Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Hrana na smetišču ...  (foto: econreview.studentorg)
Hrana na smetišču ... | (foto: econreview.studentorg)

Preživeti v obilju

Naš pogled | 02.04.2024, 14:59 Andrej Jerman

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu.

Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ... In čeprav omenjena knjiga govori predvsem o obilju hrane, o preveliki količini kalorij, torej kulinaričnem obilju, ki je zagotovo zaznamovalo tudi prenekatero naše velikonočno praznovanje, lahko o oblju razmišljamo širše. Kot o nekakšnem ultimativnem cilju, ki žene človeštvo naprej. Po poti napredka. Poti, ki nas pelje v objem obilja hrane, svobode, užitkov, neizmerljivo lepih trenutkov, krasnih sanj, najlepših razgledov, najbolj začutenih ljubezni, najbolj dišečih vonjav, vedno novih najlepših pesmi, ki gredo ravno prav uho, ... V brezmejnost obilja in obilje, vsaj navidezne, brezmejnosti. Kajti prav meje so tiste, ki jih napredek premika. Spreminja. Morda celo briše. A mnogokrat le drugače nariše. Kajti meje ostajajo. So del sveta, ki mu pripadamo in so tudi del nas. In je že tako, da, ko se nekje vzame preveč, nekje drugje zmanjka. Kot drži tudi dejstvo, da je vsak žakelj enkrat poln in vsaka posoda enkrat zvrhana ... Materialno obilje pa nas prej ali slej vodi tudi v otopelost. Ko tudi obilje samo na sebi ni več dovolj.

Materialno obilje pa nas prej ali slej vodi tudi v otopelost. Ko tudi obilje samo na sebi ni več dovolj.

Že Sveto pismo jasno loči obilje, ki prihaja od Gospoda, torej nekakšna nagrada za trud in blagoslov, ter obilje, ki kvari, kot piše v Jobovi knjigi v 20 poglavju: Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti, se ne reši svoje poželjivosti. Nič ne uide njegovi požrešnosti, zato njegova sreča ne more trajati. Ko je poln obilja, pride v stisko, vsa teža trpljenja pride nadenj.

V dobi, ki jo zaradi obilice več ali manj lahko dostopnih podatkov imenujemo informacijska lahko prav tako zlahka ugotovimo, da tudi obilje informaciji še ne pomeni, da vemo in razumemo več. Še ne pomeni, da v smo bližje Resnici. Tisti z veliko. Da smo bližje smislu. Nečemu kar bi dalo našemu napredku, naši poti resnično smer navzgor.

Ne gre sicer oporekati, da je napredek rešil prenekatero človeško bivanjsko zagato in še prenekatero tudi bo. Da je prinesel olajšanje tudi za mnoge trepeče, bolne, omogočil razcvet, kjer je bila včasih morda beda ... A tudi napredek, predvsem tehnološko materialni, vedno znova trči ob meje človeške biti, ki jo zaznamuje žeja po smislu. Po nečem, kar odžeja duha in napolni srce. Tudi velike civilizacije skozi zgodovino vedno znova stopajo v isto past - obilja. Obilja, ki pomehkuži prihajajoče generacije in jih oropa smisla - smisla in želje, ki je civilizacijo postavilo. In civilizacijo prihodnosti.

Tudi velike civilizacije skozi zgodovino vedno znova stopajo v isto past - obilja. Obilja, ki pomehkuži prihajajoče generacije in jih oropa smisla - smisla in želje, ki je civilizacijo postavilo. In civilizacijo prihodnosti.

A življenje posameznika, ki teče v drugačnem časovnem okviru kot poteka daljica obstoja neke kulture, prej ko slej trči ob neizbežne prepreke in čeri. Po domače rečeno "probleme". Tudi take, ki človeško življenje porinejo do skrajnega roba zmožnosti. O težki diagnozi in bolezni, ob izgubi drage osebe, ob razpadu zakonske zveze ... Drugi se na ta rob podajajo zavestno. V iskanju nečesa neizrekljivega. Občutja svobode, smisla. Kot npr. alpinist, ki se sam podaja v višave sam z goro, s snegom, vetrom in ledom. In možnostjo da se ne vrne. In jadralec, ki se poda okoli sveta ter gre v boj z morjem in vetrovi ... A prav v teh ekstremih, izzvanih ali naključnih, na koncu in robu zmožnosti mnogokrat začutijo neizrekljiv smisel in veselje. Do življenja, do sveta, ki nas obkroža. In tako smo pri drugi plati te medalje. Da je namreč obilje življenja tam, kjer je rob. Kjer je življenje samo morda postavljeno na kocko. Kjer je darovano. Kjer je lahko izgubljeno.

Takole besedno razpredanje seveda ni recept za bolj polno in osmišljeno življenje. Je morda le krik nekoga, ki opazuje svet okoli sebe. Svet, ki drvi iz nesmisla v še večji nesmisel. Svet, ki ploska mnogoterim golim cesarjem. Svet, ki v kiču vidi višek lepote, ki težo mnenj meri po všečkih in svet, ki je modre zamenjal za t. i. influenserje. Ah, presneta črnogledost bo rekel kdo ... a je že tako, da se ravno ob praznikih, ki v sebi nosijo globok, kar najgloblji pomen, še bolj močno zasije praznina sveta, ki brenči okoli nas. Zato se velja spomniti, da je Jezus prišel prav na ta svet in umrl prav zato. Da bi namreč ljudje razumeli, da ni življenje v obilju sveta, ampak je obilje v življenju, ki se daje drugemu in svetu. In ko je Jezus tretji dan vstal je pokazal, da končni cilj naše življenjske pustolovščine ni na vrhu neosvojenega vrha, ali na obzorju, ampak onkraj njega.

Naš pogled
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...