Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Naša gostja Anja Radšel: Današnja družba hiti k hitrim dosežkom. Malo truda bi vložili v nekaj, pa dobili takoj rezultat. To nam zasloni omogočajo. (foto: 24ur.com)
Naša gostja Anja Radšel: Današnja družba hiti k hitrim dosežkom. Malo truda bi vložili v nekaj, pa dobili takoj rezultat. To nam zasloni omogočajo. | (foto: 24ur.com)

Dve uri na dan za mladostnike in odrasle se sliši veliko, žal so realne številke mnogo višje

Svetovalnica | 29.02.2024, 12:41 Mirjam Judež

Pred kratkim so izšle smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih in v spremni besedi je razvojna pediatrinja Nevenka Zavrl med drugim zapisala: »Da gre nekaj pri razvoju otrok zelo narobe, pri delu opažam že nekaj let. Vse pogosteje srečujem majhne otroke s težavami na področju komunikacije in socializacije. Ne znajo se igrati, igrače le primejo in odvržejo; redko vzpostavijo očesni stik in še takrat bolj mimogrede; ko nekaj hočejo, vlečejo tja starše, ne da bi jih pogledali; če jim kaj ni prav, kričijo. Besed imajo malo.« V Svetovalnici je bila z nami pediatrinja Anja Radšel, ki je sodelovala pri smernicah, govorili pa smo o zaslonih in njihovih vplivih na otroke in mladino.

Pri uporabi zaslonov smo prvi zgled starši. Kaj opažate?

»Starši smo prvi zgled. Sama se mnogokrat znajdem zelo začudena, kako hitro nas povleče, kako težko mi odložimo zaslon, kako ga uporabljamo v neprimernih situacijah, celo med kosilom. Velikokrat dam primerjavo z vožnjo avtomobila, za katero mora biti otrok res pripravljen, dovolj star. Učenje vožnje se ne začne v avtošoli, ampak že dojenček opazuje, kako ga vedno pripnemo, opazuje nas pri vožnji, kako se mi odzivamo. Takrat se v otroka vtisne odgovornost do varne vožnje v avtomobilu. Podobno se že v dojenčka začne vtisovati odgovornost do varne rabe zaslona. Glavni delež je na nas. Če bi mi odrasli znali pravilno uporabljati zaslone, bi imeli otroci lažjo nalogo. Ni primerno, da otroke kaznujemo in jim odvzemamo zaslone. Tudi starši imamo s tem težave. Vsi uporabljamo zaslone.«

Srečujemo starše z zasloni na sprehodih, v čakalnici, v trgovini v vrsti, na avtobusu, vsepovsod.

»Današnja družba hiti k zelo hitrim dosežkom. Malo truda bi vložili v nekaj, pa dobiti takoj rezultat. To nam zasloni omogočajo. Otrok se dolgočasi, v čakalnici mu je lažje dati zaslon, da se zamoti, mi imamo pa mir. Takrat zadušimo njegovo potrebo. Še huje je, če ga skušamo potolažiti z zaslonom, ko je otrok v stiski: se udari, ga je strah, pri zdravniku čaka na cepljenje … Tu potlačimo njegovo potrebo, da bi ga videli v stiski, kar ruši celoten odnos med staršem in otrokom.«

Potem zamre vsak pogovor, razreševanje stisk …

»V prvih parih letih življenja mi že vzgajamo najstnika. Odnos, ki ga vzpostavimo z otrokom v prvih letih življenja, se bo ohranil tudi kasneje. Tu se odloča, a se bo najstnik zaprl v svojo sobo in rekel: Dajte mi mir, ali bo pripravljen na nek pogovor, ga bo zanimal naš svet in bomo lahko skupaj našli stičišča v obeh svetovih in skupno pot, ki bo za podporna in prijetna za starša in za najstnika.«

Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih

Kakšen vpliv imajo zasloni na dojenčke do 2. leta starosti?

»Študije raziskav so pokazale, da so bile otrokom, ki so do 2. leta uporabljali veliko zaslonov, strukturne spremembe dokazane v možganih na področju govorno-jezikovnega razvoja. Gre za širši koncept: otrok se ne zanima za okolico. Mi vsi si želimo, da bi šlo otrokom v šoli dobro. Pogoj za to, da smo uspešni, je, da se kot človek nekaj naučimo, da nas stvar zanima. Radovednost v okolici zbuja to zanimanje in pogoj, da nam je nekaj tako zanimivo, da si bodo naši možgani želeli to zapomniti. Zasloni kradejo zanimanje za okolico in radovednost. Otroci so zaprti v nek vakuum in jih okolica ne zanima. S tem pa izgubijo priložnosti za učenje. Otroci se učijo z raziskovanjem, s preskušanjem stvari v okolici, izgubijo priložnost za socializacijo.«

Otroci gledajo, koliko uporabljamo zaslone starši. Mi smo prvi zgled.
Otroci gledajo, koliko uporabljamo zaslone starši. Mi smo prvi zgled. © Paul Hanaoka / Unsplash

Uporaba zaslonov je izrazito statična dejavnost …

»Otroci, ki so veliko na zaslonih, imajo manjše motorične, gibalne spretnosti, prihaja do porasta debelosti, ki vodi v zelo hude zaplete z zdravjem že pri 40. letih. Zasloni slabo vplivajo na vid, rabili bi redne odmore in sprostitev vida. To zelo vpliva na spanje. Če hočemo čez dan dobro funkcionirati in se uspešno spopadati s frustracijami, moramo imeti dobro frustracijsko toleranco, ki je ne moremo imeti, če nismo naspani. Otroci pogosto zbolevajo in v ozadju je velikokrat samo neprespanost. Zasloni podaljšujejo čas, ko gre otrok v posteljo, ker je zvečer še neka daljša aktivnost pred zaslonom. Tudi spanec pri starejših otrocih, ki gledajo v telefon pred spanjem, je slabši, več se zbujajo, možgani niso zmožni koncentracije in vsega pomnjenja, kar zahteva okolica od njih. Blazna težava je pri starejših otrocih na področju duševnega zdravja, veliko je duševnih stisk, občutka izključenosti … Spletni svet je lahko zelo nasilen, pa ne samo z nasilnimi vsebinami, ampak z zgledom, ki ga najstniški influenserji predstavljajo najstnikom. To je zelo ranljivo obdobje, ko se mladi odrasli iščejo, iščejo kompas in če ga iščejo le v spletnem svetu, je to zelo nevarno. Splet krade živ stik, ljudje smo pa v osnovi narejeni za živ stik, tam najbolje funkcioniramo. Vedno izhajam iz evolucijskih zapisov, ki jih ljudje nosimo s seboj. Ljudje smo narejeni tako, da se družimo v živo, da delujemo v skupnosti, tam se dobro počutimo, skupnost nas lahko podpre, skupnost ni skupina, ki je digitalna, v spletnem svetu, skupina nam nikoli ne more dati tega, kar nam lahko dá skupnost.«

Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih

Kdaj naj otrok dobi pametni telefon?

»Že sam izraz pametni telefon pove, da to ni samo telefon za komunikacijo s starši, ampak za vse druge namene, ki jih zaslon predstavlja. Ponavadi dobijo otroci pametni telefon, ko se začnejo sami bolj gibati po svetu. Ko imajo kake dejavnosti, se starši bolje počutimo, če imamo otroka na vezi, da nas lahko pokliče, če nas potrebuje. Moje osebno gledišče je, da na stopnji razrednega pouka to ni potrebno. Je to bolj potreba starša ali otroka? Vse več otrok ima telefon na predmetni stopnji. Ali mora otrok res v šolo nesti telefon? Če bodo imeli otroci telefon, bo vsak zrl v svoj zaslon, se ne bodo družili, če ga ne bodo imeli, bodo klepetali med sabo in imeli pristni stik, ki ga otroci potrebujejo: sproščeno druženje brez nadzora odraslega. Če jim damo telefon, jih starši za to oropamo, je pa za razvoj to nujno potrebno. Verjamem, da so naši otroci zelo iznajdljivi, če nas bodo nujno rabili, nas bodo znali poklicati.«

Nadzorujmo, kaj otrok gleda, naj starš ve, kaj se dogaja. Ni primerno, da ima otrok v svoji sobi zaslon, ki ga uporablja mimo vednosti staršev.

Spomnim se časov iz otroštva mojih otrok: ko sem kdaj prišla po otroke v vrtec, je bil prižgan zaslon računalnika, otroci so gledali risanke.

»Žal se to še vedno dogaja v podaljšanem bivanju. To res ni priporočljivo, ni ustrezen način. Čas v podaljšanem bivanju je krasna priložnost, da se otroci družijo, da so aktivni, da delajo vse to, za kar jim popoldne zmanjka časa, ker so starši odsotni, ker imajo otroci dejavnosti. Nasplošno otrokom manjka priložnosti za gibanje, druženje, prosto igro in zrak. Če pogledajo parkrat na leto kak film, risanko, ni to nič hudega, samo naj se to osmisli, naj se o tem filmu pogovarjajo. To je del današnjega vsakdanja. Potrebna je le prava mera. Če popolnoma odmikamo stik z zasloni, to na dolgi rok ne prinese nekaj dobrega. Ko bo otrok imel priložnost, bo izkoristil, to je kot magnet. Ključno je razumevanje otroka. Že majhnim otrokom se da veliko stvari razložiti, zakaj omejujemo rabo zaslonov. Lažje bodo ponotranjili, s tem gradimo nek notranji kompas do uporabe zaslonov. Če najstniku razložimo, zakaj nas to skrbi, bomo imeli boljši uspeh glede varnosti uporabe zaslonov.«

 

Časovna priporočila rabe zaslonov po letih

  • Do 2. leta so vsi zasloni nepotrebni, kvečjemu škodljivi. V tem času se posvetimo, kaj otrok potrebuje. Ko se razvijajo otrokovi možgani, je to čas za jezikovni razvoj, za razumevanje, za razvoj gibanja, motorike, za raziskovanje, takrat je čas za branje pravljic, poslušanje, petje pesmic, za vse te aktivnosti. To je tisti čas, ko rečemo, da je starš na tleh najboljša igrača. V to se res splača vlagati. Če zamudimo to začetno obdobje, se lahko nepopravljivo spremeni zmožnost otrokovega bralnega, jezikovnega razumevanja govora, kasneje kognitivnih dosežkov ob vstopu v šolo.
  • Od 2. do 5. leta: 2-letnik naj bo na zaslonih 15 minut ob navzočnosti staršev in osmišljeno, da starš prej preveri, če je to, kar gleda, kakovostna vsebina. 3-letnik 30 minut, 4-letnik 40 minut. Na spletu je cel kup pesmic v angleščini, mi lažno mislimo, da se bo otrok učil barv, pesmice, angleščino, običajno so to vsebine slabe kakovosti. V teh pesmicah je skrito spletno trženje, te produkte otrok prepozna na policah v trgovini. Pametno izberimo vsebine zanje, naj bo to kaj poučnega. 5-letnik naj ne bo pred ekrani dlje kot eno uro.
  • V drugi triadi osnovne šole je meja ura in pol na dan. V tem obdobju ne bomo sedeli zraven in gledali, kaj otrok tipka, je pa fino, da uporablja zaslon v prostoru, ki ni njegova soba, da lahko na daljavo spremljamo, kje se nahaja in da otrok ve, da se lahko obrne na nas, če pride do kakšne spletne pasti.
  • Med 13. in 18. letom naj bo ekranov največ 2 uri na dan v prostem času, to naj velja tudi za odrasle. 2 uri se sliši kar veliko, žal so realne številke mnogo višje.

 

Svetovalnica
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...