Poplave v Komendi | (foto: STA)
Nesreča naj nas poveže in utrdi v solidarnosti!
Slovenija dr. Janez Juhant
Ljudje želimo in hočemo obvladovati svoje življenje, tudi vse njegove okvire, ki nam omogočajo bolj ali manj dobro ali celo srečno življenje. A žal pogosto (pre)hitro in preveč posegamo v okolje, nepredvidljivo sprejemamo prenagljene, nepremišljene odločitve, ki jih moramo kasneje popravljati ali vsaj izboljševati in zato plačati višjo ceno, s trudom, trpljenjem in denarjem.
Nekaj tega sem izkusil sam, ko je sredi noči zaradi pritiskov voda, ki so se nagrmadile okrog Medvod, pritisnila v klet podtalnica s primesmi fekalnih usedlin.
Narava je že sama nepredvidljiva in človek se pogosto zaman trudi pod soncem, kot pravi pridigar in tokrat nas je zelo vrgla s tira. Več kot utemeljena se je izkazala poteza župana Železnikov Marka Gasserja. Že pred napovedjo ujme je odredil čiščenje hudournih vodotokov in ureditev infrastrukture, da bi odvrnili najhujše.
A vseeno nas je ujma presenetila, našla nepripravljene, saj je presegala ustaljene okvire divjanja voda in številnim porušila vse življenjske okvire, vzela dom in možnost preživetja. Sicer so bile poplave, potresi in druge nevšečnosti na Slovenskem stalnica. Zdaj pa se je dobesedno vse sesulo na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem. Le nemočno smo opazovali divjanje voda, ki so se skoraj iz nič naenkrat vsule in v hipu odnesle z muko ustvarjene življenjske pogoje.
Otrpnili smo pred silovitostjo narave in stisko tistih, ki jim je odneslo vse. Kaj pomaga pametovanje klimatologov o segrevanju ozračja, če si brez vsega. Spremembe klime sicer čakajo bolj na odločitve in ravnanje odgovornih politikov kot samih državljanov, ki teh sprememb ne moremo uveljaviti. Žal so ravno prizadeti državljani največja žrtev vseh teh posledic. Politika določa odnos tudi do narave, do življenjskega okolja ter skrbi za preudarno izrabljanju naravnih virov. Posebej velja to za kanalizacije, praznjenje akumulacijskih jezer in vse druge tehnične okvire, ki lahko vplivajo na posledice naravnih pojavov.
Vsi torej nemočni stojimo pred silnimi izbruhi narave ali tudi zla, ki ga povzročamo ljudje z neodgovornim ravnanjem. Zdaj je nujno, da politiki prevzamejo odgovornost in se tudi dolgoročno ne umaknejo.
Ne le da bo denar prišel v prave roke, pač pa da bo prišel čimprej. V primerih uničenih domov pa bo potrebna še večja zavzetost tin prisebnost odgovornih. Strokovno, preudarno, složno, z občutkom za stisko in z odgovornostjo do prizadetih, bodo morali reševati zadeve. Krepiti bo treba solidarnost, da ne bo ostal kdo sam, kar je najhuje, kot poje pesnik: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam …od bratov ne odvračaj mi očes..«
Kakor nismo mogli verjeti, da je Putin napadel Ukrajino, tako nas je vrgla s tira ujma v Sloveniji. Ne bi smeli dopustiti, da bodo pridigarjeve besede veljale le za prizadete: »Da vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo žalost …« (Prd 2, 23). Državljani in kristjani smo poklicani k solidarnosti, dokler najbolj prizadeti ne bodo mogli dostojno zaživeti. Bog ne daj, da bi stisko prizadetih kdo skušal izkoristiti za svoje namene!
Zato nas more in mora stiska povezati, da strnemo vrste in sodelujemo. Vojna v Ukrajini je strnila vrste evropskih politikov, poplavno razdejanje 4. avgusta je v Sloveniji spravilo politike in odgovorne skupaj in vsa država solidarno podpira prizadete. Vsak se je, po svojih močeh in sposobnostih, odzval na izzive in stiske ljudi, ki so izgubili vse. Nemoč ob zunanjih silah je okrepila in povezala srca za vzajemno sodelovanje vseh, tudi odgovornih, ki so okrepljeni z velikodušnostjo večine državljanov in prijateljev iz tujine začutili moč in utrip celote.
Vsak je pomagal, »ne zato, da bi se slikal v blatu«, pač pa, da bi hitro in učinkovito lajšal bolečino prizadetih ter pomagal odpravljati posledice ujme.
Ne zaprimo torej svojih src, Jezus je svojim učencem velel: »Dajte jim Vi jesti!« Zdravo družbo gradita solidarnost in občutek pripadnosti, ki omogočata pristno in človeka vredno življenje za vse, posebej za potrebne. Bogata družba ni le seštevek dobrin, pač pa je tista, ki zagotavlja dostojno počutje in daje možnost preživetja ravno prizadetim.
