Ste tudi vi nezadovoljni z našimi voditelji?

Komentar tedna | 01.03.2024, 14:50 Matej Cepin

Ko sem te dni, z namenom izbire prave teme za ta komentar, brskal po novicah na spletu, se je vame naselil predvsem en občutek: »Z življenjem, ki ga v tem času živimo v Sloveniji, res nismo zadovoljni.«

Naj pojasnim: V postnem času mediji krojijo nekoliko manjši del mojega življenja kot sicer. No, vsaj dnevne novice spremljam manj pogosto. In ko se takole po nekaj časa »priklopiš« na večjo intenzivnost novic, vse to nakopičeno nezadovoljstvo občutiš še toliko močneje. In rečeš: »Ali v tej državi res nihče ne opravlja svojega dela tako, kot bi bilo treba?«

Predstavljajmo si vesoljce, ki z vesoljsko ladjo pristanejo v Sloveniji, denimo pred kakšnimi 15 leti. Vesoljce zato, da ne bodo politično opredeljeni. Če bi nas ti vesoljci opazovali skozi zadnjih 15 let, bi dejali: »Ta narod nikdar ni zadovoljen s svojimi voditelji. Enega razglasijo za neodločnega in ga imenujejo kar Cmerar, drugega za diktatorja in proti njemu vsak petek kolesarijo, iz tretjega se delajo norca, ker v kritičnem trenutku vrže puško v koruzo, vmes se znajde še kakšna dama, ki je prav zares ni nihče nikoli izvolil, še posebej v zadnjem času pa se nerešeni problemi kar kopičijo in kopičijo.

Nezadovoljstvo z voditelji v Sloveniji je zadnjih 15 let že neznosno.

V današnjem evangeliju, govorim o petku drugega postnega tedna, Jezus svojim družbenim voditeljem pove priliko o gospodarju, ki uredi vinograd, ga da v najem in odpotuje. Ko napoči čas za pobiranje pridelka, najprej ponj pošlje služabnike, a pri tem ni uspešen. Zato pošlje še svojega sina. A najemniki se ne dajo. Pomenljiv se mi zdi njihov vzklik: »Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38)

Kako prikladen je ta vzklik tudi za današnjo voditeljsko kulturo v Sloveniji! Polaščanje vinogradov, pa tudi ubijanje voditeljev, sta v Sloveniji močna kulturna vzorca in tudi dve veliki skušnjavi.

Najprej za tiste, ki nas vodijo. Mnogi državo ali kakšen drug vinograd vidijo kot plen, ki se ga velja polastiti. Ob tem pa tudi za nas ostale. Voditelji, ki jih kot narod izvolimo, nas kaj hitro razočarajo. In jih, enostavno, medijsko ubijemo.

Prilaščanje vinogradov in ubijanje voditeljev pa nista aktualna le v visoki politiki. Vsakdo obdeluje kak vinograd in vsakdo je na nekem področju tudi voditelj.

Vinograd iz današnje prilike razumem kot nekaj, kar naj bi gospodarju, torej Bogu, prineslo pridelek, torej rast Božjega kraljestva. Kako pa mi delamo s svojimi vinogradi? Ljubljančani smo okoli novega leta, na Taizéjskem srečanju, videli, koliko mladih lahko sprejmemo v naše domove. Kako pa naši domovi, avtomobili, naš čas, talenti, rasti Božjega kraljestva služijo sedaj? Jih sploh dajemo na razpolago?

Polaščanje vinogradov, pa tudi ubijanje voditeljev, sta v Sloveniji močna kulturna vzorca in tudi dve veliki skušnjavi.

Ali smo pač navajeni, da je naša lastnina predvsem naša pravica, ki z darovanjem za bližnjega res nima nobene zveze? Na primer: zakaj mi, ko grem po svojega otroka na zimovanje, ne pride na misel, da bi pobral še sosednjega? Koliko novih sosedov sem v zadnjem letu povabil na večerjo? Ali veščino, ki jo s pridom uporabljam v službi, kdaj uporabim tudi kot prostovoljec?

Poleg prilaščanja vinogradov pa tudi ubijamo voditelje – in to v sebi. Vsakokrat, kadar se ne javim, da bi kakšno stvar »porinil naprej« ampak raje gledam v tla. Vsakokrat, ko se sodelavcu godi krivica, pa se ne izpostavim. Vsakokrat, ko ponavljam stare vzorce in se ne potrudim za rast. Vsakokrat, ko ne premislim, kaj je danes najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredim.

Svet ni sestavljen iz voditeljev in tistih, ki so vodeni. Svet je sestavljen na eni strani iz tistih, ki priznajo, da imajo kakšen talent, ga pomnožijo, ga prinesejo Gospodarju, torej darujejo sočloveku, Gospodar pa jih postavi čez veliko. Na drugi strani pa je svet sestavljen iz tistih, ki svoje talente zakopljejo, ali pa si niti ne vzamejo časa, da bi jih sploh prepoznali! Saj ste kdaj že slišali izgovor: »Ah, ne, jaz nisem nič posebnega … Naj to raje naredi kdo drug …«

Prvi drži strokovno rečemo »proaktivna drža«, drugo pa imenujemo »reaktivna«. V Sloveniji se bohoti reaktivna drža. Kultura reagiranja na nastavljene provokacije, kultura molka ali kultura »Naj za to poskrbi država.« Veliko manj pa je proaktivne kulture: kulture sanjanja rasti in razvoja, kulture postopnega, večletnega, tihega, zmernega prizadevanja za neko spremembo. Kulture dolgoročnega načrtovanja. Kulture podjetništva. Kulture počasnega doseganja družbenih sprememb. Kulture, ko bi se na primer v župniji sestali različni, skupaj sanjali boljšo mladinsko pastoralo, nato pa jo postopno pričeli udejanjati. Veliko raje ugotovimo, da se nič ne da in da tako ali tako nima smisla poskusiti.

Mediji so nas v svojem senzacionalizmu okužili z idejo, da je svet sestavljen iz dogodkov. Da se vsak nov dan »praktično iz nič« zgodi množica velikih in pomembnih stvari. Posledično verjamemo, da smo za zoperstavljanje tem velikim zgodbam premajhni, ter da je svet tako ali tako zavožen.

Radi ugotovimo, da se nič ne da in da tako ali tako nima smisla poskusiti.

Logika posta pa je drugačna. S svojo dolžino, teh dolgih 40 dni, ki se kar ne končajo, nam sporoča prav nasprotno. Male spremembe, ki jih vsakodnevno vnašamo v svoja življenja, kot kapljica po kapljici spreminjajo naše navade. Navade pa imajo na dolgi rok rušilno moč. Če si za molitev vzameš čas enkrat, ni opaziti nobene spremembe, ko Božjo besedo redno premišljuješ nekaj let, pa postaneš drugačen človek. Če tečeš enkrat, še ne shujšaš. Če redno tečeš leto ali dve, pa se to že močno pozna.

Kot pravijo v svetu hitro rastočih podjetij: Za vsak »uspeh čez noč« so potrebna leta trdega dela. Starejši se še dobro spominjate letos tolikokrat opevane sarajevske olimpijade leta 1984. Pa let '85, '86, '87 … Kdo si je leta '87 mislil, da se bo komunistični režim tako hitro zrušil? Z današnje perspektive zgleda, da se je zrušil »čez noč«. A se ni. Zrušitev je bila posledica mnogih malih, skritih dejanj, ki so bila neopazno storjena desetletja pred tem.

Bog nad nami ni obupal. Tudi sami ne smemo. Ne ubijajmo voditeljev ampak jih prebujajmo v sebi. Mala sprememba dan na dan in svet bo drugačen.