Matic Vizjak: Več preizkušenj kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi.

Via positiva | 19.10.2023, 18:00 Nataša Ličen

Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji.

Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.

Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.

Matic Vizjak iz kmetije Vizjak: »Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utrdilo, mi dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem možnost le stacionarnega telefona, ko sem stopil na trdna tla, impulzi so bili dragi, zato sem domov poklical le dvakrat. Domačih v tem dveletnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel še v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem kljub brez predhodnih izkušenj ali šol, postal šef. Štelo je le delo, koliko si pokazal na licu mesta, nič papirji in dokazila izobrazbe.«

Trend je bilo treba šele ustvariti

»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo."

Zakaj čiliji?

»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala.«

Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.

Čili vino in CHILLINo

»Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«

Iz Pirana do Triglava

»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu Triglava. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.

Od Italijanov bi se lahko učili povezovanja, konzorcijev. Ne drug proti drugemu, ampak vzajemno.

Vse v tem življenju je »fer«, toliko kot vložiš vanj, toliko dobiš ven.

Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo je, da vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami, tudi v partnerskih, družinskih odnosih, globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«