Vatikan | (foto: Pixabay)
Vatikan: Transspolne osebe lahko prejmejo zakrament svetega krsta
Svet | 09.11.2023, 13:26 Marta Jerebič
Transspolne osebe lahko prejmejo zakrament svetega krsta, tudi če so bili podvrženi hormonskemu zdravljenju ali operaciji spremembe spola. Pozitivno mnenje, v primeru, da ni situacij, v katerih bi lahko povzročili pohujšanje ali zmedenost med verniki, je podal Dikasterij za nauk vere. Papež je dokument odobril 31. oktobra. Za pojasnila je julija letos zaprosil brazilski škof Jose Negri (izg. Žoze Negri). Odgovori Dikasterija za nauk vere izpostavljajo to, kar je na obravnavano temo potrdil že v preteklosti.
Kar zadeva krst transspolne osebe, je odgovor pritrdilen, dokler ne povzroči pohujšanja. Posebej pa je treba biti previden v primerih, ko obstajajo dvomi o moralni situaciji osebe ali njegovi pripravljenosti, da se odpre milosti. Dikasterij ob navajanju Katekizma, pojasnjuje, da oseba, ki krstni zakrament prejme brez kesanja za velike grehe, ne prejme posvečujoče milosti, ki pa vseeno ostane večno v posamezniku kot pozitivna odprtost za milost. Ob navajanju citatov sv. Tomaža Akvinskega in sv. Avguština dodaja, da Kristus nenehno išče grešnika, ki to milost prejme takoj, ko doda kesanje. Zato papež Frančišek vedno znova ponavlja, da Cerkev ni carinska postaja in da vrata zlasti za krst ne smejo biti nikomur zaprta.
Vatikanski dokument v nadaljevanju obravnava vprašanje, ali je transspolna oseba lahko krstni boter ali botra. To je lahko dovoljeno le pod določenimi pogoji, saj ta vloga nikakor ni pravica. Po drugi strani je transspolna oseba lahko poročna priča, saj to trenutno v kanonskem pravu ni prepovedano. Poročne priče so lahko tudi homoseksualne osebe, ki jim je namenjen drugi del dokumenta.
Na vprašanje, ali lahko homoseksualni par krsti otroka, ki ga je posvojil ali dobil prek nadomestnega materinstva, Dikasterij odgovarja, da mora obstajati utemeljeno upanje, da bo vzgajan v katoliški veri.
V nadaljevanju Vatikan obravnava primer homoseksualne osebe, ki živi v partnerski skupnosti in prosi, da bi postala krstni boter oziroma botra. V odgovoru pojasnjuje, da je vsakdo, ki živi življenje v skladu z vero in službo, ki jo prevzame, lahko boter. Pri tem opozori na razliko med osebo, ki samo sobiva, in osebo, ki odkrito živi homoseksualno romantično razmerje. Hkrati poudarja, da je treba najprej razmisliti o primernejših kandidatih za krstne botre, in dodaja, da je treba vsako situacijo modro pretehtati, da bi zaščitili zakrament krsta.
Za komentar smo prosili moralnega teologa dr. Gabriela Kavčiča:
Nova odločitev Dikasterija za nauk vere pravi, da je mogoče krstiti transspolne osebe, prav tako pa odpira previdna vrata, da bi transspolnim in homoseksualnim parom dovolili biti krstni botri, hkrati pa navaja, da »homoseksualni način življenja« ostaja grešen.
To vsekakor pomeni novo smer v odnosu Katoliške cerkve do transspolnih oseb.
Leta 2015 je Vatikan denimo nekemu španskemu škofu sporočil, da transseksualci ne morejo biti krstni botri, potem ko je zaprosil za uradni odgovor na to vprašanje. Torej smo priča precejšnjemu obratu, ki je po eni strani previden – Dikasterij za nauk vere vztraja pri katekizemskem učenju glede moralnosti istospolnih spolnih odnosov -, po drugi strani pa se zadeve nekoliko odpirajo.
Podobne razprave smo sicer že poznali pri vprašanju krščevanja otrok ponovno poročenih partnerjev, pri čemer danes v glavnem velja prepričanje, da otrok pač ni kriv za objektivno situacijo njegovih staršev, torej naj mu bo odprta možnost, da raste v Božji milosti preko zakramenta svetega krsta.
Po drugi strani pa se seveda postavlja vprašanje, če spreobrnjenje po merilih Katoliške cerkve še igra bistveno vlogo pri podeljevanju svetih zakramentov, kar je vsekakor bilo bistveno v prvi Cerkvi, ki je stavila na pogumno spreobrnjenje in tveganje lastnega življenja za ceno sprejetega spreobrnjenja. Sedaj se zdi, da se vrata zakramentov vse bolj odpirajo, upajoč, da bo do morebitnega spreobrnjenja prišlo nekoč pozneje.
Očitno so se na Dikasteriju za nauk vere odločili, da odprejo vse možnosti, ki jih nekakšen »minimum katoliške morale« še dopušča, ter daje pastirjem veliko odgovornost, da v posameznih primerih odločajo različno, glavni argumenti pa so upanje na spreobrnjenje, pastoralna modrost posameznih pastirjev ter izogibanje pohujšanju.
Kam bo to peljalo, pa je seveda drugo vprašanje, saj je Cerkev zelo raznolika in takšna pastoralna odprtost ne bo od vseh najbolje razumljena. Vsekakor pa čudi odločitev Dikasterija, da so v eno samo izjavo, čeprav gre za odgovor na dubia nekega škofa, zajeta tako različna področja, kot je področje istospolne usmerjenosti in transspolnosti.
