Jože BartoljJože Bartolj
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Dr. Helena Jaklitsch (foto: STA)
Dr. Helena Jaklitsch | (foto: STA)

Letošnji adventni čas ne dopušča lenarjenja

Komentar tedna | 15.12.2023, 14:35 dr. Helena Jaklitsch

Letošnji adventni čas nam ne dopušča lenarjenja. Četrta adventna nedelja se bo namreč zaključila že v sveti večer, v večer, ko se hrepenenje sveta in človeka uresniči v rojstvu Odrešenika. Četrta adventna svečka bo gorela le nekaj ur.

Toda do takrat imamo vendarle še nekaj dni, da se notranje umirimo, da nehamo tekati in hiteti od enega opravka do drugega. Da si vzamemo čas, da pripravimo naša srca za prihod Otroka, ki je učlovečenje božje ljubezni, in da najdemo čas drug za drugega, pa tudi za tiste, ki se morda bojijo praznikov, ker so sami in osamljeni. Priznati moram, da je moj letošnji adventni čas nekoliko poseben. Pa ne zaradi tega, ker bi mi končno uspelo umiriti naglico decembra. Daleč od tega. Urnik je poln takšnih in drugačnih obveznosti. Pa vendarle se mi zdi, da se bolj kot pretekla leta pripravljam na božič, glavni krivec za to pa je, ne boste verjeli, družbeno omrežje! Vsak večer namreč odhitim na FB stran, kjer od konca novembra spremljal objave mamice, ki je že mesec dni s svojim štiriletnim fantkom na Pediatrični kliniki, od tega sedemnajst dni na intenzivni. Mali borec je imel zahtevno operacijo. Ko se je rodil, je imel razvitega samo pol srca, diagnosticirali so mu Coffin-sirisov sindrom, ki ga ima le nekaj sto ljudi na svetu. Ker se mu je ob rojstvu mama odpovedala, ga je, takrat enoletnega, v svojo sredo sprejela družina, ki ima res veliko srce. Tako veliko, da se lahko življenja v ljubezni veseli tudi ta mali fantič.

S simpatičnimi, duhovitimi zapisi mamica Polonca vsak dan na kratko predstavi bitke in izzive tistega dne, deli svoja občutja in pa tudi nemoč, zapisuje pa tudi doživljanje bolnišničnega okolja. Pri slednjem ne pozabi pohvaliti požrtvovalnega dela osebja, ki je, kot lahko razberemo iz njenih zapisov, številčno res podhranjeno, zahtevni, lahko bi rekli celo grozljivi pa so tudi prostorski pogoji, v katerih dela osebje ter bivajo otroški bolniki in njihovi starši. Morda ne bi bilo napak, če bi njene zapise prebrali tudi tisti, ki odločajo o razvoju našega zdravstva, o organizacijskih in kadrovskih potrebah v naših bolnišnicah. Že z majhnimi spremembami bi lahko veliko prispevali k bolj učinkovitemu in bolniku, pa tudi osebju bolj prijaznemu okolju.

Občudujem tole mamico, s kakšnim humornim pridihom vsak večer poroča o dnevnih pripetljajih, čeprav je iz zapisanega jasno, da je zadaj veliko skrbi, pa tudi težkih in negotovih trenutkov. Res pa je, da nikoli ne pozabi dodati, da ji molitev, njena in vseh znanih in neznanih ljudi, ki njiju in celo njuno družino spremljajo, daje prepotrebno moč. Močno nagovarjajoč je bil njen zapis srečevanja na bolnišničnem hodniku z mlado muslimansko družino, kjer sta mama in oče prav tako v strahu trepetala za dojenčka, ki je čakal na operacijo srca. Tale naša mamica je očeta z obzirnostjo do njihove drugačne vere povprašala, če sme zmoliti tudi za njunega fantka. Ker je, kot je zapisala, »na koncu to res edino, kar lahko ponudiš«. Gospod se je za molitev iskreno zahvalil, naša mamica pa je še pripisala »Ranljivost res združuje ljudi.«

Ob njenih zapisih se torej odvija moja adventna priprava. Njena ljubezen in ljubezen njene družine – brez podpore moža in njune najstniške hčerke si težko predstavljam, da bi bilo mogoče tako pogumno in predano skrbeti za nekoga, ki potrebuje toliko tvoje pozornosti in časa – me spominja na brezpogojno ljubezen, s katero je Marija sprejela pod svoje srce božjega Sina. Ter na zvesto ljubezen in trdno oporo, ki jo je sveti Jožef nudil svoji zaročenki. Premišljujem o tem, kako radi stokamo in jamramo ob najmanjših naporih in stiskah, tam nekje zunaj pa so ljudje, ki morda bijejo bitko za življenje, ljudje, ki se soočajo s težkimi preizkušnjami, ljudje, ki so osamljeni, ki ne vidijo smisla v tem, kar so in kar delajo, čeprav imajo morda v obilju materialnih dobrin. Če namreč ne bi bilo tako, bi se danes ne pogovarjali o nasilnem končanju življenja, o evtanaziji, ampak o tem, kako pomagati ljudem, tudi starejšim, bolnim in osamljenim, živeti bolj polno, bolj osmišljeno življenje. Če ne bi bilo tako, se ne bi pogovarjali o tem, da smo Slovenci v samem vrhu po številu samomorov, ampak bi se znali veseliti najmanjših uspehov ter drobnih, vendar lepih trenutkov, ki nam jih prinaša vsak dan, če jih le hočemo videti. Tako kot se recimo razveseli mamica Polonca, ko se zmanjša dnevni iztok iz drenov. Ker to pomeni, da se stanje izboljšuje. Če bi se znali veseliti drug drugega in se bolj potrpežljivo sprejemati take, kot smo, ter ob tem drug drugemu pomagati rasti, morda ne bi imeli toliko razbitih družin in ranjenih odnosov.

Če bi se znali veseliti drug drugega in se bolj potrpežljivo sprejemati take, kot smo, ter ob tem drug drugemu pomagati rasti, morda ne bi imeli toliko razbitih družin in ranjenih odnosov.

Ko prebiram njene zapise, premišljujem o tem, kako je pomembna je v življenju potrpežljivost. Nekaterih stvari pač ni mogoče preskočiti. Potrebna je potrpežljivost. Tega nam včasih manjka. Tako v osebnih odnosih, kot v motrenju dogajanja okoli nas. Res je, na trenutke se nam zdi, da se nikoli ne bomo izkopali iz zatohlih misli in ravnanj, ki smo jih posvojili v preteklem sistemu in ki nam še kar diktirajo naša ravnanja. Še posebej pa ravnanja tistih, ki odločajo o nas in naši državi. Priznam, tudi mene včasih ob tem mineva potrpežljivost. Toda tudi o tem lahko v adventnem času premišljujem. Kako to sprejeti in kaj lahko naredimo, da se bodo stvari spremenile na bolje. Vsak mora narediti svoj del, brez tega ne gre. Ne nekje na tujem, daleč stran, ampak doma, tu, kjer smo in kjer živimo. K temu nas je pretekli teden v Medvodah spodbujal tudi naš misijonar Peter Opeka.

Dragi poslušalci, naj bo današnji komentar nam vsem v spodbudo, da si v teh nekaj dneh, ki nas se še ločijo do božiča, le vzamemo čas zase, za svoje bližnje in za pripravo na rojstvo Odrešenika. Naj odzveni tudi kot zahvala in spodbuda mamici Polonci, njenemu možu in hčerki za čudovit zgled darovanjske ljubezni. Njihovemu fantiču in vsem, ki so v teh dneh bolnišnicah ali so tako ali drugače preizkušani, pa želim, da bi adventno pričakovanje dozorelo v veselje in upanje, ki ju prinaša sveti večer.

Komentar tedna
Skupina Booom! (photo: osebni arhiv) Skupina Booom! (photo: osebni arhiv)

Po uvrstitvi v finale so odšli tudi v cerkev

Patrik Mrak, Luka Cvetičanin in Matevž Derenda, člani skupine Booom! so na festivalu »Una Voce per San Marino«, tekmovanju, na katerem v San Marinu izbirajo svojega predstavnika za pesem ...

Pogajanja o OMD na MKGP (photo: MKGP) Pogajanja o OMD na MKGP (photo: MKGP)

Črni torek za slovensko in evropsko kmetijstvo

Pričakovanja kmečkih stanovskih organizacij, da se bodo včerajšnja pogajanja z predstavniki Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, pod vodstvom ministrice Mateje Čalušić in predstavniki ...