Kako smo v imenu zaščite habitatov povzročili njihov propad

Naš pogled | 22.08.2023, 14:14 Robert Božič

Dobre pol meseca je minilo od katastrofalnih hudourniških poplav, ki so prizadele dobršen del Slovenije. V tem času se je hvala Bogu pokazalo, da Slovenci znamo konkretno stopiti skupaj in pomagati drug drugemu. Upam, da bo empatija do ljudi, ki jih je ujma na tak ali drugačen način prizadela, med nami vztrajala.

Se mi pa ob vsem doživetem porajajo številna občutja in razmišljanja. Dve med njimi bi danes rad z vami delil v tem komentarju.

Pomoč v najrazličnejših oblikah, še posebej tista fizična, ko se je velika množica ljudi odločila in darovala dan, dva ali celo več dela pri odpravljanju posledic vodne ujme je pomagala, da se vsaj na osnovni infrastrukturi, tiste najhujše posledice poplav počasi odpravljajo.

Posebej bi rad pohvalil tudi odličen odziv stanovske pomoči med kmeti s krmo in z medsebojno strojno pomočjo pri sanaciji poškodovanih gospodarskih poslopij in z naplavinami nasutih kmetijskih površin.

Se pa z vsakim dnem stiske ljudi, ki so bili v poplavah prizadeti in so ostali brez doma, ali pa so jim njihove bivalne prostore vode uničile do take mere, da je potrebna zahtevna sanacija, večajo. Še posebej izbruhnejo, ko ostanejo sami. V tem času je, poleg tiste osnovne akcije v obliki pomoči, izjemno pomembna medčloveška bližina, predvsem, da znamo tem ljudem prisluhniti, da jih znamo v njihovi bolečini slišati ter jim, kolikor je mogoče, v njihovi stiski pomagati.

Empatija pa bo zelo pomembna tudi v naslednji fazi sanacije, ko se bo iskalo možnosti za popravilo poškodovanih hiš ter v kar precej primerih tudi razmišljalo o nadomestnih gradnjah. Zavedati se moramo, da so te težave še najlažje rešljive v tehničnem smislu, če pa bo ob tem spregledan človek, ki je ob vsem najvažnejši, pa lahko postane hudo in privede do velikih osebnih stisk.

In prepričan sem, da se bo prav na tem področju pokazalo, kolikšna je zrelost naše družbe, predvsem pa kolikšna je zrelost ljudi, ki delajo v institucijah, ki bodo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih, odločali o skupnem dobrem vseh in hkrati s tem pečatili tudi prihodnost posameznikov, v največji meri tistih, ki so v tej vodni ujmi najbolj nastradali.

Vodna ujma pa je pokazala, na koliko mestih smo kot družba odpovedali in spregledali jasne cilje.

To, da so ljudje lahko dobili gradbena dovoljenja, da so gradili na poplavnih območjih, je samo ena od nerazumljivih potez, ki se je dogajala v naši družbi. Konec koncev imamo tudi v sami prestolnici še vedno primere, ko se na silo rešuje poplavna varnost celotnih območij, ker je na njih planirana gradnja velikih stanovanjskih sosesk, v nekaterih primerih tudi luksuznih stanovanj.

Sporno je, če se s protipoplavnimi ukrepi vodo preusmerja na območja, kjer bo ljudem in občutljivim ekosistemom periodično povzročala veliko škodo samo zato, da nekateri lahko bogatijo s prodajo stanovanj, ki bodo zgrajena na površinah, ki so poplavne in nikoli niso bile primerne za gradnjo.

Še bolj kruto pa je, da so že naši predniki na hudourniških vodotokih z velikim trudom izvedli najrazličnejše poplavne ukrepe, zadrževalnike mulja, proda in vode, katerih vzdrževanje pa smo v zadnjih desetletjih popolnoma zanemarili in so bile potem vodne ujme in škoda zaradi njih potencirana.

Najhuje je, ker je lokalna skupnost, ki je želela vso to infrastrukturo ohranjati v funkcionalni obliki skoraj praviloma naletela na neodobravanje naravovarstvene stroke. Postopki so se ustavili, vzdrževanja ni bilo in zdaj so razbesnele vode s seboj nosile ogromne količine peska, gramoza in mulja, ter rušile vse pred seboj.

Jokati o habitatih, ki so bili v zadnji povodnji za vedno izgubljeni, je brez pomena. Zelo pomembno pa bo, če smo se ob tem kot družba streznili in bomo zdaj stvari postavili na pravo mesto, zato da bomo na dolgi rok ščitili najprej ljudi in seveda tudi habitate.

Časa za to ni veliko. Vremenoslovci že za ta konec tedna napovedujejo precejšnjo pošiljko padavin in pred nami je jesen, ki z vodami ne skopari. Potrebna je takojšnja akcija in jasna postavitev prioritet. Jo bomo kot družba zmogli?