Post in vprašanje pravičnosti, svobode in upanja

Komentar tedna | 23.02.2024, 16:00 Dr. Igor Bahovec

Pred kratkim smo vstopili v postni čas. Običajno post povezujemo z odpovedmi in askezo, vendar to ni edini pogled. Prerok Izaija je zapisal, da je post dejavnost do drugih. Njegove besede so me vedno ganile, ganile osebno kot človeka in strokovno kot sociologa.

Izaija v 58. poglavju govori o dveh različnih načinih posta: eden je po volji Boga, drugi ne. Post po volji Gospoda poudarja delovanje za to, da se prekinejo krivične vezi in zatirani postanejo svobodni, da ima človek v stiski kruh, streho nad glavo in obleko. Tega ne pove enkrat, ampak nekatere dele dvakrat ponovi. Gre torej za zelo močno sporočilo.

Po Izaiju pravi post vključuje delovanje za pravičnost, prizadevanje za osvoboditev in izkazovanje miloščine. Pravi post ni le delo na sebi, pravi post živimo v povezanosti z drugimi ljudmi in z Bogom.

Toda kaj konkretno pomeni delovati za pravičnost in prizadevati si za svobodo v sedanjem času v okoljih, kjer živimo? Preden bom podal nekaj uvidov, nekoliko poglobimo religiozno razumevanje posta. V knjigi Duhovne osnove življenja (https://kud-logos.si/knjige/e_23_Solovjov.pdf) je Vladimir Solovjov pokazal, da so post, molitev in miloščina tri osnove osebne religije. O vsaki izmed njih spregovori dokaj obširno, a za naše vprašanje je bistven uvid na koncu prvega dela knjige. Citiram: »Kdor ne moli Boga, ne pomaga ljudem in popravlja svoje narave z zdržnostjo, je tuj vsaki religiji, četudi bi vse svoje življenje razmišljal, govoril in pisal o religijskih temah. Tri osnovna dejanja religije so med seboj tako tesno zvezana, da eno brez drugega nima moči.« Po Solovjovu molitev, ki »ne spodbuja k dobrodelnosti in ne kroti naše čutnosti«, ni resnična, ker je v njej določena primes sebičnosti, koristoljubnosti, laži ali samoljublja. Podobno miloščina, ki »ne predpostavlja molitve in je ne spremlja zdržnost«, ni izraz odnosa ljubezni. Za post je bistveno, da ne postane izraz samoobvladovanja, ki je ločen od molitve in miloščine, to je od odnosov do Boga in ljudi.

Podana vizija je jasna: v pristnem krščanskem sporočilu so ta tri dejanja zedinjena, ker v njih deluje »ena Božja milost«. Gre za versko držo, ki priznava človekovo povezanost z Bogom in lastno omejenost. Človek ni gospodar življenja, to je Bog. V moči vernega človeka pa je, da moli Boga, pomaga ljudem v stiski in z zdržnostjo popravlja lastno naravo. Tako življenje, tako Solovjov, izraža tri religiozne kreposti: (citiram) »Moli Boga z vero, delaj dobro ljudem z ljubeznijo in premaguj svojo naravo z upanjem v prihodnje vstajenje.« (konec citata)

Vrnimo se k vprašanju, kako se konkretno zastaviti za pravičnost, svobodo in solidarnost? Odpreti bi morali dva vidika: kaj in kako, vsebino in način.

Prvi korak, se mi zdi, je priznavanje dejstev, priznavanje resničnosti. Včasih se zdi, da dejstva poznamo. Krik ubogih denimo v svetovnem merilu povezujemo z lakoto in nedostopnostjo do osnovnih človeških dobrin; pri nas je morda najbolj razširjen izraz ubogih osamljenost, pomanjkanje vključenosti v medčloveške odnose. Krik zemlje povezujemo z naravnimi katastrofami, izgubo biološke raznolikosti in drugimi ekološkimi temami. Vojni v Ukrajini in Palestini sta v našo zavedanje vrnili dejstvo, ki smo ga Evropejci precej

podcenjevali: v velikem delu sveta pogosto divjajo vojne med državami ali oboroženi spopadi med različnimi skupinami.

Vendar opisano še ni celota dejstev. Dejstva so tudi razlogi in vzroki , ki so privedli do določenega pojava. Ti so pogosto nastajali dlje časa, včasih desetletja ali celo stoletja. Ranjene ali bolečih spomine oseb in skupin je potrebno prečistiti in ozdraviti. Drug vidik je, da so mnogi pojavi povezani: potrebno je zaobjeti vse akterje in odnose med njimi. Posebej bi omenil sodobne množične medije. Prek njih se širijo mnoge nepreverjene in tudi lažne informacije. Mediji so lahko orodje dobrega ali orodje zla, prevare, manipulacije. Dinamiko laži dobro opiše Milčinski v pravljici Laž in njen ženin (prilažič). Svobodna drža do medijev je velik izziv za življenje.

Omenimo še vidik, ki ga pogosto le malo upoštevamo: za verujoče ljudi odrešenje ni ideja ampak dejstvo. To pomeni: med dejstva je treba vključiti odrešen pogled na stvarnost.

Podajmo nekaj primerov takega pristopa. V okrožnici Vsi bratje je prvi del opis situacije; sledi mu refleksija prilike o usmiljenem Samarijanu. V posinodalni spodbudi o družini Amoris Laeticia opisu konkretnih situacij družinskega življenja sledi refleksija ob Pavlovi hvalnici ljubezni. V Laudato si, okrožnici o našem skupnem domu, Zemlji, opisu stanja sledi refleksija ob Hvalnici stvarstva Frančiška Asiškega.

Zakaj tako? Družbena analiza je lahko velika pomoč pri evangelizaciji, a samo če je del celote, kjer je povezovalno jedro duhovno odrešen pogled. Dejstvo je, da mnoge naše analize, načrti in delovanje ostajajo na ravni misli, čustev in volje, to je na duševni ravni. Vendar so mnogi, med njimi izjemno močno naš Ivan Cankar v skriti »kamrici srca« in drugih črticah podob iz sanj, pokazali, da je človekovo osebno in družbeno središče globje. Delovanje za pravičnost in osvoboditev mora seči ne le do telesa in duše ampak do duha. Središče človeka ni duševnost ampak duhovnost; v svetopisemskem besedišču gre tako razumeti besedo srce. Spomnimo se lahko tudi na Prešerna, ki je v Zdravljici o prijateljih zapisal: »ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo«.

Zaključimo. Pri delovanju za pravičnost in svobodo je priznavanje dejstev prvi korak. Lahko mu rečemo videti, a vključuje tudi srečati se, poslušati, razvijati kulturo bližine. Drugi korak je poglobiti razumevanje in presoditi, priti do odločitve. Osebno in občestveno-skupnostno odločanje ne more biti zgolj razumsko. Potrebno je razvijati razločevanje, ki v pristnem izrazu vedno vključuje Duha in druge ljudi. Četrti korak je predlog delovanja in delovanje.

V današnjem težkem času se mi zdi nujno, da kristjani razvijamo skupno pot razmisleka in delovanja za pravičnost in svobodo. O tem je denimo pisal papež Frančišek v pismu za letošnji postni čas. Delo za pravičnost in svobodo je konkretno in dramatično: spomnimo se kako je Bog osvobodil Izrael iz egiptovske sužnosti.

V času sinode nas papež vabi, da je post tudi »čas skupnostnih odločitev, majhnih in velikih odločitev proti toku«, ki spremenijo konkretno življenje v družinah, soseskah, narodih, v Cerkvi in družbi. Posebej omenja potrošništvo in pozornost do preziranih in spregledanih. Poklicani smo k spreobrnjenju, ki je vir novega upanja.

Končno ne prezrimo: središče evangelija je smrt in vstajanje Jezusa Kristusa. Trpljenje in vstajanje gre gledati povezano, saj je to način, s katerim je Bog dosegel Adama in premagal smrt, pokazal pot spravljenih odnosov med ljudmi in razkril božji način osvoboditve in pravičnosti. Verjetno delo za svobodo in pravičnost tudi danes ne more biti zelo drugačno.

Literatura

Solovjov, Vladimir Sergejevič. 2017. Duhovne osnove življenja. Ljubljana: KUD Logos (tiskana izdaja:Tretji dan, 2000.)