Dr. Alenka Schweiger Pavlakovič: Otrok zelo čuti, je nošen v veselju ali v strahu

Naš gost | 28.10.2023, 18:00 Nataša Ličen

Dr. Alenka Schweiger Pavlakovič je pediatrinja, mati, žena, organistka in redna članica molitvenih skupin, sploh dejavna v župniji, ter velika pričevalka življenja. Čeprav se je nedavno upokojila, pa zaradi pomanjkanja usposobljenega kadra v zdravstvu še pomaga, kjer jo potrebujejo. Znanost in vera se dopolnjujeta, pravi. Poudarja pomen tradicionalnih družin za otrokov razvoj. V življenju so ji najbolj pomembni odnosi. V pogovoru smo se dotaknili tudi problematike splava, prekomerne uporabe zaslona pri otrocih ter skrbi za zdravje otrok.

Ko se je začela rušiti družina na vsej črti, sem opazovala otroke in sami so mi potrjevali, kako potrebujejo oba, očeta in mamo. Otroci kažejo resnico.

Življenje v Črnomlju in povezanost z župnijo

»Težko bi si predstavljala življenje brez ljudi, s katerimi sobivam in s katerimi se redno srečujem v sklopu župnije. Povezani smo. Zrasla sem na tako imenovani »farovški gasi«, to je ulica Mirana Jarca, midve z mamo sva, ker sem se rodila kot nezakonska hči, skupaj še s staro mamo in teto, živeli v stanovanju v župnišču. Tako da sem od svojih rosnih let začutila, kaj pomeni delo duhovnikov, povezovanje z ljudmi. Ko sem bila stara nekje enajst let, me je takratni kaplan Vinko Piber, danes že pokojni, navdušil, da bi začela igrati v cerkvi. Tako se je začelo moje delo, povezano z župnijo, v glavnem z orglanjem in pevskimi zbori.«

Pot v medicino

»V meni je bilo vedno veliko veselja do otrok. Še danes se počutim dobro, mladostno med njimi, kar dvigne me, ko slišim otroški živžav. Veliko sem se naučila od njih, predvsem spontanosti in iskrenosti. Tako naravni so in velikokrat se sprašujem, ob vsem kar se dogaja v zadnjih letih v Sloveniji in po svetu, ob rušenju vrednot družine na celi črti - v mislih imam tudi družinska zakonika -, ali bodo otroci, mladi, ko bodo odraščali, zdržali vse to, bodo imeli dovolj trdno hrptenico?
Opazovala sem otroke v službi, ko so prišli v ambulanto, v kakšnem odnosu so s starši. Z mamo, ali ko so z očetom, se dejansko drugače vedejo. Tako da so mi otroci sami potrjavali, da je naravno, da potrebuje oba, to se odraža v čutenju in reagiranju majhnih otrok, ker oni so še neokrnena Božja podoba, in iz njih žari tisto, kar je Stvarnik dal v vsako človeško bitje. Otroci so tisti, ki kažejo resnico.«

Znanost in vera se ne izključujeta. Nasprotno, dopolnjujeta se. Bolj kot sem študirala delovanje in značilnosti človeškega telesa, bolj sem se čudila Stvarniku, kako čudovito je vse ustvaril.

Izkušnje in čudeži v medicini

»Ja, veliko je bilo takšnih trenutkov. Hvala Bogu je v današnjem času zelo malo smrti otrok, se pa spomnim tudi veliko čudovitih rešitev, ko smo z medicino naredili vse, kar smo lahko, potem pa je lahko samo še Božja moč naredila svoje. Pogosto sem blagoslavljala otroke in videla, kako so se pomirili. Gospod oslišuje molitve.
Nobena skrajnost v življenju, v odnosih, niti v znanosti, ni dobra. Nobena skrajnost ni od Boga. Medicina želi človeku pomagati. Po drugi strani pa lahko včasih tudi zelo zakomplicira življenje recimo nosečnici, ki ji, zaradi netočne diagnoze, povsem vzame veselje in žar do novega življenja.

Mislim, da je tu na delu zlo, hudi duh, ki želi v mladi mamici, in očetu, odvzeti veselje do življenja. Lahko bi napisala knjižico o stiskah, o katerih so mi govorile mamice, ko so prinesle k meni novorojenčke, kaj vse so preživljale, ko so v njihovi nosečnosti po ultrazvoku videli, da nekaj ni v redu. To je zelo hudo trpljenje v nosečnosti. Eni pari to zdržijo, ne pa vsi in potem pač podležejo dodatnim preiskavam in se največkrat, v primeru, ko se vidi, da naj bi bilo nekaj narobe, po ultrazvoku odločijo za splav.«

      Ko je življenje enkrat spočeto, ni človeka, ni zakona na tem svetu, ki bi lahko določil, kateri otrok ima pravico, da se rodi in kateri ne. 

Težko je in nikogar nočem soditi, ampak marsikatera nosečnost bi bila lepša, če se ne bi tako kompliciralo. Dopustimo mamicam, naj z veseljem donosijo otroke, kajti večina otrok se rodi zdravih. Zaupajmo življenju. Ko je enkrat spočeto, ni človeka, ni zakona na tem svetu, ki bi lahko določil kateri otrok ima pravico, da se rodi in kateri ne. Otrok zelo čuti, ali se mamica bori za njegovo življenje, ali pa jo je strah."

Kako ste v predanosti poklicu našli čas zase in za svojo družino?

"V prostem času me najbolj osrečuje družina, sin in odnos z možem, pa s teto, s katero živimo skupaj, in tudi glasba. Kot sem že povedala, sem na začetku vodila otroški zbor, potem nadaljevala z mladinskim, pa dekliškim, vodila mešani zbor, dve leti pa tudi moški zbor v župniji. Na koncu študija medicine sem se odločila za vpis v orgalsko šolo v Ljubljani na Teološki fakulteti. Medicina in glasba gresta odlično skupaj, veliko kolegov sem srečala na medicini in tudi pozneje, ki so se ukvarjali z glasbo. Je ravnovesje med veliko odgovornostjo in tistim, kar sprošča in pomirja duha.«

Če imamo odnos z Bogom poravnan, imamo potem tudi lažje in iskrene odnose s svojimi bližnimi.

Pomembnost počitka in narave, pomen skupnosti

»Bela krajina je zelo lepa, ponuja številne sprehajalne poti, kjer se duša umiri. Ljudje smo bitja ustvarjena za odnose, za komunikacijo, sam ne moreš živeti. In najslabše je, če se oddaljimo od skupine, od občestva.
To recimo smo videli v epidemiji COVID-a, kakšne posledice je naredila. Moramo se družiti med sabo, tako smo tudi močnejši. Posebej v tem času bi se morali ljudje povezovati v močna, živa občestva, tako recimo kot prvi kristijani, kjer so si med seboj pomagali, si stali ob strani, drug za drugega molili. Vidim tudi sama, ko molimo v molitveni skupini za druge, potem tudi sami dobimo blagoslov. In je res nujno, da se v teh težkih časih povezujemo. Droben križ na čelo otroka. Skratka, moč blagoslova. Mnogokrat sem videla, da je bila na delu Božja pomoč.«
Pomembnost vzgoje v današnjem času

Otroci potrebujejo mejo. Potrebujejo očeta in mamo, ker oče je tisti, ki otroku že zelo zgodaj da vedeti, kaj je prav in kaj ne. Moralna drža očeta je zelo pomembna za razvoj otroka. Mama je pa tista, ki mora otroka spustiti v svet. Oče pa ga potisne. Negovati lepe družinske odnose, to je zelo pomembno.

Kakšni so vaši načrti? S čim boste pa vi polnili svojo dušo?

»Rada bi predvsem čas preživela z možem, ki ima težko nevrološko obolenje, kar nama je še časa naklonjenega, da ga preživiva skupaj. Upam in želim, da bomo še dolgo lahko skupaj gradili odnose, živeli svojo vero, vsak dan sproti. Želela bi si še več za orgle, da bi preigrala spet vse tiste stare skladbe, ki sem jih nekoč igrala, da bi se več gibala in bi imela tudi več časa za knjige, ki jih želim prebrati, pa mi jih do sedaj še ni uspelo. Sicer pa petje, glasba, to dejansko širi duha, zdravi čustva, povezuje ljudi. Čuti se, da je nek Duh med nami, da je neko sporočilo, glasba je govorica brez meja. Duhovno nas poveže z Božjim.

Naše življenje naj bi bilo bolj umirjeno, povezano z nadnaravnim, stalno iskati Božjo besedo, razločevati, kaj je tisti dan dobro za nas. Trudimo se za vsakodnevne odnose. 

Vse dobro in blagoslova želim Radiu Ognjišče.