Maja MorelaMaja Morela
Miha MočnikMiha Močnik
Meta PotočnikMeta Potočnik
Anica Horvat (foto: Osebni arhiv)
Anica Horvat | (foto: Osebni arhiv)

Anica Horvat: Brez kančka slabe vesti po mamini smrti

Slovenija | 13.07.2023, 08:10 Marjana Debevec

Ob razpravah o uvedbi zakona, ki bi omogočil samomor s pomočjo, se številni med nami spominjajo spremljanja svojih domačih v večnost. Med njimi je tudi Anica Horvat iz Lenarta v Slovenskih goricah. Za naš radio je povedala, da se je ob vseh teh razpravah spomnila izkustev ob trpljenju in umiranju mame, brata in moža. »Bila sem z njimi do poslednjega trenutka. Tudi o nečakinji Lučki bi bilo možno marsikaj reči. Od rojstva in nato 42 let je bila popolnoma negibna in negovoreča, a s svojo veselostjo nas je mnogo naučila. Ker sem ob njih doživela sicer veliko trpljenja, vendar tudi osebno zorenje in dozorevanje, bi želela prvo od teh izkustev podeliti tudi širše.«

Objavljamo njeno pričevanje ob maminem odhodu

Pred dobrimi 30 leti sem spremljala mamo. Imenovali smo jo Mati korajža.

Izšla je iz številne družine, kjer si je bilo potrebno izboriti svojo življenjsko pot. Že v mladosti je postala delna invalidka, ker ji je po neki nesreči ostala noga v kolenu ravna.
Pozneje še po padcu na ledu poškodba roke, ki nikoli ni bila več tako operativna. Po poroki sta z možem Jožetom dala življenje štirim otrokom. Ker dolgo nista imela rešenega stanovanjskega problema, sta se večkrat z vsemi nami selila.

Medtem je zbolela še na srcu in do konca življenja pristala na zdravilih. Komaj sta si s trudom in odpovedovanjem zgradila hiško, je oče zaradi raka na želodcu umrl v dveh mesecih, star komaj 44 let. Mi pa 18, 16, 12 in 10.

Mama se je vsa posvetila nam otrokom, šivala skoraj dan in noč, da smo preživeli, in želela, da kljub izgubi dosežemo to, kar smo si zastavili za cilj.

Nikoli niti za hip ni obupala, ohranila je svoj optimizem, sproščenost, veselje in neomajno vero v Božjo pomoč. To jo je skozi vse težke preizkušnje hrabrilo in ji dajalo moč.
"Dovolj je dnevu njegova teža," je večkrat dejala in se ni utapljala v skrbi, kako bo šlo naprej. Želela je samo, da bi tako dolgo živela, da bi bili pri kruhu.

Naslednja želja, da bi se me poročile, brat je postal duhovnik. Potem spet, da bi videla še vnuke. Tako od koraka do koraka.

Šok: rak na maternici

Dano ji je bilo. Pri 68 letih je začela krvaveti, a ni takoj povedala. Ko je sestra, ki je bila z družino na domu, zaslutila, da nekaj ni v redu, sta jo z možem takoj odpeljala v bolnico. Rak na maternici.

Najprej šok za vse, počasi pa streznitev: Tako je, kaj lahko naredimo, kako ji lahko pomagamo, kaj ona sama želi. Že po tednu dni so jo iz celjske bolnice premestili na Onkološki oddelek v Ljubljani.

Tudi takrat je ohranila izredno voljo do življenja. Huje je bilo po obsevanjih, ko so "zažgali" še druge organe.

Ostala je v Ljubljani, a je vsak teden eden od nas šel ponjo, da je bila za vikend doma. Bili smo z njo, jo vozili na obiske, na krajše izlete in ji tako lajšali te težke mesece.
Po enem letu se je bolezen bistveno poslabšala. Zopet na onkološki. Rak se je že toliko razširil, da ni bilo več kaj upati.

Opravičevala se je za vsako malenkost

Mama je sprejela stanje, kakor je bilo. Želela je duhovnika in bolniško maziljenje. Ko sem nekoč bila pri njej ves popoldan (pogosto ni šlo, saj sem bila daleč, doma sem imela še dva majhna otroka in službo), se je želela pogovarjati o svojem življenju in smrti.

Pri vsakem od otrok se je ustavila in si glasno izpraševala vest, če je pri katerem naredila kaj narobe. Opravičevala se je za vsako malenkost in izražala svojo bolečino za napačen korak. Sveti trenutki so bili to.

Naročala je, kako naj bo oblečena za v krsto, kako naj molimo zanjo in naj se imamo radi. Bogu sem hvaležna, da mi je dal toliko moči za poslušanje, da je lahko povedala vse, kar jo je težilo, česa se je bala. In da sem bila ob njej, ne da bi jokala.

Umret grem domov

Poslali so jo domov z naročilom, naj jo odpeljemo v celjsko bolnišnico, ko bo hudo. To je bil težek čas vojne za Slovenijo. Sestra, ki je imela doma tudi še invalidno hčerko, njen mož je bil v teritorialni, sirene so tulile, ni več vedela, koga naj spravlja v zaklonišče.

Mama je rekla, da se ničesar ne boji, "prej ali slej bom tako umrla" in je molila. To ji je dajalo uteho. In ko je začela po malem bruhati kri, so jo ponovno odpeljali v bolnico. Tudi jaz sem molila, a za to, da bi lahko bila ob njej, ko bo odhajala.

A močna žena, kot je bila, je vprašala zdravnika, zakaj je še tam. In ko ji je odgovoril, da ji samo še lajšajo trpljenje, je zahtevala odklop od vseh aparatur, češ da gre umret domov.
Doma so hitro pripravili udobno sobo, poklicali zdravnika, da je intravenozno dobivala sredstva za lajšanje bolečin, in brisali kri, to gibalo življenja, ki se je počasi iztekalo.

Molite, ker odhajam

S sestro sva bili nenehno ob njej. Na sobotni večer je še želela prejeti obhajilo, v nedeljo zjutraj je prosila: "Molite, ker odhajam." Zaradi močnega morfija se je že izgubljala, a ko se je ozavestila, je še želela opoldan zmoliti Angel Gospodov.

Bilo je ob 13.55, ko je še vprašala, koliko je ura. "No, končno," je rekla in smeje odšla v Božje naročje. Zaprla sem njene ljubeče, utrujene oči in rekla Bogu: hvala, sprejmi jo v svoje Srce.
V sebi sem začutila veliko olajšanje: Da smo bili ob njej, da smo jo slišali, da smo jo lahko držali za roko, da smo naredili vse, kar smo lahko, da je bilo njeno umiranje med nami pomirjujoče.

Čas zorenja za vse nas

V kakšen blagoslov je bilo vse to, smo spoznavali dneve za tem: brez kančka slabe vesti ob vsej njeni bolezni, med seboj smo se povezali bolj kot kdaj koli prej, njeno sobo smo preuredili za kraj naših srečanj in spominjanj.

Tako blizu smo se čutili pri vsaki maši, ki se je darovala zanjo. Tudi žalovanje je bilo lažje, saj smo dopustili naravni tok odhajanja. Zanjo in za nas so bili ti meseci čas zorenja.
Pozneje sem razmišljala, kaj bi še lahko naredila ob njej in zanjo, pa nisem, ker še nisem imela izkušenj. Več bi morali govoriti o spominih, bolj se ji zahvaljevati za življenje, povedati, kaj nam je dragoceno, z njo peti, skupaj moliti, biti z njo v bolečini, bolj tanko poslušati.

Čeprav sem se poslovila že od toliko dragih mi ljudi, moja duša ni žalostna ali zagrenjena, nasprotno, v njej je veselje in hvaležnost, da mi je bilo dano ob njih in z njimi trpeti, jih spremljati pri njihovem slovesu in dopustiti, da jo je Bog, začetnik življenja, sam poklical domov.

Iz tega raste sedaj tudi moje dojemanje življenja in smrti, sprejemanje in dragocenost vsega, kar mi bo še dano.

Slovenija
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Radio Ognjišče v Bohinju (photo: Rok Mihevc) Radio Ognjišče v Bohinju (photo: Rok Mihevc)

Konec dober, vse dobro!

V teh dneh smo že večkrat objavili, da smo pridobili vsa potrebna dovoljenja in bomo v četrtek, 18. aprila, znova začeli oddajati z Vogla. S tem bomo zaključili 17 let dolgo zgodbo, ki so jo žal ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...