Miran Možina: Človek, ustavi se.

Za življenje | 29.07.2023, 12:11 Nataša Ličen

Ko izpolnimo svoje življenje z živostjo, tudi v težkih časih, smo lahko vzor otrokom, da je življenje vredno in smiselno. Izrabimo ta čas tudi za trenutke s seboj, ko samo smo, v tišini. Počitnice niso le regeneracija pred nadaljevanjem podganje dirke, kot so nekateri poimenovali kapitalistično borbo za služenje denarja in preživetje, je v zadnjem sobotnem julijskem pogovoru oddaje "Za življenje" razmišljal mag. Mira Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja.

V prostem času je pomembna tišina, kontemplacija, meditacija, pisanje dnevnika in drugi načini, ki pomagajo, da premislimo in prečutimo, kje smo in kam grem. Med počitnicami, ko se umiri hitrost vsakodnevnega ritma, se mnogi znajdejo v nekakšni praznini. Kar ni nujno slab znak. Je priložnost za prevpraševanje, kje sem ta trenutek, kam želim naprej, kako sem v odnosu z drugimi, kje smo se zgrešili, kaj smo v medsebojnem odnosu zanemarili?

Do občutka izpolnjenosti in živosti življenja lahko pridemo preko odgovornega opravljanja različnih vlog, na primer delovnih vlog, vloge starša in drugo.

Lahko se na primer vprašamo, koliko smo izpolnjeni v vlogah očetov ali mater? Če ugotovimo, da v številnih trenutkih nismo, lahko vadimo v skladu s svojo predstavo, kako bi izgledali kot dovolj dobri starši, čeprav tega še nismo dosegli. In ker vaja dela mojstra, lahko preko kvalitetnega načina opravljanja vloge, pride do trenutka, ko se v vlogi postanemo živi, ko se vloga in naša bit stakneta.

"To je ključno za človeka, ko gre zanj in za njegove odnose, ne gre samo za produktivnost in danes prevladujoči ekonomski vidik, ampak za eksistencialni vidik, ki ga odpremo z vprašanji, kot so, od kod sem prišel, kje sem ta trenutek in kam želim naprej?"

Razmeroma veliko ljudi je danes uspešnih, pravega zadovoljstva pa ni. Kako to?

"Prosti čas je v kapitalističnem vrednostnem sistemu premor za regeneracijo, da bomo potem spet uspešni in produktivni. To gre z roko v roki z uživanjem. Bolj kot boš užival, bolje boš pripravljen na to podganjo tekmo, kot so se nekateri slikovito izrazili. Eno je to, kar sem prej rekel, človek, ustavi se in naredi v bivalnem smislu bilanco. Kaj se lahko zgodi ob tem? Lahko se znajdemo v vmesnem prostoru, ko pravega motiva glede prihodnosti ni in se vprašujemo o smislu vsega. Zdržimo ta čas, če hočemo, da bo kaj drugače. Zdržimo ta mučen občutek, kot bi bili nekje vmes. Vse več je mladih, vidim jih, ki živijo precej skromno. Prilagajajo se in gredo skozi življenje brez nekih večjih načrtov. Kaj bo, je težko dogovoriti, imam le slutnje."

Če prehitro skočimo v pogovore, preden se v sebi malo ugasimo, si prisluhnemo, lahko tudi pogovori samo še stopnjujejo večanje zmede in dezorientacije. Ena od ključnih stvari osebne in duhovne rasti je, da najprej prisluhnemo sebi.

Po odmevnem prvem pogovoru pred dvema mesecema smo bili veseli pristanka mag. Mirana Možine po nadaljevanju. Dokončuje doktorsko nalogo o razvoju psihoterapije na Slovenskem, v kateri zdaj že štirideset let profesionalno sodeluje tudi sam, in bo na nek način s pridobitvijo akademskega naslova zaokrožen tudi njegov delež.

"Pomemben del psihoterapije danes je tudi skrb za oplemenitenje vsakdanjega bivanja z znanji, ki so vezana na boljše razumevanje čustev, odnosov. Ko rečemo za človeka gre, gre vedno za človeka v neki skupnosti, nikoli za izoliranega človeka."

Ljudje smo odnosna bitja

"Uradno se je psihoterapija z bolj sistematičnim izobraževanjem psihiatrov in kliničnih psihologov pri nas začela leta 1968. Vendar psihoterapija ni vezana samo na področji psihiatrije in psihologije, temveč so njene razvojne poti dosti širše. Že v prejšnjih stoletjih so se z vprašanjem duševnih stisk in pomoči ljudem, ukvarjali različni strokovnjaki, s področij duhovnosti, teologije, psihologije, pedagogike, vzgoje in zdravilstva. Zorele so tudi filozofske ideje, ki so psihoterapiji dajale širši okvir. V prejšnjem stoletju je bila recimo zelo pomembna personalistična smer, kjer izstopa akademik dr. Anton Trstenjak, ki je s svojo žlahtno besedo humanizma izjemen fenomen v evropskem, svetovnem merilu, hkrati pa je bil tudi starosta slovenske psihoterapije.

Podrobneje sem ga preučeval, bil je interdisciplinaren in pri takšnih umih se šele zavemo širokih razvojnih linij psihoterapije. Trstenjak je, kot dobro vemo, večji del svojega življenja ljudem nudil brezplačna svetovanja, samouk, ki je svoja znanja iz teologije antropologije, filozofije in psihologije, znal strniti v praktično uporabno veščino pogovorne pomoči ljudem."

Lahko smo optimistični, čeprav govorimo danes tudi o neki zamračitvi humanizma, o veliki etični krizi.

"Psihoterapija je na čustva in odnose usmerjeno delo, brez tega ni pravih učinkov. Samo intelektualna izmenjava ni dovolj. V zgodovini še ni bilo obdobja, ko bi se s čustvi in odnosi ukvarjalo toliko ljudi kot danes. Če je življenje materialno, ekonomsko dovolj varno, ko ni več treba misliti ali bo dovolj hrane za jutri, se v človeku odprejo globlja vprašanja, iskanje smisla bivanja. Odpre se kup brezen v človeški duši, in koliko je na primer zakoncev, ki se kar naenkrat zavejo, čeprav že dlje časa živijo skupaj, da je težje, kot so mislili, da je med njimi več nesporazumov in odtujenosti, kot se jim je zdelo. Vendar, generalno gledano, lahko rečemo, da se humanizem razvija, da še nikoli ni bilo toliko občutljivosti za človeka in njegova bivanjska vprašanja kot sedaj."