Fantje še pojo podoknice na Gregorjevo?

Slovenija | 12.03.2024, 10:27 Nataša Ličen

V Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru, ki smo jo obiskali ob Tednu katoliških šol, sledijo bogati dediščini, zavedajo se pomena njenega ohranjanja in zato že vrsto let gojijo tudi petje podoknice na Gregorjevo.

Aleš Marčič, ravnatelj Glasbene in baletne šole v Zavodu AMS, in Tadej Kušar, učitelj glasbe: »V današnji družbi ves čas poslušamo o tekmovanju, višja stopnja pa je povezovanje in sodelovanje. Mlade je treba podpreti in tudi s tovrstnimi gestami tradicije jih osveščamo o pomenu dobrih del in podpiranju naših prizadevanj.«

V ozadju gregorjevega petja in koledovanj sta veselje in prijateljstvo, to tudi sporočamo mladim.

Tadej Kušar: »Vrsto let se na Gregorjevo zjutraj zbere skupina fantov in zapoje dekletom. Postavijo se na vsako stran šole, zunaj - pod okna, ter zapojejo ljudsko, kakšno veselo, ali ponarodelo pesem. Ker pojejo zunaj, so vesele pesmi deležni tudi mimoidoči, ki se sprehajajo pod Kalvarijo, pri odprtih oknih pa so dijakinje in dijaki, ki z zanimanjem in veseljem poslušajo.«

Teden katoliški šol. Pomagamo pri zbiranju sredstev za učence in dijake.

Spremljajo jih tudi ptice, ki se že glasno oglašajo. Dijak Gal Prevoršek: »Najprej se kakšno uro prej zberemo v razredu, se uglasimo, zraven je vedno še kakšen instrument. Verjamem, da je v srcu vsakega fanta dekle, ki ji nameni pesem. Na Gregorjevo se že občuti pomlad, tudi občutki ob petju podoknic so lepi, ko prisluhne vsa šola in pridejo dijaki do oken in nas z veseljem pozdravijo. Seveda je posebej lepo, ko dekle fanta, ki jo nosi v srcu, še posebej lepo pogleda, ha, ha ... »

Vodja skupine prekaljenih »mačkov«, ki so včasih koledovali ves teden, mi je predal zvezdo in rekel: »Glej, Aleš, to zvezdo ti dam in ohranjaj tradicijo." Gesta je »zabetonirala« to zavezo.

Aleš Marčič: »Poleg Gregorjevega se ustavimo tudi pri Trikraljevskem koledovanju. Mlad fant, še ne štirinajst let star, sem pred sedemintridesetimi leti začel to tradicijo, ko je moj oče sodeloval v skupini vaških kolednikov. Zadeva me je navdušila, že ko sem jih opazoval med pripravami in poslušal na vajah, ko me je oče vzel s seboj. Sledilo je retorično vprašanje, bi bil zraven? Iz te prve izkušnje, prvega koledovanja, se je v mojem srcu zapisala zaveza, da je treba to tradicijo ohraniti. Najprej smo jo ohranjali skupaj s prijatelji iz vokalne skupine Liguster, potem pa tudi s koledniki Zavoda Antona Martina Slomška. Deset let na Zavodu zdaj že ohranjamo to tradicijo, s katero spodbujamo tudi dobrodelnost. Ljudje nas toplo in srčno sprejemajo, imamo toliko prekrasnih spominov, kar je še dodatna spodbuda za nadaljevanje. Zelo sem vesel, da tradicijo prenašamo tudi na mlajše rodove, sistematično smo to vpeljali medgeneracijsko. Imamo mlade kolednike v gimnaziji in v Dijaškem domu."

Lucija Fric, dijakinja: »Odpravimo se tudi na nadškofijo, v Slomškovo knjigarno, na Karitas, Teološko fakulteto UM in na še več drugih ustanov. Vsi nas sprejmejo odprtih rok. Pesmi ne spreminjamo veliko, sporočilo je pa vedno isto, veselo - da je med nami Jezus. Sama sem zvezda že tretje leto, imamo vedno tudi nekaj ostalih likov. Gostitelji že dobro poznajo pomen koledovanja. Z njim izkazujemo tudi vrednote, za katere se potegujemo na naši šoli in je tudi zato prav, da tradicija živi.«