Vsakdo je lahko svetilnik

Komentar tedna | 01.12.2023, 21:27 ddr. h.c. Marko Pavliha

Dvakratna Nobelovka Marie Curie je verjela, da ne moremo upati na boljši svet, ne da bi izboljšali posameznika. V ta namen si mora vsak od nas prizadevati za svoj napredek in hkrati deliti splošno odgovornost za vse človeštvo. Naša posebna dolžnost pa je pomagati tistim, za katere menimo, da smo jim lahko najbolj koristni, kajti vsakdo je lahko svetilnik, ki sveti soljudem.

To je tudi eno od poglavitnih sporočil moje nove, tokrat avtobiografske knjige z naslovom Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika, ki sem jo napisal na povabilo založbe Chiara za zbirko Osebno. Ker poslušate ali berete moj zadnji letošnji komentar, bi vam rad podaril drobcen utrinek iz svojega zgodnjega otroštva in vam na takšen, malce neobičajen način zaželel kar najlepše praznike.

"Prebivali smo v hiši v Spodnji Šiški v Ljubljani, ki jo je sezidal tatijev oče – ata Anton, sin kmečkih staršev iz Zapodja nad Litijo, avstroogrski preživeli vojak s Soške fronte, strojevodja, čebelar, vrtnar, rokodelec in izvrsten pripovedovalec zgodb. Iz prvega zakona je imel hčer Minko, kot vdovec pa se je vnovič oženil z meščanko Zoro, ki mu je podarila dva sinova. Tatijevo mater sem tudi jaz imenoval mama, ker ona »že ni stara«, kot se je rada pridušala, medtem ko mi je postregla s krajcem kruha, namazanim z mastjo in ocvirki. Naučila me je, da se hrane ne meče stran, in da je treba kruh pobrati in poljubiti, če ti slučajno pade na tla, ker je božji dar. Z atom sta živela v pritličju, tati in mami pa sta prenovila prvo nadstropje in potem zgradila še bivalno podstrešje – mansardo. Najbolj dragoceni del moje rojstne hiše pa je bil dokaj prostoren in zelen vrt, ki nam je omogočal neposreden stik z naravo, čeravno smo prebivali v mestu.

Ata me je nekaj let pred pričetkom osnovne šole naučil brati in pisati, še danes imam tisti stari abecednik. Slabše pa mu je šlo pri usposabljanju mojih ročnih spretnosti, ker sem po naravi dokaj neroden, štorast po domače. Pogosto sta me z mamo vzela na počitnice v Fieso, kjer je med vsakodnevnim koncertom škržatov omamno dišalo po rožmarinu, figah in poletju. Z menoj sta imela bolj ali manj le eno težavo: nikakor me namreč nista mogla zvabiti s trdnih tal v neznano mokro okolje. Ko sem se lepega popoldneva zopet drl kot črednik, da »ne grem v vodo, ker je pokakano morje«, je k nam pristopil razjarjen moški in zarohnel:

»Če ne boš takoj utihnil, mulc frdamani, bom šel po palico in te nažgal po nagi riti!«

Od šoka sem hipoma utihnil in še preden je ata, ki je bil navzlic nizki rasti krepke postave in mišičastih rok, uspel posredovati, sem nenavadno prijazno vprašal:

»Gospod, kje pa imate palico?«

»V avtu, zakaj sprašuješ?«

»Joj, ali bi vi mene, prosim, malo peljali naokoli, če se ne bom več jokal?«

Zdaj je bil možakar tisti, ki je bil šokiran in je pobral šila in kopita! Jaz pa sem vzljubil morje šele na otoku Krku, ko me je tati naučil plavati in pozneje tudi skakati na glavo. Dasiravno na ortodoksen način – tako, da mi je na pomolu izpodmikal noge ...

Ata mi je pripovedoval strašljive zgodbe iz kmečkega življenje in vojne; recimo, kako ga je sredi noči v taverni zbudil ženski glas, ki je klical njegovo ime. Ko je šel na plano, da bi videl, od kod glasovi, je v rov treščila granata in pobila vse, razen njega.

»Božji glas je bil, devica Marija,« je komentiral, ko smo v somraku sedeli v kuhinji in molili ob zvonjenju bližnje cerkve sv. Frančiška, včasih pa sta mi stara starša tudi kaj lepega zapela. Edina sta bila, ki sta mi razprla krščanske duri, mama me je celo na skrivaj krstila, ker bi zaradi tega 'protikomunističnega' dejanja moj oče v tistih železnih časih lahko izgubil službo. Še danes mi je pri srcu moja prva molitev Sveti angel, ki si jo pogosto ponavljam kot mantro:

Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj.
Stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me.
Amen.

Očetova starša sem imel torej doma, ob sebi, mamina pa sta živela v starem bloku v centru mesta na Prešernovi cesti, kamor sem rad zahajal in največkrat tudi prespal, ker je bilo tam vse drugače kot doma. Oma Anica je izvirala iz gostinske družine iz Šentjurja pri Celju, deda Albin iz Poljčan, z njima pa je kot podnajemnica živela teta Rezka, ki sem jo oboževal, ker mi je dajala potuho in z menoj preigrala nešteto iger Človek, ne jezi se. Imel sem še eno teto, s katero nisem bil v nobenem sorodstvu, teto Emo, sosedo v Šiški, ki nas je vse po vrsti – in morda še najbolj mene – razvajala z dobrotami in darilci, ji je pa mami darežljivost stokrat povrnila, saj je pogosto kuhala za njenega moža in sina, prala in likala."

Toliko za pokušino, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, več pa si lahko morda preberete v knjigi Svetilnik, v kateri  pišem tudi o svojem odraščanju, najstniških prigodah, študiju prava doma in v tujini, padcih in pobiranjih, temi in svetlobi, bolečinah in radosti, zasvojenosti in treznosti, duhovnosti, iskanju, tavanju, spoznanju, smislu in ljubezni, politiki in še o čem. Upam, da vam bo knjiga pomagala svetiti na razburkani in vendarle čudoviti plovbi po morju, ki se imenuje življenje.

Srčna hvala za vašo prijazno pozornost. Vesele božične praznike vam voščim in zdravo, mirno, družinsko, ljubeče, svetlo, duhovno in radostno novo leto.