Beseda tedna

Komentar tedna | 22.03.2024, 14:48 dr. Helena Jaklitsch

Če bi morali v tem tednu izbirati besedo tedna, ne bi bilo treba prav veliko razmišljati. Ponuja se skoraj sama – gre za besedo stavka, ki smo jo v tem tednu kar nekajkrat slišali v medijih, še večkrat pa prebrali na različnih družbenih omrežjih. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo, da gre pri stavki za prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev. O stavki ne teče beseda samo ta teden. Že nekaj mesecev po nastopu te vlade so se začele prve stavke. Stavkali so sodniki, stavkali so pacienti, zaradi vse slabših razmer so prvič v zgodovini Slovenije stavkali celo ljudje, ki delajo na področju osebne asistence. Stavkali so kmetje, tožilci, upokojenci. In še bi lahko naštevali.

Že nekaj tednov spremljamo stavko zdravnikov, s katero želijo opozoriti na nevzdržne pogoje dela. Slednji so namesto razumevanja in ob veliki podpori provladnih medijev deležni ignorance in diskreditacije s strani vladnih predstavnikov, tudi s strani samega predsednika vlade. Sploh je ena bistvenih značilnosti te vlade ignoranca do vseh, ki prihajajo do nje z opozorili o zaskrbljujočem položaju, v katerem so se zaradi različnih razlogov, tudi slabih in celo škodljivih ukrepov te vlade, znašli. Predstavniki vlade praviloma zanje nimajo časa, njihovi predlogi za spremembe naletijo na gluha ušesa.

Toda da ne bomo krivični – vlada ni do vseh enako brezbrižna. Minister za delo je pred časom pohitel s podporo stavki sobaric v hotelih Bernardin, ki je sicer prek Sava turizem v večinski lasti države. Izjema so tudi nevladniki, ki jim ministrski zbor rad prisluhne ter nekritično sledi njihovim zahtevam. Zelo zainteresirani so bili tudi za glasno in medijsko ozvočeno peščico stavkajočih na RTV-ju, dokler jim ni bilo povšeči vodstvo. Sedaj, ko je stanje javnem zavodu mnogo slabše, ko se dogaja pravo organizacijsko in vsebinsko lomastenje ter nedopustne delovno-pravne kršitve pa so lepo tiho. Vlada ima tudi dovolj časa za sprejemanje ideološko nazadnjaških in izključevalnih ukrepov, pri katerih zakonodajno-pravna služba državnega zbora kot po tekočem traku opozarja na nezakonitost in protiustavnost.

Na to jih opozarjajo skupine, ki se jih ukrepi dotikajo, ampak njihovi argumenti, čeprav trezni, pravni in demokratično naravnani, jih ne zanimajo. Ko je treba omejiti zasebne pobude, bodisi na področju izobraževanja ali na področju gospodarstva, ko je treba onemogočiti medijsko pluralnost, ko je treba iz civilne družbe izločiti skupnosti, na katere nima neposrednega ideološkega vpliva, je vlada prva na vasi.

Napoved stavk v tem tednu se je začel že prejšnji teden, ko so stavkali tožilci. V začetku tedna so svoj prihod v Ljubljano napovedale kmečke organizacije. Kmetje se namreč vedno bolj utapljajo v neživljenjskih zahtevah, ki jih zanje pišejo v glavnem mestu ljudje, ki z zemljo in delom na kmetiji niso imeli prav veliko opravka. Če bi bilo drugače, bi verjetno marsikateri ukrep nikoli ne zašel v uradne dokumente.

Marsikdo se je tega protesta, ki ga lahko pravzaprav tudi uvrstimo med stavke, veselil, saj je prihod kmetov na njihovih traktorjih tudi prava paša za oči. Na koncu so kmetje tik pred zdajci svoj protest odpovedali, kar je sprožilo plaz negodovanja po spletnih portalih. Nekateri so jim očitali, da so pokleknili zaradi strahu pred izgubo subvencij. Spet drugi se niso mogli načuditi naivnosti kmetov, saj izkušnje zadnjih dveh let kažejo, da sedanji vladi v njenih obljubah ni mogoče verjeti. Praktično vse ostajajo zgolj črka na papirju. Ali še to ne. V tem tednu so stavkali tudi zaposleni na upravnih enotah. Za dan stavke so izbrali sredo, ko je njihov delovni dan najdaljši. Nezadovoljni so z nizkimi plačami in slabimi pogoji dela. Še vedno stavkajo zdravniki.

Na mestu je vprašanje kaj imajo skupnega stavkajoči. Odgovor ni posebej zagoneten. Tako ali drugače, posredno ali neposredno, je država vsem delodajalec. Se pravi politika. Toda vedno bolj se kaže, da tako opevano državno gospodarstvo, državni podsistemi le niso idealna izbira za uspešnost, učinkovitost in, konec koncev, zadovoljstvo zaposlenih, kar pride do izraza še posebej ob nesposobnih in neučinkovitih vladah. Ali ni torej že čas, da pade ta levičarska dogma, ki jo kot mantra ponavljajo in se po njej ravnajo?

V četrtek popoldne je potekal v Ljubljani veliki protest proti sedanji vladi. Ljudje, ki so prišli v glavno mesto, so dodobra napolnili kongresni trg. Sedanji vladi servilni mediji so hiteli ponavljati, da gre za shod v organizaciji največje opozicijske stranke, kot da je bilo to bistvo protesta. Dejstvo je, da so prišli ljudje tudi iz najbolj oddaljenih krajev Slovenije, ker jim ni vseeno, da so razmere v državi vedno bolj nevzdržne, da država drvi v kaos, v anarhijo.

Da je politika vladajočih škodljiva za državo, za njeno prosperiteto na vseh področjih, kar se vedno bolj občuti tudi v padanju življenjskega standarda in konkurenčnosti Slovenije. Zato so prišli. Množično. In to šteje in nad tem bi se morala vlada zamisliti. Ampak smo spet pri istem – njeni ignoranci do vseh, ki niso njeni. Ignoranco, vzvišenost, celo zaničevanje do drugače mislečih državljanov si lahko privoščijo, ker jih na FDV-ju zdresirani novinarji vsakodnevno krijejo. Novice o stavkah gredo tako kot bolj ali manj nepomembne informacije prijazno mimo. Toda vseeno si ta teden stavka zasluži, da postane beseda tedna. Tudi vsem nam v spodbudo in premislek, s kakšno stavko pa lahko mi pokažemo, da nam je mar za našo državo in njene ljudi.