Zakonca Mohar: Najin zakonski odnos je največji vzgojitelj najinih otrok

Družinska kateheza | 06.03.2024, 14:19 Mirjam Judež

V Družinski katehezi sta bila z nami Alenka in Sebastian Mohar iz Najine poti. V tem letu spoznavamo gibanja, skupine in društva, ki si prizadevajo za okrepitev zakonskega odnosa. Med prvimi je bila gotovo Najina pot, ki jo je ustanovil p. Vital Vider, ki je že davnega leta 1970 zakonce povabil na duhovne vaje, leta 1972 se je rodila prva zakonska skupina, leta 1975 pa je začel še s šolo za zakon. Kako potekajo srečanja in kaj pomenijo zakoncema Mohar? Tokrat bomo izvedeli več o skupini Najina pot, ki ima 65 skupin oz. 450 parov, ki se enkrat mesečno srečujejo po domovih.

Kaj je bistvo teh srečanj?

Alenka: »Bistvo je skrb za živ, rastoč odnos med možem in ženo. Srečanja so trenutki, ko si povemo, kako doživljamo drug drugega, hkrati pa so predvsem namenjena pogovoru med nama. Na srečanju seveda podelimo nekaj občutij, misli o tem, kako sva, sicer pa je središče rasti najinega zakonskega odnosa pogovor, ki se odvija doma in v najinem vsakodnevnem življenju. Prav načelo, da ne delimo nasvetov drug drugemu, vzbuja občutek varnega prostora, da je najin način razmisleka, najin način življenja nekaj, kar je najino. Na teh srečanjih deliva tisto, kar želiva deliti. Vse ostalo pa je pogovor, ki se odvija med nama. Misli, ki jih podelimo zakonski pari med seboj, nas nagovarjajo. Vzamemo, kar se nam zdi pomembno, potrebno za rast najinega zakona.«

Na kakšen način srečanja potekajo?

Sebastian: »Srečanja potekajo po načelu zakonske dinamike. Vsak pride do besede, nihče povedanega ne komentira, vsakdo govori približno enako dolgo. Vsako skupino spremlja tudi duhovni voditelj p. Vital Vider ali p. Andrej Benda, zraven pa je tudi starejši zakonski par. Srečanje je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu preberemo odlomek iz Svetega pisma, ob odlomku prisluhnemo, kako naju kot zakonca nagovarja Bog in kako Božjo besedo doživljava v najinem zakonskem odnosu. Drugi del srečanja je prosta tema iz zakonskega življenja, zakonske problematike zakonskega para, ki gosti srečanje tisti večer. Naša skupina se srečuje že več kot 27 let, skupaj rastemo, živimo in se razvijamo, spremljamo se od časov, ko so otroci majhni do časov, ko se družinsko gnezdo počasi prazni. Na nek način je to zaprta skupina, seveda pa je vedno še prosto mesto za nekoga, če skupina še ni polna.«

Kako si na skupinah pomagate napredovati?

Alenka: »Mesečna srečevanja pomagajo razumeti, kako se odnosi razvijajo. Vedno se pripraviva na pogovor na tej skupini, da si podelimo občutke, misli, stališča o določenih temah. To je nekaj, kar širi obzorja, odstira nove poglede na določene teme, ne ostajaš v nekem svojem zaokroženem zaprtem prostoru lastnega razmisleka. Počasi si zakonci postajamo podobni, začnemo razmišljati enako. Ko deliš svoja stališča z drugimi zakonskimi pari na varen način, ne razpravljamo o vročih debatah, ampak si samo podelimo, vzamemo, kar nas nagovori in to je nekaj, kar širi naš pogled, da lahko vidimo določene stvari, teme v različnih perspektivah. Tu je pomembno tudi, da je v zakonski skupini, ki jo običajno sestavljajo pari s podobnim stažem poročenosti, kar pomeni, da gremo skupaj skozi podobna življenjska obdobja, je pa zraven tudi starejši par, ki gleda na naše razmišljanje v določenem obdobju z bolj zrelimi izkušnjami. Z duhovno mislijo duhovnika to dobi zaokrožen pogled, ki te razširi, daje možnost, da pogledaš na stvari na drugačen način.«

Sebastian: »Naše zakonske skupine so prostor zaupanja in varnosti. Upamo iti globlje, povemo si več tudi do te mere, da odpiramo naše notranje in najine skupne rane, ki bi jih sicer lahko zadrževali v sebi in bi nama bilo še težje. Dogajajo se veseli in težki trenutki. V slednjih ti lahko zakonska skupina odreši veliko trpljenja med nami in v širši skupini: ko sva pred večjimi odločitvami, ko imamo dileme pri vzgoji otrok, najstnikih, odhajajočih otrocih, kako rešujemo odnose s starši, z našo širšo družino in na vseh življenjskih področjih, kjer nas tarejo skrbi in se zatika. Tudi na verskem področju. Pomagamo si tudi z internim glasilom Najina pot, v katerega pišemo naša življenjska doživetja, tudi kakšne smešne stvari. Ko glasilo izide, z nestrpnostjo prebiramo doživetja naših prijateljev, sozakoncev in to nas res krepi.«

Na teh srečanjih deliva tisto, kar želiva deliti. Vse ostalo je pogovor, ki se odvija med nama.

Na kakšen način vama pomaga skupina na vajini zakonski poti?

Alenka: »Na prelomnih trenutkih, ko se lahko zgodi nesreča, je pomemben ta občutek povezanosti, da te skupina spremlja, da so s tabo, da je ta prijateljska vez, ki se zgodi skozi leta, je pomoč v molitvi, je nekaj, kar pomaga, da gremo skozi življenje na lažji način. Ko spremljamo življenja zakoncev, je to velikokrat tudi razlog za hvaležnost, da gremo skozi življenje na ta način, ko spremljamo, kaj vse se lahko v določenih zakonskih odnosih dogaja.«

Danes mnogi zakonci ugotavljajo, da niso izpolnjeni v zakonu, da ni več tiste svežine …

Sebastian: »Moč Najine poti je v odkrivanju notranjega sveta zakonca in predvsem v rednosti pogovora in srečevanj zakonske skupine. Vital nam večkrat ponavlja, da smo redni, točni in pripravljeni. To je tisto, kar se nam zdi pomembno, da tudi če po več letih zakona pride do ohladitve ljubezni, je ta rednost, skrb za pogovor in poslušanje razlog, da do tega ne prihaja. Srečanje enkrat mesečno te drži v neki pripravljenosti, da se potrudiš, posvetiš svojemu sozakoncu ter delaš z njim skupaj. Midva se pogovoriva samo o nama vsaj enkrat tedensko na najinih nedeljskih večerih. Takrat umakneva urnike, službene težave, načrtovanje, ampak se zazreva v oči in podeliva najin notranji svet, občutenja, najino veselje, žalostne občutke. To je tisto, kar dela zakon svež, da ga daš iz sebe in podeliš s svojim sozakoncem.«

Je pa treba delati, nič ne pride samo po sebi …

Alenka: »Količina pozornosti, ki jo namenjamo zakonu, naredi razliko, tisto, kar ohranja zakon živ. Možnosti za to, da se odtujujemo med seboj, je zelo veliko. Če si dava obljubo, da bova skušala najin zakon ohranjati živ, da se bova slišala, si bova vzela čas za pogovor, je tisto, kar ohranja živost zakona. Ravno ta mesečna srečevanja zakonske skupine so zagotovo nekaj, kar ti vzame pozornost, da odmakneš vse ostalo in razmisliš o tem, ali se še poznava med seboj ali samo živiva skupaj, pa v resnici letiva na drugih orbitah. Kako se spet »staknit« skupaj, si podeliti in povedati, kako se zares počutim in kaj zares potrebujem od moža in mož od žene.«

Na katerih temeljih gradita vajin zakon?

Sebastian: »Večkrat rečeva na šoli za zakon, da najin zakon ne bi bil takšen, kakršen je danes, če ne bi obiskovala šole za zakon in skupin Najine poti. Najin zakon gradiva predvsem na zvestobi, spoštovanju, pogovoru in poslušanju. Vedno sva pripravljena narediti vse drug za drugega. Če drug drugega potrebujeva, veva, kje kdo je, se pokličeva, si vzameva čas in se o tem pogovoriva. Najino pravilo je tudi, da nikoli ne greva sprta spat, zato najin prepir izzveni v istem dnevu. Ne dopuščava, da se razvijajo zamere, da se kuha nepotrebna trma, ne boriva se več, kdo ima prav, ampak kaj je prav za naju in najin odnos. Prav te ključne stvari sva se naučila na mesečnih srečanjih Najine poti, na duhovnih vajah, ki se jih udeležujemo pari običajno enkrat letno, nekateri tudi večkrat. Prepričana sva, da je danes najin zakon drugačen, kot bi bil, če ne bi šla skozi vse te stvari. Midva se resnično trudiva in želiva živeti s srcem in dušo.«

Marsikaj pride na vsaki življenjski poti in pri tem si pomagate v Najini poti. Nesreče, slaba počutja, lahko se zdravje skrha, naporna služba, otroci … Katere preizkušnje so vaju posebej zaznamovale?

Alenka: »Preizkušnje te preoblikujejo, z njimi dozoriš. Če pogledava najino skupno 30-letno pot, je bilo zgodnje obdobje naporno, saj je bilo treba postaviti zakon na svoje temelje, se naučiti vzpostaviti lep odnos do staršev, pojavi se vprašanje gradnje hiše, oblikovanje doma in hkrati majhni otroci. To obdobje je bilo izjemno naporno. Ob utrujenosti je precej manj časa za pogovor. V tistem času je bilo naporno tudi glede službe. Včasih je težko najti ravnovesje med vzgojo, oblikovanjem doma, vzpostavljanjem odnosov v službi, razvijanja poklicne poti. To so bila kar naporna obdobja. V teh časih pa praznjenje družinskega gnezda, kako se spopadati s tem, da se ta razmerja spreminjajo, da blago in z zaupanjem spustiš otroke, da odhajajo od doma. Pa službene obveznosti. V vseh teh letih se je način življenja res spremenil, zahteve, ki jih službene obveznosti postavljajo, zelo močno vdirajo v intimni družinski prostor. Te preizkušnje se mi zdijo največje, zato si moramo vedno znova pomagati, varovati in ščititi najin družinski in zakonski prostor, čas, ki ga namenjamo temu. Včasih so bile službe od sedmih do treh, zdaj pa jih na svojih pametnih telefonih nosimo tudi v posteljo. Edina pot je, da se o tem pogovarjava, odločiva, izbereva, kaj želiva, koliko časa želiva nameniti službi. Zagotovo so tudi vse preizkušnje v gradnji odnosov z drugimi ljudmi, kjer veva, da je najin dom vedno varen pristan. Take preizkušnje se pojavljajo v vseh zakonskih odnosih in v različnih obdobjih na različne načine.«

Sebastian: Teh preizkušenj je bilo več. Vse to so stresni dogodki, ki pa so nama obenem pomagali, da sva boljša človeka, starša in zakonca, saj rasteva drug ob drugem. Kot posameznika in kot zakonski par. Kar nekaj premoliva, saj sva prepričana, da je Jezus, ki sva ga povabila med naju ob poroki, ki naju je združil v skrivnost trdne zakonske zveze in je vedno med nama, tudi v preizkušnjah. Čutiva, da je to milost in sreča obenem.«

Otrokom morava dati varno zavetje za njihovo vzgojo in rast in to želiva doseči s postavitvijo t. i. tople grede - to je najin zakonski odnos. Tu se lahko otroci pogrejejo, počutijo varne, spoštovane. Zavedava se, da otroci vpijajo vse, kar misliva, govoriva, predvsem pa tisto, kar živiva.

Omenila sta, da se gnezdo počasi prazni.

Alenka: »Imava tri otroke, stari so 23, 21 in 15 let. Otroci vedo, da nama najin odnos zelo veliko pomeni. Spremljajo, kaj se dogaja z nama, vedo, da imava ob nedeljah t. i. nedeljske randije. Skozi vsa ta leta so tudi oni posvojili, da je zakon vrednota, ki ti pomaga v življenju dobro živeti. Služba, dosežki, vse to je obstransko. Tisto, kar zares šteje, je to, da imaš ob sebi človeka, s katerim lahko rasteš, mu vse zaupaš in ostane s teboj tudi ko se gnezdo prazni. Starejša dva odhajata od doma, najmlajši je še z nama. Jaz kot mama se moram prilagoditi temu, da družina ni več cela, ampak so pogosto nedeljska kosila v manjšem številu. To nama pomaga sprejeti življenje takšno, kot je.«

Sebastian: »Zakonski odnos se spreminja in raste ob rojstvih otrok, njihovem odraščanju, vzgoji in času, ki ga namenjava najinim otrokom. Imava tri otroke in z vsakim rojstvom se je spreminjal in zorel tudi najin odnos, nikoli pa nisva dopuščala, da bi bila ljubezen do otrok pred najino ljubeznijo. Otroke imava zelo rada in sva hvaležna Bogu, da jih imava, obenem pa se zavedava, da bodo otroci našli svoje izbrance in naju zapustili, kar je nekaj naravnega. Otroci so zelo obogatili najin odnos, želela pa sva jim pokazati in jih naučiti z najinim zgledom, da se je za zakonski odnos vredno potruditi. Ko bodo odšli, bova ostala sama z najinim odnosom, zato je še kako pomembno, kako ga razvijava tudi v času, ko otroci rastejo. Zavedava se, da je najin zgled in zakonski odnos največji vzgojitelj najinih otrok. Otrokom morava dati varno zavetje za njihovo vzgojo in rast in to želiva doseči s postavitvijo t. i. tople grede, v kateri se lahko najini otroci najbolje razvijajo. Ta topla greda je najin zakonski odnos. Tu se lahko otroci pogrejejo, počutijo varne, spoštovane in imajo možnosti za vstop v njihovo življenje. Zavedava se, da otroci vpijajo vse, kar misliva, govoriva, predvsem pa tisto, kar živiva.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.