Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Silva in Nace Volčič v skupnosti Barka v Hondurasu (foto: Osebni arhiv zakoncev Volčič)
Silva in Nace Volčič v skupnosti Barka v Hondurasu | (foto: Osebni arhiv zakoncev Volčič)

Silva in Nace Volčič v Barki v Hondurasu

Svet | 11.03.2024, 13:17 Marta Jerebič

Pred časom smo v oddaji Iz življenja Cerkve predstavili akcijo Društva Operando, ki je želelo polepšati božič 800 otrokom v perujskem Tarapotu. Pri laiškem misijonarju Nacetu Volčiči smo preverili, kako je akcija uspela. Z njim pa smo spregovorili tudi o novi akciji, saj sta z ženo Silvo že na novi misiji. Zdaj pomagata v skupnosti Barka v Hondurasu.

Pogovoru lahko prisluhnete na tej povezavi.

Decembra lani smo že predstavili pomoč Društva Operando v Tarapotu, kjer sta z lokalno dobrodelno organizacijo pomagala pripraviti božični dogodek za 800 otrok iz najrevnejših družin. Je akcija uspela?

Ja, akcija je uspela. V bistvu še bolj kot smo pričakovali. In to tudi s pomočjo radia Ognjišče in ljudi, ki so darovali za revne otroke v Tarapotu.

Z zbranim denarjem smo najprej organizirali božični dogodek, na katerem se je zbralo okrog 800 otrok.

Različni okraji in okrožja v Peruju vsako leto organizirajo takšno Čokolatado, kot ji rečejo. Vedno je povezano z glasbo, plesom in jasno, z obdarovanjem otrok. Del obdarovanja je obvezni napitek iz kakava in Panetone.

Tako revno okrožje, kot je tisto v Tarapotu, to je v Amazonskem delu Peruja, si takšne dogodke pogosto težko omislijo, saj ne morejo zbrati denarja za Čokolatato. V Operandu smo se torej odločili, da jim pomagamo in res, dogodek je uspel. Bila je glasba, bili so animatorji in s pomočjo donacij smo kupili darila za otroke, tako da je vsak od njih dobil nekaj od Božička.

Ampak od vseh zbranih donacij je še ostalo nekaj denarja. Skupaj z odgovornimi za okrožje Spodnjega dela Tarapota smo se odločili, da ta denar porabimo za nakup šolskih torb in šolskih potrebščin za tiste prvošolčke, ki sicer prav zato, ker si njihovi starši ne bi mogli tega privoščiti, sploh ne bi odšli v šolo. Ja vem, je zelo žalostno, ampak to je realnost v teh revnih južnoameriških državah, kjer sva s Silvo potovala.

Organizirali smo se in prav fizično odšli do tistih res najbolj obubožanih družin, in naredili seznam otrok, ki so potrebovali stvari za šolo. Šolske počitnice so šle h koncu in smo morali kar pohiteti.

Midva sva sicer še pred razdeljevanjem daril morala oditi naprej, ker nama je v Peruju potekla viza, ampak sva bila še navzoča, ko smo kupovali torbe in potrebščine. O tem sem pisal tudi na blogu Operando.org.

Ko sva bila že v Hondurasu, so nama poslali slike z vsemi stotimi otroci. V rokah so imeli torbe, v njih pa pisala, zvezke, ravnila in pač vse ostalo. In kar je najpomembneje veseli so bili, to se jim je videlo; veseli, da bodo lahko tudi sami prestopili prag šole, kamor odhajajo njihovi vrstniki.

Res iskrena zahvala vsem slovenskim donatorjem, ki so tako od daleč darovali za vse te otroke.

In zmeraj sva bila vesela, ko sva ljudem pripovedovala o Sloveniji. Prepričan sem, da se bo to ime, vsaj med njimi, za vedno zapisalo v srce.

Zdaj sta v Hondurasu, kjer pomagata v skupnosti Barka. Kako je padla odločitev za to in v kakšnih razmerah deluje skupnost?

Tako je, odšla sva naprej. Več razlogov je bilo, da sva se odločila za novo državo. Prvi razlog, kot rečeno, je bila viza. Midva sva sicer zelo resno razmišljala o tem, da bi se podala v pustolovščino s Perujsko birokracijo in si pridobila dolgoročno vizo.

V praksi bi bilo to najlažje tako, da bi tudi v Peruju ustanovili društvo Operando, na podlagi česar bi midva pridobila tako imenovano delavsko vizo. Po tehtnem premisleku sva se odrekla tej možnosti, saj bi to terjalo odločno preveč časa, energije in denarja.

Po drugi strani pa sva vedela, da so okrog naju še druge države, ki so prav tako izjemno revne in kjer je veliko ljudi, ki resno potrebuje pomoč. Ena takšnih je Honduras, ena najbolj revnih držav celotnega kontinenta Južne in Centralne Amerike.

Skupnost Barka poznava že od prej. Na najini misijonski poti sva bila pred leti del Barkine skupnosti v Rimu, potem pa tudi v Litvi. Ogromno člankov sva objavila iz teh najinih izkušenj.

Za tiste, ki Barko ne poznate, to je skupnost z osebami z motnjo v duševnem razvoju, kjer v isti hiši, torej istem gospodinjstvu, živijo asistenti in osebe z motnjo. To skupno življenje daje poseben pečat v tem svetu in je pričevanje samo zase. Hkrati iz lastne izkušnje lahko povem, da pušča globoke duhovne sledi v človeku, ki se odloči za takšno delo in življenje.

V svojih zapisih na blogu večkrat omenjate pomanjkanje vode. Kakšne so vaše prigode oziroma opažanja v zvezi s tem?

Uf ja. Če sem čisto iskren, si nisva predstavljala, kako pomembna zna biti voda v hiši, kjer živi dvanajst ljudi, od tega osem oseb z motnjo v duševnem razvoju.

Dobro, znano je, da države srednje Amerike niso ravno 'padavinske države' (Mehika, Salvador, Nikaragva, Honduras in druge), so tako rekoč puščavske.

Vode je torej malo, a največji problem je njena distribucija. Okrožja v Hondurasu, ki so premožnejša, imajo lažji dostop do vode, kot tista najbolj revna. V hiši imamo velik vodovodni zbiralnik, kamor vodo iz občine (se pravi občinskega vodovoda) natočijo dvakrat na mesec. A to ni dovolj. Vsaj za našo veliko hišo ne.

Posledica je ta, da nam jo včasih zmanjka že en teden prej preden priteče nova in to kljub skrajnemu varčevanju z vodo.

Res, ko danes vidim vodo, v njej skoraj gledam zlato. Prepričan sem, da bomo v prihodnje tudi zahodnjaki kmalu na vodo gledali tako.

Ko voda v jašku pade pod določeno mejo, moramo izključiti elektriko, se pravi črpalko, ki poganja vodo po ceveh. Takrat hodimo okrog z vedri, vodo pa zajemamo iz čebra, kjer se je v tem času nabrala.

Iz veder zajemamo, ko pomivamo posodo (s polivanjem, ne iz pipe), ko umivamo fante in dekleta (tako rečemo osebam z motnjo) in tudi ko pomivamo po tleh.

Pranje perila, ki se ga v štirinajstih dneh nabere na kupe, pride v poštev izključno takrat, ko pride nova voda, to se pravi dvakrat, v poletni sezoni pa celo samo enkrat na mesec.

Pogosto se umivamo z mrzlo vodo in pri tuširanju le redko vodo točimo iz pipe. Pač, tako kot v vseh skromnih in revnih hišah okrog nas (naj povem, da živimo v zelo revnem okrožju glavnega mesta Hondurasa, Tegucigalpa). Nismo izjema, beseda 'voda' je tukaj skoraj tako cenjena kot beseda 'hrana'.

Kako bo torej Društvo Operando pomagalo skupnosti Barka v Tegucigalpi?

Že zelo kmalu po tem, ko sva s Silvo začela delo tukaj v hiši, sva ugotovila, da je Barkina skupnost v Hondurasu kar precej, kako naj rečen, 'podhranjena'. V finančnem smislu.

Medtem ko veliko drugih Barkinih skupnosti po svetu (za tiste, ki morda ne vejo, je teh skupnosti po svetu več kot 150) podprtih iz strani države in bogatejših donatorjev, so skupnosti v tako revnih državah kot je Honduras, revne in neprestano trepetajo za svoje preživetje.

Država ne pomaga prav nič, domačih donatorjev pa tudi ni veliko.

Videla sva, kaj pomeni, če sredi meseca zmanjka denarja za nakup hrane, kaj pomeni, če zmanjka denarja za plenice recimo. Videla sva, kako so odvisni od banke hrane, ki je do nedavnega sicer omogočala, da so ljudje (med njimi tudi Barka) lahko sami izbirali dobrine za prehrano in jo zelo ugodno kupile, zdaj pa v Banki hrane sami pakirajo hrano v škatle in lahko kupiš le ta paket, ne da bi sploh vedel, kaj je notri. Sploh nimaš druge možnosti. Na zadnje ko smo kupili takšen paket, je bilo v njem dvajset kil banan, dvajset kil krompirja in še nekaj zelenjave, pri čemer je bilo pol vsega tega uničenega, gnilega in neužitnega. Če bi kupili sadje po normalni ceni v trgovini, bi morali plačati toliko kot pri nas v Sloveniji, saj velik del sadja in zelenjave uvažajo iz ZDA ali Južne Amerike.

Težavo z vodo sem že omenil, to, da skupnost vsak mesec komaj zbere dovolj denarja za sicer skromne plače zaposlenih (midva nisva plačana, delava kot prostovoljca), čeprav se zgodi da s plačilom zaostanejo tudi dva meseca.

Skratka, s Silvo sva se odločila, da v Operandu odpremo nov donacijski račun in znova povabiva slovenske darovalce k darovanju, da finančno podpremo to sicer lepo in srčno skupnost in jim vsaj malo olajšamo življenje in delo. Delo, ki je pomembno, saj osebe z motnjo v duševnem razvoju v takšnih državah praktično nimajo nobene možnosti in je mnogo takšnih, ki so zapuščene, in razen asistentov, kot so ti v Barki, nimajo nikogar. To delo je res pomembno.

To ni prva skupnost Barka, v kateri sta delovala do zdaj. Kakšne so vajine izkušnje življenja v takšni skupnosti?

V praktičnem smislu dokaj različne, vse pa imajo to skupno lastnost, da so asistenti ali prostovoljci tesno povezani z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Skupaj živijo kot bratje in sestre, in kar je najbolj pomembno, drug drugega bogatijo, v vseh ozirih.

Barkina skupnost v Rimu je zelo dinamična, in tudi finančno bolje preskrbljena. Tista v Litvi je majhna, ampak izredno lepa in zelo povezana med seboj. Na Barki v Rimu sva preživela skupaj več kot štiri mesece, v Litvi en mesec. Ni mi treba posebej poudarjati, da sta bili obe izkušnje močni za naju in se še danes rada spominjava vseh teh fantov in deklet.

Barka v Tegucigalpi stoji le nekaj sto metrov stran od najbolj znanega romarskega središča v Hondurasu – Bazilike Device iz Suyape. Kakšno je versko življenje prebivalcev? Kaj opažata?

Hja, tako kot v drugih državah v Južni in Centralni Ameriki, je tudi v Hondurasu vera izredno praktična. Ljudje so verni in ne nujno le Katoličani. Je kar nekaj drugih, krščanskih, protestantskih cerkva.

Ja, skupnost Barka je le sto metrov proč od glavnega romarskega središča v Hondurasu, Suyapa. Tako kot pri nas Brezje, lahko si predstavljate veliko hišo s kar nekaj zemlje (mislim Barkino hišo), ki je postavljanena med hišami na Brezjah in ponujajo čudovit pogled na cerkveno kupulo. Tudi tukaj imamo izjemen pogled na tri cerkvene kupole in bazilika je res velika. Iz celega Hondurasa, sploh za velike praznike, hodijo verniki sem in prosijo Devico Marijo, ki se je na tem mestu prikazovala, za različne namene.

Je pa treba še nekaj povedati, da ne bo vse tako zelo romantično in idilično. Ljudje v Hondurasu so izredno vraževerni. To njihovo vraževerje, ki se odraža v raznih ritualih, ali pa strahovih pred duhovi, ki naj bi strašili, in tako dalje, je sicer starodavno, bržkone povezano še z Maji, ki so živeli na tem ozemlju. A je trdno zakoreninjeno.

Samo primer. Ko zvečer pospravljamo kuhinjo, nobena od asistentk, ne bo pometla kuhinje. Hondurašani tega opravila zvečer ne opravljajo, saj verjamejo, da ti zaradi tega početja lahko umre nekdo, ki ti je drag. Nihče nama ne zna pojasniti zakaj, a se tega tako sveto držijo, da pri nas na Barki v glavnem zvečer pometava samo midva s Silvo. Zaenkrat so vsi najini doma še vedno živi in zdravi.

Koliko časa nameravata ostati v Hondurasu?

V Hondurasu nameravava ostati štiri mesece. Tri mesece nama dopušča viza, za en mesec jo potem še lahko podaljšava. V Hondurasu sta dve Barkini hiši oziroma skupnosti. Ena je tukaj v Tegucigalpi, kjer sva zdaj, druga pa je v zahodnem delu, blizu obale Pacifika, v mestu Choluteca. Odločila sva se, da bova dva meseca preživela v eni, dva meseca pa v drugi.

Za naprej pa bova videla, kako se bodo stvari obrnile in kaj bo povedal najin Šef. Zmeraj da neko znamenje, tako da sva lahko mirna in zaupava.

Hvala za pogovor in želim vama uspešno akcijo.

Tudi jaz se zahvaljujem vam za pozornost in še enkrat povabim poslušalce, da se nam pridružijo pri pomoči za skupnost Barka v Hondurasu. Na naši spletni strani operando.org je na desni strani zgoraj gumb DONIRAJ, in tam so potem vse informacije o tem, za kaj točno zbiramo in kako lahko darujejo svoj dar.

Svoj dar lahko nakažete tudi neposredno na donacijski račun društva Operando:

Društvo Operando
Gornji trg 18, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400 1004 6474 338 (NKBM)
Namen: Za Honduras

 

Svet
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...