preteklosti, ob tem čutiš jezo, bolečino, zamero, potem veš, da tiste rane v srcu niso ozdravljene. Ko pride do ozdravitve te rane, ostane le spomin, čustvene bolečine ni več. Meni je najbolj pomagalo to, da sem v svoje rane iz mladosti povabil Jezusa Kristusa, da je On vstopil v to, kar se mi je takrat dogajalo, da sem delil svoje rane. Danes lahko rečem, da je ostal spomin, ni pa več čustvene bolečine. Spomnim se dogodka iz časa moje nove maše. Kipar Edo Dolinar je naredil novomašni križ. Delal je plesočega Kristusa, pa se mu je ponesrečil, roke noge so se polomile, pa ga je vrgel v koš. Ko je v svoji delavnici zrl v koš in videl Kristusa, je dobil navdih, da ga vzame in nalepi na leseno ploščo. Ko je moja stara mama videla ta križ, me je vprašala, kako sem lahko tega golega Kristusa vzel za novomašni križ. Ne samo, da je ranjen, tudi roke in noge so polomljene, Kristus je bil gol. Ta križ mi je postal sopotnik v duhovnem poslanstvu, saj razodeva ranjenost, ki jo vsi nosimo. Po Njegovih ranah smo bili ozdravljeni pomeni, da nas vabi, da ne skrivamo ran, ki so nam bile prizadete s strani drugih ljudi ali smo si jih prizadeli sami, vabi nas, da se odpremo drugim v tej svoji ranjenosti, istočasno pa doživimo tudi, da je Jezus Kristus navzoč, da tudi On trpi z nami, kot je sam trpel in mi trpimo z Njim, kot je On trpel. Pred nekaj leti sem prevedel članek o ranjenem Kristusu, ki je bil tudi žrtev spolne zlorabe. Takrat nikoli nisem razmišljal o Kristusu na ta način. Ko so ga slekli, pribili na križ, je bila to spolna zloraba. Razgaljen je doživljal sram in ponižanje, to so ti občutki, ki jih doživlja žrtev spolne zlorabe. Ko človek začne povezovati svojo ranjenost s Kristusovo, začuti, da mu je On blizu, ga razume in ve, skozi kaj si šel in ti veš, skozi kaj je šel On. Ko to ni več skrivnost, ko lahko deliš z drugimi, lahko pride do ozdravitve. Jezus Kristus po svojem vstajenju pride med učence in reče: Mir vam bodi. To so ljudje, ki so ga ravnokar izdali, jim pokaže svoje rane, ki niso več krvaveče, ampak ozdravljene. Če ne bi bile, jim ne bi rekel: Mir vam bodi, ampak: Pejte vi nekam! Kje ste bili tisti večer, ko sem vas potreboval? Tako tudi mi. Ko so enkrat naše rane ozdravljene, se lahko drugače soočimo s svetom, življenjem in z drugimi.«

V Cerkvi se zdi, kot da smo vsi ok, v resnici pa mnogi v občestvu trpijo. Ogromno ljudi trpi zaradi splava, pa vendar o tem ne upajo spregovoriti, ker je to taka sramota. Ti ljudje tiho trpijo sredi našega občestva. To je tudi zato, ker se mi obnašamo kot občestvo pobožnih in ne kot občestvo grešnikov, ki bi drugega grešnika sprejelo in razumelo njegovo bolečino.

V mladosti smo vsi doživeli neko zlorabo ali smo na nek način ranjeni …

»Vsak se spominja nekega dogodka, v katerem je še vedno močna bolečina. To ga je takrat prizadelo, ranilo. Ni človeka, ki ne bi tega doživljal. Morda te je nekdo sramotil, pretepal, morda so s tabo v šoli grdo ravnali, se norčevali iz tebe, te poniževali. Morda je bilo nasilje v družini … Nekateri so ranjeni s strani duhovnikov. Že s samo besedo, ki jo je duhovnik izrekel, jih je prizadel. Nosimo rane, njihova težava je, da če jih ne zdravimo, zamera, ki jo nosimo do te osebe, postaja še večja. Nas same zapre v ječo zamere, sovraštva do drugih, mi smo tisti na koncu, ki najbolj trpimo.«

Pred nekaj leti sem prevedel članek o ranjenem Kristusu, ki je bil tudi žrtev spolne zlorabe. Ko so ga slekli, pribili na križ, je razgaljen doživljal sram in ponižanje. To so ti občutki, ki jih doživlja žrtev spolne zlorabe. Ko človek začne povezovati svojo ranjenost s Kristusovo, začuti, da mu je On blizu, ga razume in ve, skozi kaj je šel in človek ve, skozi kaj je šel On.

Globoke rane večkrat skrivamo in zaradi njih tiho trpimo …

Vedno me nekako boli to, da smo po definiciji nemškega teologa Dietricha Bonhoefferja »pobožni kristjani«. V svoji knjigi Življenje skupaj, ki jo je izdala Založba Dravlje, pravi, da pobožni kristjani, ko pridemo skupaj, skrivamo drug pred drugim svojo lastno ranjenost. Kristus ne more vstopiti med nas, ker nismo odprti za Njegov dotik. On pravi, da moramo biti skupnost grešnikov, da ko pridemo skupaj, ne skrivamo svoje ranjenosti, ki je nastala zaradi grehov drugih ali našega lastnega greha, ampak moramo deliti to, saj s tem omogočimo, da Kristus vstopi v naše življenje. V Cerkvi se zdi, kot da smo vsi ok, v resnici pa mnogi v občestvu trpijo. V Rahelinem vinogradu, kamor prihajajo ljudje zaradi ran splava, ti ljudje trpijo v tišini, o tem ne morejo z nobenim spregovoriti: to je njihova rana, sramota, krivda. Glede na situacijo v Sloveniji, ko vemo, koliko je bilo opravljenih umetnih splavov, vemo, da je ogromno ljudi, ki trpi zaradi te rane. Pa vendar o tem ne upajo spregovoriti, deliti, ker je to taka sramota. Ti ljudje tiho trpijo sredi našega občestva. To je tudi zato, ker se mi obnašamo kot občestvo pobožnih in ne kot občestvo grešnikov, ki bi drugega grešnika sprejelo in razumelo njegovo bolečino.«

Nosimo rane, njihova težava je, da če jih ne zdravimo, zamera, ki jo nosimo do te osebe, postaja še večja. Nas same zapre v ječo zamere, sovraštva do drugih, mi smo tisti na koncu, ki najbolj trpimo.

Gotovo ste spremljali, ko so v Franciji zapisali pravico do splava celo v ustavo …

»Prva misel je, da je poslanstvo Cerkve, da zdravi rane splava, še toliko bolj pomembno. Še več ljudi bo zaradi tega trpelo, bilo prizadetih. Mi lahko zapišemo to pravico v ustavo, a rana, ki nastane v duši zaradi opravljenega splava, bo ostala. Ta duša bo še vedno potrebovala Božji dotik in ozdravljenje.«

Če rane opredelimo, o njih govorimo, smo že na poti ozdravitve, vi pa pomagate ljudem, ki trpijo … Na duhovnih vajah Rahelin vinograd in Od bolečine k milosti slišite zelo presunljive stvari.

»Oboje duhovne vaje so duhovno psihološki program, ki ga je naredila psihologinja iz ZDA na podlagi svoje izkušnje dela z mladimi v župniji, kjer so evangeljske odlomke kontemplirali in uprizorili. Vstopili so v evangelijski odlomek - celostno. To metodo je kasneje uporabila s svojim psihološkim znanjem za celjenje ran zlorabe in splava. Nekdo, ki je naredil splav, se bo verjetno doživljal kot grešnica, ki so jo drugi hoteli kamenjati. Poznamo, kako Jezus pristopi do te grešnice. Na koncu vpraša: Te je kdo obsodil? Nihče? Potem te tudi jaz ne obsojam. Potem pravi: Pojdi in ne greši več. Vedno smo v nevarnosti, da v neki zaslepljenosti znova tvegamo, smo ranjeni in prizadeti. Če se skušamo vživeti v nekoga, ki se je v neki življenjski stiski odločil za splav, je to postala skrivnost v njegovem življenju, o kateri ni mogel z nobenim govoriti. Ko spregovori, ko doživi, kar je žena doživela v evangeliju: Tudi jaz te ne obsojam, je to tisto, kar ozdravi. Te duhovne vaje so zgrajene na principu, da vstopimo v dogodke Jezusovega in našega lastnega življenja in dovolimo, da Jezus vstopi v naše življenje. Njegov dotik, besede so tiste, ki ozdravijo našo rano, bolečino, ki jo nosimo.«

Veliko žensk trpi za travmo po opravljenem splavu. Treba jim je pomagati in biti do njih sočuten.
Veliko žensk trpi za travmo po opravljenem splavu. Treba jim je pomagati in biti do njih sočuten. © Milada Vigerova / Unsplash

Gre za proces, to se ne zgodi čez noč …

»To je intenziven čustveni proces, ki traja 3 dni ali v primeru zlorab 5 dni. Je naporen, tudi za ekipo. Velikokrat razmišljam, zakaj sem se tega lotil, ker je naporno, težko. Ko drugi delijo svojo bolečino, človek ne more mimo svoje lastne, ki se je morda ponovno spomni, pride v stik z njo. Je pa proces, ki ozdravlja, naredi spremembo v življenju posameznika. Mati ali oče, ki sta se odločila za splav, s teh duhovnih vaj odideta z novim odnosom do sebe, otroka, do Boga. Te duhovne vaje so odprte za matere, očete, tudi za stare starše, brate, sestre. Zaradi izgube enega družinskega člana trpi cela družina. Tudi, če ne veš, čutiš, trpiš, veš, da nekaj je, čeprav nimaš niti odgovora. Ker je mama naredila sprav, tisti, ki je preživel, trpi za sindromom preživelosti, pa čeprav mu ta informacija morda nikoli ni bila podana. Te stvari nas bolj prizadenejo kot v resnici mislimo.«

Naši misijonarji na gori La Verni razmišljajo o tem, kako je Kristus vtisnil svoje rane v telo Frančiška Asiškega …

»To govori o pripravljenosti sv. Frančiška, da bi čutil Kristusovo bolečino. Kristus mu je omogočil, da jo čuti. To je najvišje dejanje ljubezni, empatije, ki jo je imel do Kristusa. Ta Frančiškova drža je tista, ki bi jo morali kristjani imeti. Mi smo lahko do ran svojih bližnjih tudi brezbrižni, lahko pa se vživimo vanje in jih začutimo. Nikoli nas ne bodo bolele na način, kot bolijo druge. V duhovnih vajah Od bolečine k milosti si podelimo sočutje drug do drugega. Izkušnja, ko nekdo vidi tvojo ranjenost in ji tečejo solze, to je tisto, kar ozdravlja. Take izkušnje nekdo, ki je bil zlorabljen, nima. Ko se mu je zloraba zgodila, ni bilo nobenega, ki bi z njim sočustvoval, bil z njim. Na duhovnih vajah nekdo, ki je le sopotnik, morda tako ranjen kot ti, vidi tvoje rane in čustvuje s teboj. To je tisto, kar nas spreminja. Križev pot, pasijon, ki ga prebiramo, je namenjeno temu, da bi preko čutenja s Kristusom postali bolj čuteči z drugimi.«

Ker je mama naredila sprav, tisti, ki je preživel, trpi za sindromom preživelosti, pa čeprav mu ta informacija morda nikoli ni bila podana. Te stvari nas bolj prizadenejo kot v resnici mislimo.

Kristusove rane tudi zdravijo … Mi svoje rane nosimo, jih skušamo ozdraviti, tudi osmisliti. Kristus vzame vse težke rane nase in zdravi.

»Ljubezen, ki jo ima Kristus do nas, iz katere je bil pripravljen iti skozi to trpljenje, vzeti nase našo krivdo, sramoto, ta ljubezen je tista, ki nas zdravi. Rane človeka, ko jih dobi, lahko naredijo kristjana bolj sočutnega do drugih, vojaka pa bi naredile bolj trdega in neobčutljivega do drugih. Rane, ki smo jih doživeli kristjani, nas vabijo, da zaradi njih postanemo bolj sočutni do drugih ljudi, ni pa nujno, da gre po tej poti. Lahko smo zaradi teh ran manj sočutni do drugih.«

Velikokrat slišimo, da bi lahko Bog odrešil človeka tudi na drugačen način, ne bi bilo treba Sinu naložiti vsega tega trpljenja …

»Mislim, da preprosto vemo, da nas ima nekdo resnično rad, ko je pripravljen z nami trpeti. Bog je po Jezusu Kristusu nam izkazal ljubezen tudi na ta način, ker je pripravljen z nami trpeti. Trpljenje je nesmiselno, če ni trpljenje iz ljubezni. Ljubezen trpljenje osmisli in takrat postane trpljenje odrešilno, drugače ni, drugače je pa človeku prekletstvo.«

Vabljeni, da se pridružite p. Tomažu Mikušu na duhovnih vajah.

Rahelin vinograd

Od bolečine k milosti

V Njegovem objemu

Radijski misijon 2024
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...