Svoje življenje lahko vedno pre-oblikujemo, za vedro starost. | (foto: PixaBay)
Dr. Jože Ramovš: Vzgoja je pomembna tudi v zrelih letih.
Za sožitje Nataša Ličen
Čas je najdragocenejša stvar, ki jo imamo. In ljudje, ki jih ljubimo. Ne denar, kot je danes aktualno. Časa pa imamo malo, je poudarjal v svojih zapisih A. M. Slomšek, verjetno je to izpostavljal zato, da ga ne bi izgubljali, ampak bi ga čim bolje izrabili in v njem nakopičili zakladov ter se z njimi odkupili za večnost.
V pogovoru z Jožetom Ramovšem smo za izhodišče vzeli nekaj odmevnih Slomškovih misli zaradi bližine Slomškove nedelje.
Čas je glavna motivacija, je govoril V. Frankl, in dodal, danes je prvi dan od preostanka našega življenja.
»Tudi tretje življenjske obdobje po upokojitvi je, kot v otroštvu, enako pomembno za samovzgojo, za oblikovanje svoje osebnosti. Dobra družba v starosti ni manj pomembna kot v otroštvu. Vzgoja otroka je najlažja, ker so možgani takrat najbolj gnetljivi. Vendar pa, če je spodletelo, in mnogim spodleti v družini, v šoli, v vrtcu, v družbi, se marsikdo potem spotakne v srednjih letih. Zato izkoristimo čas za oblikovanje sebe, da obdelamo svoje slabe in dobre izkušnje, da bo starost sproščena, vedra, enostavna. Ne pa hitenje, stres, napetost, tekmovanje, to je za mladost in srednja leta. Vzgoja v starosti je zato danes enako pomembna kot v otroštvu in je tudi možna. Svoje življenje lahko vedno pre- oblikujemo.«
Nismo mi tisti, ki sprašujemo življenje in nam mora življenje odgovarjati. Življenje nas sprašuje in mi mu odgovarjamo. Odgovornost do življenja, do Boga, izhaja iz hvaležnosti.
Čisto srce
»V njem prebiva Bog. Čisto srce brez napihovanja, brez hinavščine, brez zapiranja vase, čisto srce je vedno dialoško, je prozorno kot kozarec vode. Vsak ga pije, vsak ga rad pogleda. Kjer so resnica, ljubezen, dobrota, kjer je čisto, pristno, ne ponarejeno, ko se ne delamo več kot smo, tam je Bog. Prenapihovanja sebe, svojega ega, reklam, pometanja pod preprogo tistega, kar bi morali dati na mizo, je danes veliko. Je pa tudi veliko prizadevanja za čisto srce.«
»Kar imamo, Bog da«, je dejal Slomšek.
»To njegovo misel razumem širše, odločilno je kako gledamo nase in na svoje življenje, na vse skupaj, na imetje, na to, da živimo prav v današnjem času, na svet, na državo, na mir, na šolstvo, zdravstvo in tako naprej. Dve možnosti sta. Prva je, kar je danes zelo v ospredju, da je to naša pravica. V vsakem primeru je vse prej omenjeno – življenje, zdravje ..., naša potreba. Če je potreba, to potrebujemo in je fajn, da do tega pridemo. Kako pa na svoje potrebe gledamo? Je zadovoljitev potreb naša pravica, ali je to danost? Pri tem vprašanju je torej ključna naša temeljna življenjska usmeritev.«
V Slomškov čas ne moremo, se pa lahko ob njem oziroma ob njegovih mislih navdušujemo.
