Dr. Matej Tušak o konfliktih med Slovenci

Spoznanje več | 05.07.2023, 12:47 Tanja Dominko

»Osamosvojitev je bila veliko dejanje, je pa tudi na to temo danes opazna razklanost in ob njej poudarjanje nekoliko drugačnih vrednot.« To je v oddaji Spoznanje več, predsodek manj dejal psiholog dr. Matej Tušak, ki smo ga najprej vprašali, kako je doživel praznovanje dneva državnosti. Poudarja, da je prazničnega duha treba gojiti in vzdrževati, letošnje praznovanje na državni ravni, ki je poudarjalo zlasti podnebni vidik, se mu ne zdi primerno. »Mislim, da je državnost tako velika zadeva, da bi morali takrat govoriti o republiki, o državi, ki smo jo dobili, se pravi o stvareh, ki smo jih pridobili, o možnostih, ki so se nam na novo odprle odprle, o izpolnitvi dolgoletnih stanj. To, da skrbimo za okolje, je sicer vrednota sodobne družbe, o čemer se govori vsak dan, a nikakor ni tema za proslavljanje dneva državnosti.«

Odnos do zgodovine?

Kaj je šlo narobe v teh treh desetletjih, da se danes bolj govori o zaslugah NLB, kot pa o osamosvojiteljih in državnih simbolih samostojne Slovenije, smo vprašali našega sogovornika. Meni, da se v tridesetih ni spremenilo veliko, »ključne spremembe v zadnjem letu so bile tiste. Tudi prej so bila kdaj praznovanja pod vplivom te ali one vlade z nekimi specifikami tega in drugega. Ampak pomen tega, kar smo z osamosvojitvijo dobili, je bilo čutiti pri vseh strankah v prejšnjem obdobju. To, kar se zdaj dogaja, je nekaj, kar je odklon vsega tega, kar smo si želeli. Ali je to politika ena stranke ali cele vlade, je težko reči. Ampak v vsakem primeru to ni tisto, kar smo si v času, ko smo sanjali o osamosvojitvi, želeli. V medijih se z idejami poudarjajo neke stvari, ki nekako spominjajo na leto 1945.«

Strinja se, da med mladimi kroži veliko neresnic o dogajanju v socializmu, ki je bil, kot pravi daleč od demokracije. Zaveda se, da seveda teh časov niso občutili, zato težko vedo, kako je bilo. »Tisti, ki smo na lastni koži izkusili, kako praktično ni bilo moč dobiti v trgovinah ničesar, kako se nisi smel voziti z avtom ob torkih pa ob četrtkih. Kako si stal po 2 uri v trgovinah zato, da si dobil pralni prašek, kako se je goljufalo na vseh možnih področjih, kako so nekateri imeli do dostop do vsega, večina pa do ničesar. Seveda tisti malo drugače gledamo na vse skupaj. Privilegiran sloj ljudi pa je imel tudi v prejšnjem sistemu drugačno življenje in ti in pa njihovi potomci lažje posvojijo neko idejo, ki spominja na tiste čase.«

Zgrožen je, kako danes še zgodovinarji govorijo o tedanjih časih kot demokratičnih. »V osnovi je treba vedeti, da socializem ni bil demokratična družba, to je bila najbolj možna avtoritarna družba. Takrat so nam govorili, kako smo mi najbolj bogata družba, najbolj srečna družba. Pri nas sta bila sreča in veselje uzakonjena.«

Zgrožen je tudi nad tem, kako danes ne šteje več strokovno mnenje. »Ljudje mislijo, da vse v zvezi z medicino, psihologijo, ekonomijo lahko prebereš na internetu in se vsi seveda spoznajo na vse. Tudi mediji kličejo na intervjuje, se pogovarjajo z ljudmi, ki niso izobraženi, strokovnjaki za neka področja, govorijo z nekimi parolami, podobno kot je bilo po koncu druge svetovne vojne, ko so pač tiste, ki so kompetentni, odrezali, na njihovo mesto pa so prišli odločat o stvareh ljudje, ki so bili popolnoma brez nekega znanja. To je bilo do neke mere razumljivo, ker je šlo za revolucijo. Se je pa dolgoročno pokazalo, da če nimaš stroke, ne moreš dobro delati. Tudi če bi bila ideologija prava, pa ni bila, je tako, da če nimaš strokovnjakov, ne moreš imeti uspeha. Danes imamo strokovnjake na vseh področjih, pa jih ne poslušamo. Sprašujemo ostale, tisti, ki se poskuša na nek način strokovno izpostaviti, so pogosto označeni kot pripadniki neke druge stranke, tudi če niso. To ne bi smelo pomeniti nikakršne osnove za diskreditacijo. Ljudje se nato umaknejo, utihnejo.«

Dr. Matej Tušak, ki se kot psiholog veliko ukvarja tudi z različnimi podjetji, svetovanji, zaznava, da je med podjetniki tudi veliko slabe volje. Odločitve vlade jim namreč precej krojijo usodo, a mnogi se ne oglasijo, ker se bojijo za svoj posel. A se vseeno počutijo izkoriščane. »Tako na pretek seveda ne gre. V nobenem družbenopolitičnem sistemu ne more iti. Če poznamo naravo človeka, vemo, da ko se bo naenkrat počutil izkoriščenega, bo šel stran. Če se bodo ljudje v Sloveniji, ki delajo, ki so pridni, ki ustvarjajo, začeli počutiti izkoriščene, bodo začeli odhajati. Ko bodo taki odšli, potem bi ostali samo tisti, ki poskušajo živeti na račun drugih. Kdo bo potem delal, kdo bo potem ustvarjal, od kje bomo dobili prihodke?«

V nadaljevanju je spregovoril tudi o tem, kako se v državi gradi ponos. Meni, da so simboli pomembni, da je himna pomembna, a se jo žal sliši le na športnih dogodkih, ob zmagah, drugače pa ne. Tudi jezik je treba ohranjati, sicer se bo naš narod in identiteta izgubila. »Majhni narodi morajo izjemno veliko delati na zavedanju, kaj je identiteta. Mi smo tako majhni, da so praktično vsi posegi tujih jezikov v slovenski jezik izrazito tvegani. Zanimivo je, da je v v prejšnjem obdobju, moj oče prihaja iz Koroške, kjer je bil velik vpliv nemškega jezika zelo velik, bolj spodbujali ljubezen do jezika. Čeprav je bila gimnazija, so tam izrazito spodbujali tudi govor v dialektu, da ne bi ta propadel, da se ne bi izgubil. Polno je bilo naporov, da jezik obstane.« Danes opaža velik vdor tujih jezikov. »V mnogih lokalih sploh ne govorijo več slovensko, ker zaposleni niso Slovenci in in preprosto govorijo v svojem jeziku, tudi postrežejo te v tujem jeziku. Tukaj bi morali najti nacionalno soglasje, kako naprej, če želimo, da slovenski narod obstane.«

Problem vidi tudi v tem, da je Slovenija, ki je prej bogata kot revna, še vedno bolj magnet za slabše izobraženo delovno silo, medtem ko tistih najbolj kakovostnih kadrov ne privlači zaradi previsoke obdavčitve plač. »Začne se že pri plačah, saj seveda kvalitetnega tujca zelo težko dobimo v Slovenijo, ker je v Sloveniji plača bistveno bolj obdavčena, kot pa je v tujini. Kar seveda pomeni, da zelo verjetno ne bo prišel sem, razen če bo tukaj našel partnerja.«

Zdravljenje konfliktov

Veliko nezadovoljstva je na splošno med ljudmi, kar še najbolj zaznamo na družbenih omrežjih, ki kar bruhajo. Na vprašanje, ali je tako vzdušje tudi politiki v interesu, češ da je lažje voditi nezadovoljne kot zadovoljne ljudi, dr. Matej Tušak odgovarja: »Jaz bi rekel, da je to tako kot bumerang, bolj kot hujskaš ljudi, bolj se lahko zgodi, da se ta množica obrne tudi proti vam.« Odnosi v malih skupinah so drugačni kot v velikih skupinah oziroma v množicah, ki so nepredvidljive in lahko kakršnokoli hujskanje in ustvarjanje sovražnih konfliktnih situacij, kar se dogaja že kar nekaj časa, postane nevarno. Idealno bi bilo, če bi politiki poskušali to zavirati, delovati v smislu pogajanj in pogovorov.« En del to počne, drugi pa ne, ugotavlja dr. Tušak. Opaža tudi, kako vedno znova vzniknejo nove stranke, ki jih predstavljajo novi obrazi, čeprav so člani v ozadju »stari«. »Trenutni vladi zdaj že pada podpora, po drugi strani raste delež neopredeljenih, ki je idealen za to, da spet zasede prostor ena nova oseba, zdaj že peta, sedma ali deveta, in potem bodo seveda vsi tisti isti, ki so že zdaj noter prišli, spet v vladi. Volivci se absolutno ne odločajo na podlagi racionalnega koncepta tega, kar posamezne stranke zagovarjajo. Ampak že če se vodilna oseba spremeni, se začne pot v novi preobleki, določena količina volivcev to kupi, saj ne prepozna, da gre za iste ljudi.«

Dr. Matej Tušak se srečuje z mnogimi konflikti tudi pri družinah, pravi, da prevečkrat vzgajamo narcisoidne egoistične posameznike. Kaj se nam torej obeta, če ne bomo tega zaustavili, če ne bomo znali potegniti meja? »Praktično dnevno se srečujemo s konflikti otrok, odnosu do učiteljev, otrok, odnosu do staršev. Učitelji so pogosto v hudi stiski, saj mnogi starši teh otrok grozijo z odvetniki, s tožbami in potem se večina tistih, ki noče konflikta, na nek način umakne, marsikdaj tudi kakšno svojo vrednoto zanemari, da pač ne trči v hude grožnje, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Starši potem pridejo k psihologom ali psihoterapevtom, ker imajo tudi sami težave s tem otrokom in pač ne morejo odvetnika najeti za to, da bodo svojega otroka spravili k pameti.
Moramo vedeti, da ključni krivci za to, kar se dogaja, niso otroci, ampak so starši, ker pač ne znajo na pravilen način vzgajati. Je pa res izjemno težko vzgajati na en način, če cela družba vzgaja otroke drugače.«

Stranke in konflikti

Dr. Matej Tušak opaža, da se je pri nas politični prostor prevesil močno na levo. »Tudi tisti blago levi ali pa sredinski, so zanje že desničarji. Poglejte reakcije na ustanovitev platforme, ki jo je postavil Anže Logar, notri imamo nekdanjega predsednika SD- ja, ki so ga njegovi popljuvali zato, ker je bil človek, ki je rekel, da ima še zmeraj svojo ideologijo, ampak on misli, da se je potrebno pogovarjati. In čeprav je izrazito na levem polu, je za vse ostale, ki so tako ekstremno na levem polu, kar naenkrat postal desničar. Tako kot je postal desničar nekdanji predsednik Pahor, da ne govorimo o vseh ostalih. Mi nimamo neke normalne strankarske delitve, kjer bi imeli pač zastopane vse in bi se potem ljudje glede na čas in glede na situacijo odločili, kakšno vlado so pripravljeni podpreti. ... Poglejte, pri nas smo v zadnjih 30 letih izrazito razvili kult sovraštva do Janeza Janše. Večina ljudi ki izrazito sovraži Janšo, ga sploh ne pozna. Nikoli se niso srečali. Ne vejo, kako se on obnaša v medosebnih odnosih. Če pa zdaj poskušaš pogledati kot kristjan, kako boš razumel, da lahko nekdo celo svoje življenje živi s tako hudo mržnjo do nekoga, ki ga sploh ne pozna in ki njemu tudi, mimogrede, ni ničesar naredil. Kakšna je to vzgoja? Kaj mi v bistvu vzgajamo? Sovraštvo v ljudeh. Potem pa je dovolj, da seveda prižgeš vžigalnik in se bo na koncu razplamtela borba. Cilj vsega tega je, da na nek način medijsko odvrneš volivce. To je seveda že nekaj časa možno, kadar imaš nadzor ali pa kadar imaš bistveno večji vpliv nad mediji.«