P. dr. Osredkar: Če sem trdno prepričan v svojo katoliško vero, mi ne bo škodovala nobena povezava z drugače verujočimi

Svetovalnica | 12.10.2023, 12:39 Mirjam Judež

V Svetovalnici je bil z nami p. dr. Mari Osredkar, s katerim smo govorili o prepletanju različnih religijskih praks. Kaj imamo skupnega muslimani in kristjani? Kako je z jogo? Klicanjem duhov? Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Življenje je postalo precej zapleteno, ljudje se ob neoptimističnih diagnozah marsikdaj oprimejo vsake »rešilne« bilke in se razgledujejo tudi po drugih religijah. Kakšna so vaša opažanja?

»Danes je v svetu zelo izrazita pluralnost religij, religijskih naukov. To ni nič drugega kot nasvet, smernica posamezniku, verniku ali neverniku, kako naj živi, da bo našel polnost življenja, zdravje, srečo in da bo dosegel večno življenje. V enem in drugem religijskem nauku lahko najdemo smernice. Problem v današnjem času je, da so ljudje zelo zbegani, iščejo malo tukaj, malo tam, kjerkoli se jim zdi kaj pametnega in koristnega, skušajo preveriti, mi bo to pomagalo ali ne. Lahko razumem vse tiste posameznike, ki iščejo duhovnost na Daljnem vzhodu, se poslužujejo različnih verskih praks, da bi ozdravili svojo bolezen … Človek išče in če ne najde »doma«, gre pogledat, kako to počnejo drugje.«

Je »sprehajanje« med religijami za kristjana nevarno?

»Problem vidim v tem, da nekateri kristjani še niso v polnosti kristjani oz. niso zadovoljni s tem, kar so v življenju krščanskega dobili in iščejo drugje. Tisti, ki je prepričan v svoji krščanski veri, ki živi po evangeliju in mu to zares v življenju daje smisel, ne bo iskal drugod. Lahko se bo srečal z drugimi verskimi praksami, pa ga ne bo prepričalo. Problem so vsi oddaljeni kristjani, teh je veliko, ki v krščanstvu še niso našli bistva svojega življenja. Iščejo. Človek je iskalec tudi, ko govorimo o veri, religiji, transcendenci, išče, kako bi se približal Bogu, kako bi imel v življenju nekaj več, če bo na drugačen način pristopil k Bogu ali če bo drugače molil. Za beganje smo dostikrat krivi starejši, duhovniki, uradna Cerkev, vzgojitelji … zaradi morebitne nedoslednosti ali nekakovostne krščanske vzgoje.«

Na Teološki fakulteti predavate religiologijo. Kaj imata skupaj budistična in katoliška vera? Ali sta to dva različna svetova?

»Dokument Drugega vatikanskega koncila Nostra Aetate (V našem času) govori o odnosu Katoliške cerkve do nekrščanskih verstev. Mi Jude imenujemo naši starejši bratje, ker imamo veliko skupnega oz. korenine krščanstva izvirajo iz judovstva. V Stari zavezi imamo judovske svete spise. V tem dokumentu jasno piše, kaj nas povezuje, kaj imamo skupnega z islamom: vera v enega Boga, post, molitev, češčenje Jezusa. Čeprav ga ne priznavajo kot Boga, ga častijo kot preroka, skupno imamo Marijo, Jezusovo mater. Drugi člen govori o verstvih Daljnega vzhoda. Pravi, da Cerkev priznava vse tisto, kar je v teh verstvih (hinduizmu, janizmu, budizmu) resničnega in svetega. Vzhodna verstva (to izhaja iz hindo tradicije) so poduhovljena, navdušena za molitev, znajo si vzeti čas za meditacijo.«

Ni dolgo tega, ko je nekdo rekel, da je šel s Hare Krišno prepevat po ulicah. Če sem jaz trdno prepričan, da je evangeljski način življenja tisti, ki mi omogoča življenje v polnosti, če sem kristjan z vsem srcem in z vso dušo, mi to ne bo škodovalo.

To ni nič spornega, kajne?

»To besedo »sporno« bi nekako opredelil. To je, kot če gre poročen moški na kavico s sosedo. Je tu kaj spornega? Lahko je, lahko ni. Tri točke bi naštel, kaj vidim v tem spornega. Za izhodišče bi rekel, da jaz kot kristjan verujem, da je Bog ustvaril mene, da mi daje vse, kar potrebujem v življenju, zato se zatekam k Njemu oz. izražam svojo ponižnost, svojo nemoč in se popolnoma prepustim v Božje roke, zaupam Božji milosti. Bog je tisti, ki vodi naše življenje in Njegova volja naj se zgodi. Tako jaz verujem in to je drugače od vzhodne tradicije. V hinduizmu je izhodišče samsara, nauk o preseljevanju duš. Človek išče dobro karmo, izpolnjuje dharmo (svoje dolžnosti), kakršnekoli že, če jih izpolni, doseže dobro karmo, potem pa se povzpne oz. približa absolutnemu, s katerim se želi združiti oz. doseči odrešenje. V čem je tu problem? Problem je, da si človek s svojimi sposobnostmi, s svojimi dobrimi dejanji prisluži odrešenje. Hindujci imajo milijone bogov, ampak oni pravijo, da se bogovi ne brigajo za človeka, človek bo dosegel odrešenje z dobrimi deli, s svojo dobro karmo, če bo »priden«. Tu vidim prvo nasprotje s krščanskim naukom: jaz si nisem zaslužil tega življenja, bilo mi je podarjeno. Ne morem si zaslužiti večnega življenja. Zaupam v Božjo dobroto, v Božje usmiljenje, v Božjo milost. V vzhodnem nauku človek s svojimi dejanji, dobrimi deli, s spolnjevanjem zapovedi zasluži napredovanje po lestvici in tudi odrešenje, v krščanstvu verujemo, da si sam ne morem zaslužiti odrešenja. Berite apostola Pavla, novozavezne spise, saj je vse Božja milost. Po Božji milosti sem to, kar sem. Ni tako dobrega človeka, tako dobrih del, s katerimi bi si lahko zaslužil večno življenje, v vzhodnih religijah pa je to možno. Druga točka, zakaj bi se distanciral od vzhodnih religij. Pri okultizmu, magiji imamo nek »nauk«, način, kako človek lahko prisili boga, da mu »služi«, da doseže, da se zgodi tisto, kar bi jaz želel. Jaz opravim magični obred, izgovorim magične besede in se zgodi. Tudi tu vidim težavo. Če bi kristjan tako razmišljal ali ravnal, bi se oddaljil, zašel. V evangelijih oz. v krščanskem nauku imamo jasno povedano, da je celo Kristus kot Božji sin prosil, molil: Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, ampak ne moja, Tvoja volja naj se zgodi. Krščansko življenje je prepoznavanje in sprejemanje Božje volje. V nekih okultizmih in v magiji je tendenca, prepričanje, da lahko s čarobnim magičnim dejanjem dosežem, kar želim in prepričam tiste sile, ki so nad mano, da mi bodo služile. Tretja točka pa je tista srčika evangelijskega nauka, kjer Kristus govori o ljubezni do bližnjega: Ljubi Gospoda, svojega Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe. Iz tega lahko izpeljemo, da je bistvo krščanskega življenja v odnosu do drugega: jaz brez drugega (bližnjega, Boga) ne morem živeti, zunaj odnosa ni življenja. So pa v vzhodni duhovnosti določene verske prakse, ki zanikajo to dejstvo in težijo k nasprotnem, k osami.«

Kako je z jogo?

»Joga je v vseh vzhodnih verstvih ena od poglavitnih verskih praks, je dobro znana v Evropi, pri nas in sicer bolj v smislu telovadbe ali fizične aktivnosti, da telo malo razmigamo. Joga je način za dosego neke nirvane ali nekega novega jaz-a, ki je osvobojen vsega, kar ga obdaja. Tudi glede trpljenja je bistvena razlika. V evangeliju nas Kristus uči: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ in ga nosi za menoj. To pomeni, ko boš sprejel trpljenje, boš stopil na pot odrešenja. V budističnem nauku imamo ravno nasprotno: budisti se ukvarjajo s tem, kako se izogniti trpljenju. Pogosto nam trpljenje povzročajo drugi, zato se je bolje distancirati od drugih, nauk razlaga pot, ki te vodi do popolne osvoboditve, nirvane, kako odmisliti okolico, vključno z vsemi živimi bitji, ljudmi. Odmisli. Ti si sam in boš postal prenovljeni jaz, dosegel nirvano. Tudi tukaj je ena od bistvenih razlik. Kristjani razmišljamo, kako bi bližnjemu dobro storil, kako bi mu bil res blizu, kako bi šla skupaj k Bogu. Pri pravoverni jogi oz. pri budizmu je pa tendenca, kako odmisliti drugega, kako se osvoboditi vsega, da na koncu ostanem samo jaz. Če vzamem jogo zgolj kot fizično aktivnost, ki mi pomaga, da malo meditiram, ni nobenega problema. Če pa se človek dejansko hoče distancirati od bližnjih in ostati sam, kristjani verjamemo, da se sam ne morem odrešiti. Kdor iskreno išče, želi biti kristjan in se spogleduje z drugimi verskimi praksami, si lahko s pomočjo teh meril najde odgovor, a je še na pravi poti ali ne.«

V današnjem času je pogosta želja, da bi vzpostavili stik z umrlimi, z našimi predniki. Kaj pravite o klicanju duhov?

»Evangelij nam da jasen odgovor. Spomnite se prilike o bogatinu in mrtvem Lazarju. Takole je rečeno: Poleg vsega tega je med nami in vami narejen velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tu priti čez k vam, ne morejo, in prav tako ne morejo ljudje od tam priti čez k nam. Če evangelij vzamemo čisto resno, lahko komuniciranje z dušami vzamemo kot nekaj, kar ni krščansko in ni popolnoma resnično. Edina povezava z umrlimi je molitev, s katero se obračamo k Bogu in posredno ostanemo povezani z našimi rajnimi. Imamo izrecno rečeno: Molite za rajne, da ostanete povezani, ker živeti pomeni biti v odnosu. Z molitvijo se ohranja odnos z našimi rajnimi.«

Danes veliko govorimo o medreligijskem dialogu, ki ima v osnovi spoštovanje do drugače verujočih.

»Jaz osebno imam veliko odnosov z muslimani. Kjerkoli sem bil z njimi (Sarajevo, Sveta dežela, Iran, ZDA … ), smo se z muslimani dobro razumeli, šel sem z njimi molit, ker vidim, da tudi papež spodbuja strpnost, saj molimo iz enega Boga. V nekih primerih lahko zaradi spoštovanja drugačeverujočih uporabim drugo versko prakso. Kadar sem z muslimanskimi prijatelji, se jim pridružim pri molitvi, ki je dejanska molitev, ni magija, okultizem, verska praksa, ki bi nasprotovala mojemu prepričanju. Tukaj ne gre za dilemo, a smem ali ne, ampak ali sem prepričan kristjan. Pogoj, da imam dober odnos do drugače mislečega, da imam z njim dober dialog, je, da sem najprej sam prepričan o svojem mišljenju, o svoji veri. Če sem trdno prepričan v svojo katoliško vero, mi ne bo škodovala nobena povezava z drugače verujočimi in tudi njihova verska praksa. Ljudje smo iskalci, iščemo, moramo sodelovati, tudi različno verujoči.«

Kristjani razmišljamo, kako bi bližnjemu dobro storil, kako bi mu bil res blizu, kako bi šla skupaj k Bogu. Pri pravoverni jogi oz. pri budizmu je pa tendenca, kako odmisliti drugega, kako se osvoboditi vsega, da na koncu ostanem samo jaz. Če vzamem jogo zgolj kot fizično aktivnost, ki mi pomaga, da malo meditiram, ni nobenega problema. 

Kaj se zgodi, če pride v spovednico nekdo, ki pove, da je šel na čiščenje čaker, da so mu pregledali, kakšna je njegova avra ali pa se je zdravil s pomočjo reiki-ja?

»Ni dolgo tega, ko je nekdo rekel, da je šel s Hare Krišno prepevat po ulicah. Če sem jaz trdno prepričan, da je evangeljski način življenja tisti, ki mi omogoča življenje v polnosti, če sem kristjan z vsem srcem in z vso dušo, mi tudi »kavica s sosedo« ne bo škodovala. Konec koncev se vedno vračam domov k evangeliju in v Cerkev. Spovedniki tukaj nismo preveč strogi, jasno pa je treba opozoriti človeka, če opazimo dejanja, ki so absolutno nasprotna evangeliju.«