Alenka Rebula: Človek išče stik, podporo, spoštovanje. Najmanj to, da o ljubezni sploh ne govorim.

Za življenje | 14.10.2023, 11:37 Nataša Ličen

Vera vase je poseben program Josipe Prebeg, v katerega je v šestnajstih letih skozi seminarje, delavnice in ostala srečanja, vstopilo veliko število ljudi, mnogi se vračajo, morda zaradi vzdušja, ki ga medsebojno uspejo ustvariti. Dragocenost je najti danes krog, v katerem smo slišani in je zaupno, predvsem pa zelo iskreno, ko smo lahko to kar smo. To je dragocena izkušnja.

Priložnost, ko se nekdo potolaži vsaj za dve uri, pove kar do takrat ni mogel povedati nikomur, je podpora, ki lahko pomembno prispeva k miru v družbi. To ni majhna stvar.

Vedno sem si želela delati za mir

Alenka Rebula: »Mislila sem, da je za dosego širitve miru treba uresničiti velike ideje, kam vse je treba iti ali narediti. Med tem, ko zdaj vidim, da je najglobje delo za mir to, da ljudje doživijo trenutek miru v sebi. Da vidijo, da ta mir je, da ga znajo poiskati in ga morda uspejo ponesti s seboj v svoje življenje. Svet zna biti zelo surov, priganjaški, celo zelo hinavski. Dogaja se nam marsikaj, ampak vse lahko prestanemo in preobrazimo, če najdemo v sebi ta stik, s tem kar se nam resnično dogaja, in vsaj nekaj ljudi s katerimi smo lahko prisrčni in odprti in se jih ne bojimo. Nam ne obračajo besed, tako da so potem to besede proti nam, ampak da lahko teče med nami nekaj čistega.«

Veliko je strupenih besed in dejanj med nami. V odnosih se nam kar naprej dogajajo stvari, ki ranijo, nas begajo in strašijo. Ker tega ne razrešujemo, postaja to v nas eksplozivno.

Knjiga prinese mir

»Branje na monitorju je bežeče, utruja oči in spada spet v tisti svet, s katerim smo preplavljeni. Knjiga pa čaka, vračamo se nazaj, vsak stavek stoji mirno na svojem listu in nas ne priganja. Mislim, da spada h kulturi življenja tudi to, da je več knjig in manj branja po spletu.«

Družina je velika tema

»Josipa Prebeg, njen je tudi program Vera vase, je skoraj trideset let gradila spoznanja na katerih temelji knjiga, ki bo govorila o družini, o ljubezni, kako je možno graditi ljubezen tudi v stiski, v velikih težavah, tudi ko družina sploh ni idealna, ko smo se razšli in se zgubili, kako se lahko spet najdemo. Knjiga je zelo realna, ne govori o doseganju idealne družine in kako ustvariti raj na zemlji, kako se truditi, da bo super, ampak, kako vzeti družino kakršna je, v kateri smo zrasli, ki se nam je zgodila, iz katere izhajamo, iz tega narediti vrtiček. Dati v to parcelico, ki jo imamo in je kakršna je, vso ljubezen, ki jo lahko odkrijemo v sebi, vse delo, ki ga zmoremo vložiti, vse zaupanje, vse kar lahko damo, da zacveti, kjer je možno. To je cilj.«

Edini način, da drugih ne žalim, ne napadam, ne rušim in ne ustvarjam vojne je, da je meni popolnoma jasno, kateri impulzi v meni so najgrši, najslabši, najbolj potrebni - najprej usmiljenja - pomoči za preobrazbo.

»Najbolj gnusna stvar se lahko preobrazi, če se je dotaknemo z ljubeznijo, toda najprej moramo priznati, kakšna je. In, to je najtežje. Ko je notranja čistost narejena, vidimo realnost v drugem. Gre za notranji občutek, ki ga z delom na sebi, pridelamo, to je potem tista pot miru. Vir naše notranje čistosti je tudi narava. Jesen, ko gremo proti zimi, je ravno pravšnji čas za spuščanje stvari, ki so se nabrale, če želimo spet na novo zacveteti. Zdaj je pomembno iti v srčno delo, globoko v dušo.«

Opazimo tisto, kar nas prizadene?

»Na grobosti se v življenju ne navadimo, to je iluzija. Kot bi ribo vrgli iz vode in čakali, da se bo navadila. Ne bo se, bo divjala in hlastala. Torej, človek je bitje, ki išča stik, podporo, spoštovanje. Najmanj to; da ne govorim niti o ljubezni. Prav zato, da njegovo telo preživi in lahko diha, in lahko gre lahko naprej, rabi občutek varnosti, da je obkrožen z ljudmi, ki slišijo, čutijo, razumejo. Če tega ne doživljamo smo v alarmu. Vse antene se v nas sprožijo, ker živimo ogroženo življenje. Če tega ne opazimo in občutke le dušimo v sebi, gremo potem - ker nekam morajo – v napadanje, v to da gnavimo druge, ali v bolezen. Ker, če je, mora nekam iti. Stiska današnjega časa je, na eni strani toliko govora o odnosih, v resnici izjemno malo skrbi kako se vsak zares počuti v odnosih. Manjka občutljivosti za to, na dnu lestvice so otroci, ki imajo zelo malo filtrov, in vsa nelagodja, ki jih otroci danes izražajo, so odraz stisk njihovih odraslih. Od tod nejasnost, kaj se nam pravzaprav danes zares dogaja.«

Kako graditi dobro življenje? Da izbiramo dobre trenutke, kjer se lahko nahranimo. Srečujmo se in se osrečujmo. To nas drži pokonci.