So še vredni zaupanja?

Naš pogled | 19.09.2023, 14:01 Alen Salihović

Začela se je jesen. Spravilo pridelkov narave je v polnem teku. Tako tistih, ki jih je dala, kot tistih, ki jih je s svojo neprecenljivo močjo vzela. Med temi opravili ni razlike, potrebna je moč, volja, pogum.., se pa pokaže razlika med vrednotenjem, kako težko je delo, ki ga je potrebno opraviti pred prvo zmrzaljo.

Mnogim ne bo uspelo. Obljube o tem, da »kdor dvakrat dá, hitro dá,« se vse bolj izkazujejo kot obljube za medije in na prvo žogo. Struge po katastrofalni vodni ujmi, ki je prizadela dve tretjini Slovenije, ostajajo neurejene. Dela potekajo prepočasi, oziroma ponekod sploh ne, mogočne mehanizacije ni, tisti, ki bi morali podajati zaključke, so počasni, ali pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov zavlačujejo s svojimi ocenami.

Občine so jezne, še bolj prizadeti občani. Vladna ekipa obljublja, govori, hodi na terene, sprejema sklepe, odloke in zakone, a se zgodi malo, oziroma premalo.

Pa to ni edina fronta, ki jo z državljani ima obstoječa garnitura. Val tisočih nezakonitih migrantov, ki smo mu priča, ob omenjanju v javnosti vlada pripiše ustrahovanju in podpihovanju ljudstva ter nabiranju političnih točk. Ne da bi se podala na pot, preverila realno stanje ter spregovorila z vse bolj prizadetimi občani.

Na pot se je pristojni minister odpravil šele po zelo glasnih pozivih. In kaj so storili? Nič! Vlaki proti Jesenicam so po besedah enega od naših poslušalcev polni nezakonitih migrantov, ki se pri nas mirno gibljejo. Brez dokumentov. Nihče jih ne ustavi. Nihče jih ne popiše, oziroma ne vseh deset tisočev, ki tedensko prepotujejo našo domovino.

Velika fronta interesov in lobijev je tudi zdravstvo. Kljub obljubam o specialistu v 30-ih dneh smo priča povečanju čakalnih dob, kaosu vodenja zdravstvenega resorja, predstavitve politike zdravstva brez ministra in z upanjem, da koga pa le dobijo....

Katastrofa! Kdo pa bo iz dobro plačanih akademskih, gospodarskih in drugih sfer sploh želel prevzeti resor, ki so ti ga zastavili drugi, resor, na katerem boš bistveno manj plačan za bistveno več dela in ugleda.

To lahko prevzame zgolj nekdo, ki bo iz 2500 šel na plačo 3500 evrov neto, kar pa jasno nakazuje, da bomo dobili v vladi še več amaterjev v stilu takšne in drugačne solidarnosti ali kulturne ideologije, ki v normalnih demokracijah ne bi smela priti blizu teh resorjev, kaj šele, da bi jih prevzela.

Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami.

Zdi se, da drvimo v nek popolnoma kaotičen scenarij. Skrb za starejše se z izvajanjem zakona o dolgotrajni oskrbi prelaga, ponuja se jim evtanazijo pod pretvezo humanega asistiranega samomora. V uvodu predloga zakona piše, da bi s predčasno smrtjo rakav bolnik državi privarčeval nekaj tisoč evrov.

Kam smo pa prišli, spoštovani, ko se pogovarjamo o tem, kako velik strošek je bolnik? Kje so tukaj vsi, ki jim je mar za človekove pravice in dostojanstvo vsakega človeka. Zakaj se razburijo samo, ko je prizadeta posamezna marginalizirna skupina ali njen posameznik, kdo se bo zavzel za te starejše? Kdo bo zanje povzdignil glas? Pa ne glas na način, da vložiš zakon o končanju njihovega življenja! Žalostno, ponižujoče in za državo uničujoče početje.

Potem pa je tukaj še vladno protimesno podpihovanje, ki nas bo še hudo teplo. Zavedam se, da je potrebno živeti zdravo. Niso strokovnjaki zastonj razvili takšnih in drugačnih piramidnih shem različnih vrst hrane, ki človeškemu telesu dajejo tisto kar potrebuje.

Potem pa se nekateri odločijo za veganstvo, drugi so vegetarijanci, nekateri prisegajo na sadje, smo pa številni, ki imamo radi meso. In osebno nikogar ne obsojam, še manj mu kot laik ukazujem, kaj mora in kaj sme. Za to so strokovnjaki.

Pa ne takšni oziroma takšne, ki obožujejo nutrije, ampak ljudje podprti s strokovnim znanjem. Slednje, tako kot pri razpravi o samomoru s pomočjo, postavljamo ob stran. Niso pomembni. Pomemben je le ego tistega, ki vodi in ta ego se vse bolj kaže v kaotičnem vladanju aktualne vlade.

Ob koncu pa še pogled k tistim, ki so tako na eni kot drugi strani zaslužni, da imamo danes samostojno državo v kateri se, kot sem nakazal, problemi kopičijo iz dneva v dan. To so ljudje prve, predvsem pa druge svetovne vojne in dogajanja po njej.

Slednje je aktualna vlada s pomočjo predsednice države, ki se do danes fizično še ni poklonila žrtvam komunističnega nasilja, potisnila popolnoma na stran. Tisoči čakajo v zabojnikih na pokop. Nihče od voditeljev države ne reče nič. Poklanjajo se zgolj enim, druge zanemarjajo, ko pa to dvojnost omeniš, pa ti postrežejo z izgovorom, da tisti, ki to omenjajo, delijo narod. Sramotno od predsednice države.

Sramotno od predsednika vlade in celotne ekipe, da ne opravijo tega pokopa in se zanj ne zavzamejo. V teh dneh bo minilo 80-let od pobojev v Grčaricah, na Turjaku v t.i. kočevskem procesu in če so zamudili slovesnost v Kočevskem Rogu in ob 23. avgustu ter ukinili dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, imajo sedaj priložnost, da pokažejo ali s spravo in povezovanjem naroda mislijo resno, ali pa je to zgolj še ena od floskul, ki so jih prodajali volivcem v času predvolilnih kampanj.

Pred nami je nedelja bl. Antona Martina Slomška, ki je v eni od pridig vse povabil, da naj si prizadevamo »vsaki po svojem stani, pošteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sosedom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca ni«. Tako bl. Slomšek.

Ali je poseben zaključek po vsem povedanem sploh potreben? Mislim, da bo dovolj zgolj vprašanje: »So še vredni mojega zaupanja?«