Manca Košir: Zaupanje in hvaležnost sta najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.

Via positiva | 27.10.2023, 11:26 Nataša Ličen

Za pogovor sva se dogovorili ob predstavitvi akcije "Rad imam življenje". Manca Košir je njena ambasadorka, tudi zato, ker neskončno in prezpogojno ljubi življenje.

»Res je, zelo rada imam življenje, čeprav se zavedam, da je smrt kmalu pred menoj, ampak prav zato ga imam še rajši, še bolj vem za vsako uro, kako je dragocena in še bolj vem, kaj je pomembno, še bolj sem hvaležna, in še bolj ljubim globoko in visoko.«

Si še znamo napisati pismo, se še znamo pogovarjati, izmenjevati misli?

»Še. Po moje nas je vse več, ki čutimo to potrebo. Napisala sem sedem knjig pisem. Lanska ima naslov »Nagovori tišine«. Knjige so izšle v visokih nakladah, bile celo ponatisnjene, izšle v žepnicah, ker imajo ljudje to formo pisem preprosto radi, zelo intimno obliko osebnega izražanja med dvema človekoma. V starih časih ni bilo telefonov, so si pa pisali pisma. Moja babica je dedka, še pred drugo svetovno vojno, ko je bil pri vojakih, čakala sedem let, in ves ta čas sta si redno pisala pisma. To je bila vsakodnevna komunikacija teh ljudi, ki so bili na različnih koncih sveta. Zdaj pa zaradi tehnologije to po eni plati izumira, po drugi pa se spet prebuja. So že tudi klubi, kjer se pišejo pisma. Akcija »Rad imam življenje«, je tudi ena od teh spodbud, pisanja pisem ljudem v domovih starostnikov. In, ooo ... kako se razveselijo, ko dobijo pismo.

Ambrož Kvartič, doktor etnologije, je avtor veličasne monografije, kjer opisuje šege in navade Slovencev. Zanimivo, je povedal na predstavitvi v Konzorciju, da se določene šege znova obujajo. Recimo šranga, pa še mnogo njih in sem videla, da se nekateri želijo tudi pokopati kot telo, ne kot pepel, zato, da bližnji še enkrat pogledajo njihov obraz; nekaj arhetipskega se spet prebuja v človeku, ki je odtujen sam sebi in drugim, zaradi tega vizualnega, digitalnega časa, v katerem živimo.«

Življenje je nepredvidljivo, potrebna sta zaupanje in vera.

Imam se za srečnico, ker me ljudje, kakršni ste tudi vi, Manca, vedno znova vračajo nazaj k sebi. Življenje nenehno preseneča.

»Življenja ni mogoče nadzirati, ni ga mogoče kontrolirati. Življenju se je treba prepustiti, mu zaupati. Saj, kaj pa je vera drugega, če ne zaupanje? Ja, kakšna pa je naša vera, če se bojimo? Mi, ki verujemo globoko in zares, nas ni strah, ker vemo, da je življenje večno in da je smrt prehod, ne vemo sicer kaj bo, ko bomo šli skozi ta vrata. Ampak tudi dojenček, ko se rodi, nima pooojma v kakšen svet gre. Zato sta zaupanje in hvaležnost najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.«

Sprememb se bojimo, čeprav vemo, da so neizogibne. Kako naravnati svoje misli, da se ne bomo bali spreminjanja, in ne bomo zavezani z verigo preteklega?

»Človek je bitje, ki potrebuje varnost. Potrebuje zavetje, če tega ni, in v tem času tega sploh ni, včasih se je vendarle živelo bolj strukturirano v majhnih formah, je večja negotovost. Da bi se ji izognili, se držimo za bergle svojega bivanja, svojih predstav in predsodkov. Če človek ni kot gibljivo drevo, ki ga veter lahko prepogiba, ga bo izruval.
Ne gre za to, koliko globoke so naše korenine, ampak, da ohranjamo prožno telo, ki objema življenje, življenje pa so nenehne spremembe. Iz dneva v dan je drugače. Ne vemo, kaj bo, čez eno uro je lahko potres, pa se tole vse zruši. Torej je dobro v prtljago svojega življenja, v ta nahrtnik, nalagati to, kar je pomembno. Najpomembneje, bistveno, pa je ljubezen. In ljubezen je vedno konkretna. Ljubezen se pokaže v odnosih. Zato delajmo na odnosih, spreminjajmo jih, da bodo še-lepši, bolj, kako bi rekla, nežni, sočutni.«

Delajmo na odnosih, da bodo takšni, ki se nas dotaknejo v srcu. To bi morala biti naša domača naloga.

Spreminjanje in sprejemanje sebe skozi leta

»Na koncu smo vsi enaki. Maske odpadejo, lepe in grde, samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, če je ljubezni veliko. Zavzemam se za »art of ageing«, za umetnost staranja, ne za anti-ageing. Ampak to sem jaz, to je moja zgodba. Če kdo drug misli drugače, prosim, naj izvoli. Moja zgodba pa je biti čim bolj pristen, resničen, avtentičen, tak kakršen si. Niti v enem dnevu svojega življenja nisem pomislila, kaj bodo pa drugi rekli.«

Moč besed in njihov pomen

»Resnica nas nagovarja z barvitim jezikom in slovenščina je najlepši jezik na svetu. Mene zanima raznolikost. Zanimajo me vse barve na travniku. Ne samo barva marjetice. Veliko berem in zato imam bogat besedni zaklad, berem knjige z lepim jezikom, predvsem poezijo ali kakšne študije.
Zdaj sem recimo povsem očarana, ker sem se pogovarjala s Samijem Al-Daghistanijem, avtorjem knjige »Islam in ljubezen«, ki je bil nominiran za Rožančevo nagrado, živi v tujini, res da je rojen v Sloveniji, mama je Slovenka, oče je iz Irana, ampak, ko je ta človek začel govoriti, ja, nisem še slišala moškega, ki bi tako lepo govoril slovensko. Tako zdaj moji prijatelji berejo to knjigo tudi zaradi lepega jezika, he, he.«

Zelo lepega soseda imate  :-)

»Sveti Frančišek je moj najljubši svetnik, ker mi je odprl vrata v krščanstvo. Kot mladenka sem seveda hrepenela po Indiji. Maturirala sem z nalogo o razvoju religije v Indiji. Tudi šla sem v Indijo. Ko pa sem ležala tam na travniku in premišljala, sem spoznala, da to ni moj svet. Kastni sistem, globoke razlike med revnimi in bogatimi, sem razdala, kar sem imela, šla na tržnico po oblačila, da bom enaka ljudem, jedla sem kot oni, in tako zbolela, da bi skoraj umrla. To so pač ti moji idealistični popadki, ha, ha.

Ko sem nekoč v Sodobnosti prebrala čudovito pesem o rokah in videla, da jo je napisal Rafko Vodeb, sem pisala na Mohorjevo družbo, kjer je bil takrat tajnik, in že naslednji dan me je poklical po telefonu. Imel je tudi predavanje o Frančiškovi Sončni pesmi, ki jo je prevedal. Očarala me je in prosila sem ga, naj mi pove kaj več. Nikoli me ni z ničemer prepričeval, prinesel mi je v branje tudi Klarina pisma. Ooo, sem rekla, pa to je Ljubezen, čez in čez zemeljska. Tako sem počasi vstopila v ta lep krščanski svet. Začutila sem, da je bolj moj, da te simbole bolj razumem, da mi je Jezusova zgodba bolj domača kot zgodba Krišne, čeprav tudi njega cenim in spoštujem.
Glejte, Nataša, mi smo povezani z zlatimi nitkami. Prepoznavamo se v tem svetu, na nek način smo prepleteni, ne moremo pa tega razumeti ali doživeti, če ne zaupamo svoji intuiciji.«

Odkritje milosti in novo življenje

»To ni stvar odločitve, Nataša, to je milost. Bolj kot sem stara, tem bolj se zavedam, da milost deluje. Kar mi lahko naredimo je, da milosti odpremo srce. Skozi zaprto ne more vstopati. Nima vrat. Milost pride samo skozi srce in preko ljubezni. To je njena enina pot.

Ljubezen, tako kot vse, doživljamo v skladu s stopnjami svojega življenja, nekateri bi rekli, s stopnjami zavesti.

Najprej, kar je že Platon zapisal, hrepenimo po moškem ali ženski, po nečim zunanjem, kar nas bo uresničilo, ne da bi se zavedali, da je to v bistvu objekt naše ljubezni. Potem, počasi, po stopnjah, pridemo do ljubezni, najvišje ljubezni, ljubezni do lepote, do resnice, do Boga, do presežnega, do absolutnega. Na tej poti se naše srce vedno bolj odpira in dogaja se čudež, zame največji čudež, da za ljubezen ne potrebujemo ničesar zunanjega več, ker sami postajamo ljubezen in potem vse gledamo z očmi ljubezni, to pa je povsem drugačen pogled.«

Koliko takšnih obličij ljubezni ste videli, imeli milost videti, tudi ko so ljudje odhajali, pri Hospicu?

»Zelo veliko. In nekaj smrti ostaja globoko v mojem spominu. Recimo preprosta kmečka ženica, kako lepa je odšla, tako je sijala kot čisto sonce. Rada je imela pesem, zato smo ji ob slovesu zapeli, njeno srce je bilo ena sama ljubezen. Sem pa videla tudi težke smrti. Kaj pomenijo častni nazivi, kaj vse ostalo, če ni ljubezni? Vsi potrjujemo, da je rojstvo čudež, ampak čudež je tudi smrt. Pa kakšen! Kakor živiš, tako boš umrl. Zato je tako pomembno, da se spravimo, še za časa življenja, da se opravičimo.«

Zakaj je med nami toliko nasprotovanj, zakaj se ne sprejemamo?

»Ego, ego, ego.
V prvi polovici življenja je ego naš podpornik. Brez močnega ega, v katerem imamo ogromno energije, ne bi mogli prav veliko narediti. Ego hoče preživeti. Ego ima to potrebo, duša ne. Duša ve, da je večna.
Ego je naš pomočnik, če pa postane naš gospodar, pozabimo, da je v duši resnica in da je srce najmočnejši človekov organ, ne možgani, v dobesednem in metaforičnem smislu. Ko zavlada ego, je samo še jaz, jaz, jaz. Moje, moje, moje. Meni, meni, meni. Jezik ega je imeti in ne biti.
Duša pa govori povezanost, ljubezen.
Duša se prepusti, spusti, duša objema, ljubi.
Ljudje pogosto živimo tako, da se ne upamo spustiti v globine duše. Ne slišimo njenega glasu, ker v dušnih globinah ni samo svetloba, tam je tudi tema, je tudi bolečina. Bolj kot ljubimo, bolj to čutimo.»

Ljubezen in življenje vedno zmagata

»Vedno.«

Manca, Boglonaj, za vse. Prej bi morala potrkati na vaša vrata.
»Vidite, ha, ha ... kdor čaka, dočaka, in trkaj, pa se ti bo odprlo, ha, ha ... slej ali prej.»