Tudi kuhanje je lahko lepa molitev

Komentar tedna | 08.03.2024, 10:08 ddr. h.c. Marko Pavliha

Čeravno je danes prav poseben marčevski dan, 8. sušec se je izpisal na koledarju, bi nas želel popeljati nazaj v epilog lanskega leta, ko se je dogodilo nekaj tako lepega, da mi je že sama misel sveta.

Toda najprej moram osvetliti ozadje.

Moja starša sta "poskrbela", da sem se rodil sredi magičnega decembra, v dvanajstem mesecu gregorijanskega koledarja, s katerim se zaključi letni obhod Zemlje okoli naše sijoče zvezde.

Mogoče tudi zategadelj najraje bivam v sredini, čeprav pogosto ustvarjam vtis, da želim izstopati, a tudi center je običajno na sredi. Vse bolj negujem svoj intimni prostorček pod svobodnim soncem v družbi najdražjih in ubiram srednjo pot na čarobnem popotovanju, ki se mu reče Življenje, od zore do zarje, vmes in v temi.

December izvira iz latinske besede "decem", ker je bil prvotno deseti mesec v letu, preden so v koledar vstavili še januar in februar. Staro slovensko ime je gruden, čas zmrznjenih grud ledu in zemlje. Ob tem morda nehote pomislimo na grudi, na prsi matere, ki so nas dojile in prve tolažile ob stresnem prihodu v tuje okolje.

Poslednji mesec je tradicionalno razigran, saj se radujemo adventnega vzdušja, Miklavža, božiča in Jezusovega rojstva, zime, počitnic, prelomnega silvestra in še česa. Sramežljivo pobeljeni vršaci se poljubljajo z nebom, kopasti istrski griči se odenejo v kožuh, stkan iz prefinjenih odtenkov rjave, zelene, rdeče in rumene barve, ravnice se umikajo v zimski spanec in še neohlajeno morje dobrodušno greje ozračje. Krasimo smrekice, prižigamo lučke, lovimo snežinke, okušamo dobrote, praznujemo, prepevamo, se družimo in obdarujemo.

"Zato vam pravim," je nekoč modroval moj evangelijski soimenjak, "za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo."

Pravljično je, ampak v meni tedaj vznikne kanček melanholije, pomešane z otožnostjo, nostalgijo, hrepenenjem in morda že pomladnim pričakovanjem, kar ni ravno značilno za astrološke strelce. Takšno počutje nemara izvira iz predrojstnega obdobja, ko sem slutil, da bom moral kmalu zapustiti toplo, varno materino zatočišče in se soočiti s svetom, ki ni vselej prijazen.

Toda zdaj vem, da nas ravno tisto Skrivnostno, kar je bilo pred našim rojstvom, skupaj z Ljubeznijo in srčnim Mirom, duhovno bodri v tuzemstvu in navdihuje z zaupanjem v večno onstranstvo. To je Duša, ki svetilničarja in svetilnik na uglašeni frekvenci energijsko spoji v celostno svetlobo.

"Zato vam pravim", je nekoč modroval moj evangelijski soimenjak, "za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo."

Bržkone sem že pred desetletji verjel, molil in prosil, da me naj Bog osmisli s tako čudovito življenjsko sopotnico, kot je moja soproga, ki je takisto rojena v mesecu grudnu. Oba sva osrečena s hčerko in sinom, ki sta neprekosljiva tudi pri obdarovanju.

Lanskega decembra sta naju namreč presenetila z nepozabnim enodnevnim tečajem kuhanja pri znameniti sestri Bernardi Gostečnik, profesorici biologije in gospodinjstva, ki živi in dela v samostanu v Repnjah nad Vodicami.

Sestra Bernarda je odgovorna za skupnost sester, izvaja kulinarične dejavnosti in skrbi za gospodinjstvo v samostanu in v Domu matere Margarete. Kot varuhinja žlahtne zapuščine Slovenske kuharice, najbolj legendarne slovenske kuharske knjige, s katero Slovenci kuhamo že 150 let, je nasledila vrsto zvenečih imen – sestre Felicito, Izabelo in Vendelino. Je avtorica knjig Slaščice iz pečice in Potice in druge domače slaščice, posodobila in dopolnila pa je tudi 30. izdajo Velike slovenske kuharice.

"Ne smemo pozabiti," je povedala ob neki priložnosti, "da imajo šolske sestre več kot dvesto let tradicije pri poučevanju o kuhi, peki, gospodinjstvu. Sestra Felicita je bila stroga in hudomušna učiteljica, ves čas se je izpopolnjevala, preizkušala nove recepte. Ona je pravzaprav postavila temelje Slovenske kuharice, kot jo poznamo danes, zato se še danes šteje kot avtorica kuharice, druge sestre njeno delo le nadgrajujemo in dopolnjujemo ter prilagajamo času, trendom in navadam."

Potem je dodala: "Sestra Izabela je bila bolj intelektualka kot kuharica, zelo inteligentna in širokopotezna, prijetna in zavzeta. Sestra Vendelina je bila načelna, delavna, praktična, materinska, pravična. Ona je začela z gospodinjskimi in kuharskimi tečaji v Repnjah."

In še pristavila: "Že sestra Felicita je želela, da dobi skrbništvo nad zapuščino Slovenske kuharice sestra, ki ima ustrezno izobrazbo, veselje do kulinarične umetnosti in izkušnje, biti pa mora praktična, načelna, smela, redoljubna in vestna. Po tem ključu je skrbništvo nad zapuščino Slovenske kuharice potem potovalo od sestre k sestri."

Vsako delo, če ga opravljamo s pravim namenom, je molitev.

Svoje prijazno razmišljanje je sestra Bernarda sklenila v domovinskem duhu, ki ga po večini ne zmoremo dovolj ponotranjiti: "Slovenci še vedno cenimo skupne obede. Biti moramo ponosni na domačo, slovensko kulinariko, ki je del identitete našega naroda. Ceniti moramo domačo lokalno hrano. Tuja kulinarika zelo hitro prodira k nam. Nič ni narobe, če se zanimamo zanjo in kaj pripravimo po tujih receptih, toda lokalno in domače naj bo še vedno na prvem mestu, najbolj zdravo je in tudi najbolj okusno. Včasih se nam tuje zdi boljše samo zato, ker je tuje."

Tako smo torej tistega prelepega sončnega decembra kuhali v kvartetu s pomočjo sijajne "šefice" in dobrote tudi pojedli v prazničnem vzdušju. Kar je slastnega ostalo, nas je počakalo do naslednjega dne.

"Tudi kuhanje je lahko lepa molitev," nas še uči naša vrla mojstrica, "saj se z dišečimi vonjavami dviga k Bogu. Vsako delo, če ga opravljamo s pravim namenom, je molitev."

Naj tokrat zaključim z dobrimi željami in čestitkami, ki so namenjene vsem poslušalkam Radia Ognjišče: Vse najboljše in najlepše za Dan žena, naj bosta vaša sedanjost in prihodnost blagoslovljeni z zdravjem, mirom in srečo.