Kriza srednjih let

Sam izraz kriza srednjih let naj bi menda v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja skoval kanadski psihoanalitik in sociolog Elliott Jacques. In čeprav danes tovrstne študije menda zaznavajo, da to obdobje večine moških ne prizadene in da gre za neke vrste konstrukt oz. nekaj kar ne obstaja, vsaj ne v tej vzročno-posledični povezavi. Pa bi sam vseeno potrdil, da se prav z lahkoto najdem v omenjenem pojavu, stereotipu oz. pojmu. Morda ne v zelo ekstremni obliki, a vendarle. 

V preteklem letu sem se namreč večkrat zavedel, da npr. prodajalka za blagajno v trgovini izgleda presneto mlada, in policaj cestne kontrole izgleda naravnost iz srednje šole. Pa da ne omenjam športnih primerov raznih šampjonov, ki v zgodnjih dvajsetih stopijo na Olimp določene panoge … od koder gre pot lahko samo še navzdol. In potem so tu, za piko na i, še komentatorji na televiziji, ki nenehno poudarjajo in izpostavljajo npr. skoraj neverjetno starost škotskega kolesarskega asa in veterana Gerainta Thomasa, ki mimogrede pripada istemu razredu kot jaz. Razredu veteranov … No, Geraint je seveda še vedno zelo uspešen kolesar WorldToura in to tudi med skoraj 2 desetletji mlajšimi kolesarji, moja uspešnost na kolesu pa se lahko meri le s športno uro, ki mi pravi, da sem po zmogljivosti in pripravljenosti v 10% procentih najboljših za svojo starost in, da je moje telo na ravni 20-letnika. Hja, mislim si, da razvijalci tovrstnih ur vedo tudi to, kaj moški srednjih let želi in rabi slišati …  

 Kakorkoli, čez palec pogledano se tako se zdi, da je torej glavni sprožilec krize srednjih let zavedanje, da naše človeško življenje ni neskončna premica ampak je v resnici daljica. Da ima torej začetek in konec. In, da se v srednjih letih po neki optimistični oceni oz. lahko bi rekli tudi pobožnih željah nahajamo nekje na njeni … morda polovici?  

Končnost in minljivost sta torej parametra, ki potrkata na vrata naše zavesti in naš, kot ugotavljam, moški ego streseta, pretreseta, raztreseta … Oziramo se nazaj in tehamo sprejete odločitve, nesprejete odločitve, se z otožno nostalgijo spominjamo mladostniških podvigov, vragolij … In kot pravi omenjeni stereotip se moški mnogokrat poslužujemo različnih morda ne najbolj taktik soočanja s to krizo. Nekateri si najdejo ljubico, drugi ljubico najdejo v pijači, tretji si kupijo motor ali drag športni avtomobil, se mogoče lotijo zahtevnega naredi-sam projekta, itd … in kot je pretekli dan ob praznovanju in podobnem pogovoru o srednjih letih prijazno dodala moja sestra Lučka, si nekateri kupijo kolo in začnejo na veliko kolesariti. To zadnje pa, glej ga zlomka, začuda drži tudi zame … Da namreč to svoje stanje rešujem in naslavljam z dolgimi ter po mnenju žene ter nekaterih sodelavk tudi pre-težkimi kolesarskimi podvigi. O dobrobiti in smislu tovrstnega teka za vozom mladosti in življenja bi lahko razpravljali ter pisali psihološke analiza – kar mnogi za to podkovani in opremljeni strokovnjaki tudi počno. A kaj, ko je v življenju tako, da največ šteje izkušnja na lastni kožo in je mogoče tudi edina, ki v resnici zaleže … Vsi smo namreč že slišali pričevanje koga, ki je v življenju doživel hudo preizkušnjo, krizo, in iz tega izšel bolj hvaležen za to kar mu je ostalo. In je zaradi svoje izkušnje smisel življenja našel v povsem drugih stvareh kot pred tem ter je mogoče življenja zdaj še bolj v polnosti vesel. In to veselje, smisel in izkušnjo z navdušenjem deli naprej … A okušanje kriznega destilata nekoga drugega, je podobno okušanju kakšnega drugega opojnega destilata. Učinki so lahko prijetni, polni zanosa in močnih čustev, ki pa se nekaj ur po tem razkadijo, ostaneta pa le praznina in bognedaj glavobol.  

Zaključimo s tem, da, ja, je moška kriza srednjih let, kljub vsemu verjetno v neki obliki resnična, in da je kot vsaka kriza to lahko priložnosti, da se ozrem na prehojeno pot in določim cilj naslednjih dni, mesecev in če Bog da let … In da živim danes in zdaj. Z in za ljudi, ki so ob meni. Kajti včeraj je minil, jutri pa je skrit v meglico negotovosti.  

In naj na tem mestu potegnem še vzporednico z našim radiem, ki prav danes praznuje 29 let obstoja in se počasi tako približuje koncu z zanosom in mladostjo gnanih 20-ih. Ob tem bi vsem nam, njegovim zaposlenim in soustvarjalcem zaželel naslednje: da bi znali s kartami, ki so nam bile dane v roko, odigrati kar najboljšo partijo. In da bi talenti, ki so nam bili zaupani ne romali v radijski sef ter tam ostali varno spravljeni in skriti. Da bi torej s pogumom šli naprej in če Bog da navzgor. Tako bo kriza srednjih let, če in ko pride, manj stresna. Polaganje računov pred Gospodarjem pa mirno.