Čaka nas generacija milijonarjev, influencerjev in profesionalnih nogometašev

Slovenci po svetu | 09.02.2024, 10:56 Matjaž Merljak

Zaskrbljujoče je, da mladi danes med želje za prihodnost ne uvrščajo sreče, veselja, ljubezni, biti ljubljen, biti zaljubljen ... ampak si večina želi materialnih dobrin in moč. To je v sklopu referata za psihologijo ugotovil Maks Rozman iz slovenske gimnazije v Celovcu, ki je na podlagi tega tudi pripravil svoj nastop na letošnjem govorniškem natečaju za mlade na avstrijskem Koroškem. In z njim tudi zmagal!

Žirijo je prepričal s svojim nastopom na temo: "Bodi to, kar hočeš biti ali (p)ostani, kar si! Prišepetovalci in vplivnice nam sugerirajo, da vsak lahko postane vse na svetu. Kje vidiš ovire, kjer možnosti za uresničitev same/ga sebe?" Na voljo je imel več naslovov, a kot je dejal v pogovoru za naš radio, je izbral tega, ker se je lahko zelo dobro navezal na svet, ki ga vidi okoli sebe.

Prisluhnite zmagovalnemu govoru in pogovoru z maksom Rozmanom.

Sovpadla je priprava referata za psihologijo in objava govorniškega natečaja, tako da je govor nastal zelo hitro. To je bila tudi prva večja izkušnja nastopanja pred občinstvom, prej je nastopal samo v razredu, ko je imel predstavitve referatov.

Mladim na internetu na srebrnih pladnjih servirajo osebe, ki jim je uspelo, neuspšeno plat pa je skrita pred njihovimi očmi. (iz zmagovalnega govora Maksa Rozmana)

Maks prihaja iz Loma pod Storžičem v bližini Tržiča. Šolanje v Avstriji se mu je zdela dobra priložnost, da se dobro nauči nemščine: "70, 80 milijonov ljudi govori nemško v Evropi, to je jezik gospodarstva, skoraj bi lahko rekel tudi prihodnosti. Definitivno se mi je zdela tudi zanimiva izkušnja iti v drugo državo in spoznati ljudje, ki so po svoje drugačni, najdeš pa tudi veliko podobnosti."

Svoje vrstnike, koroške Slovenke in Slovence vidi kot sebi enake, a zaznava, da je drugače, če odraščaš v okolju, kjer je uporaba slovenščin samoumevna, kjer je to tudi jezik sporazumevanja v družini: "Skoraj bi temu rekel privilegij!"

Propadamo, medtem ko vsak dan znova poskušamo doseči meje mogočega, preseči samega sebe. (iz zmagovalnega govora Maksa Rozmana)

Vprašali smo ga tudi, ali že razmišlja o študiju in kako bo porabil denarni del nagrade. Na prvo vprašanje je odgovoril, da ga bo najbrž opravil v Avstriji, denar (300 evrov) pa bo šlo v sklad za izpit za motor ...

Govorniški natečaj razpisujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev od leta 1989, ko je Tischlerjevo nagrado prejela slovenska gimnazija. Nagrade podelijo ob izročitvi Tischlerjeve nagrade. Za leto 2024 jo je prejel Karel Smolle.

Besedilo zmagovalnega govora

Postani karkoli na svetu

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, cenjena komisija!

Mogoče se kdo izmed vas, vsaj jaz se, spomni tistega tipičnega vprašanja, ki doleti vsakega otroka, ko pride v osnovno šolo ali pa še prej. Kaj si želiš postati, ko boš velik? Kaj to vprašanje realno pomeni otroku? Ne prav veliko, ima le to funkcijo, da staršem naenkrat doda še en delček njihovega življenja. Do tega trenutka je bil starš torej nekdo, ki skrbi za nas, ki sme voziti avto, ki sme piti pijače, ki jih mi še ne smemo, in zdaj ima starš še to funkcijo, da torej hodi nekam v službo, zato da je plačan in s tem preživlja družino. Veliko več kot to si otrok po tem vprašanju ne predstavlja.

Ker so otroci torej dokaj naivni in se ne zavedajo, kako deluje svet, se jim vedno znova zlahka proda vedno isto laž: ko odrasteš, lahko postaneš karkoli na svetu! Otroku se to zdi odlična ponudba. Kdo si ne bi želel postati karkoli na svetu. Dejstvo pa je, da to seveda ni resnica. Dokaz da pač ne moremo postati, karkoli si želimo, vidim vsak dan. Če bi ta trditev držala, potem bi bili vsi gasilci, piloti in astronavti. Dokaz je povsod okoli nas, ampak otrokom se tega seveda ne pove. Otroci pred sabo vidijo le lasten ideal. Kateri 6-letnik, ki si želi postati gasilec, pa se sprašuje, kakšna je plača gasilca, da mora delati ponoči, stalna pripravljenost, mogoče dejstvo, da več gasilcev umre zaradi samomora kot pa zaradi nevarnosti na terenu. Ta dejstva so otrokom prihranjena.

Seveda začnejo potem ti otroci obiskovati šolo, kjer se jih nekako zbrusi. Veliko se naučijo, začne se jim oblikovati osebnost, predvsem pa opazijo, da imajo na njihova življenja in želje vpliv tudi zunanji faktorji, na katere oni sami nimajo vpliva. Potemtakem bi lahko pričakovali, da se 12-, 13-letniki zavedajo, da ne morejo postati karkoli na svetu. Ampak ali to res drži? Imel sem to srečo, da sem se v sklopu mojega referata pri psihologiji ukvarjal ravno s to temo, osebni cilji in motivacija. In sem šel realno spraševat 13- 14-letnike, kaj si želijo postati, ko bodo veliki. Spoštovana publika, kaže, da nas čaka generacija milijonarjev, influencerjev in profesionalnih nogometašev, saj so bili to trije najbolj pogosti odgovori poleg odgovora ne vem.

Ne vem, če vi, ampak jaz osebno v teh željah in ciljih še vedno čutim priokus tistih otroških fantazij, da pa vendar lahko postanemo, karkoli si želimo. In tako sem se začel spraševati, iz kje zdaj mladim take ideje, tako mišljenje, ki se ne zaveda zunanjih vplivov družbe. Nisem potreboval dolgo, da sem prišel do odgovora. Razlog je tu pred mano, razlog je mobilni telefon, ali bolj natančno vsebina, ki jo mladi dobijo in na kakšen način jo dobijo s temi napravami. Aplikacija Instagram, verjetno ena bolj priljubljenih med mladimi. Katera slika je prva, ki mi pride na pamet, ko slišim besedo Instagram. Slika slavnega nogometaša Messija, ki v roki drži ogromen pokal. To mladi vidijo na internetu. Na srebrnih pladnjih jim servirajo osebe, ki jim je resnično uspelo postati to, kar so si želeli. Ki so resnično postali slavni nogometaši, so resnično postali milijonarji. Ne vem, če je kdo izmed vas, ampak jaz osebno na družbenih omrežjih nikoli nisem videl slike smetarja, ki si je želel postati profesionalni nogometaš, pa mu to pač ni uspelo. Ta stran je pred očmi mladih vedno skrita. Kaj vse je treba narediti, da dosežem cilj in koliko ljudem to ne uspe. Dvomim pa, da se 14-letniki poglabljajo v biografijo za primer, Messija, ker če bi se, bi vedeli, da nikoli ne bodo na njegovem nivoju, saj če bi želeli biti, bi morali že 3 leta nazaj imeti več milijonsko pogodbo z Barcelono. Ampak to se pred mladimi skrije. Prepogosto se izpusti vprašanje, kako kaj doseči, ali kaj sploh lahko dosežem?

In potem se sprašujem, kaj si te mladostniki želijo v življenju, če je njihov cilj postati slaven, postati milijonar. In tudi to sem vprašal v sklopu mojega referata za psihologijo in vprašam tudi vas, spoštovana publika. Kaj si želite? Po eni strani je zaskrbljujoče, po drugi zanimivo, ker od približno 30 otrok niti eden ni izpostavil želje po sreči, veselju, ljubezni, biti ljubljen, biti zaljubljen. Večina želja je vključevala materialne dobrine ali moč. Zdi se mi, da kot družba prehitevamo sami sebe. Tako se

ženemo za materialnimi dobrinami, da pozabimo, da nismo nekakšni stroji, ampak ljudje, ki čutimo, ki živimo!

Friedrich Nietzsche je zelo lepo povedal, da ne pozna boljšega osebnega cilja kot to, da oseba propade, medtem ko poskuša doseči kaj nemogočega. Zdi se mi, da se ravno to danes dogaja z našo družbo. Propadamo, medtem ko vsak dan znova poskušamo doseči meje mogočega, preseči samega sebe. In v tem iščemo svoj smisel! Vendar nisem prepričan, da ga bomo našli, ker v svetu, kjer si vsak želi le milijone evrov in všečkov na družbenih omrežjih realnih ciljev, ki so izvedljivi in predvsem, ki bi osrečevali, praktično več ni.

Hvala za vašo pozornost!