Matt Maher: Vedno sem verjel v Boga, nisem pa vedel, da On verjame vame. (1. del)

Ritem srca | 22.06.2023, 11:28 Andrej Jerman

V začetku junija smo se odpravili v Hrvaški Pulj, kjer je v tamkajšnji areni nastopila svetovno znana krščanska glasbena skupina Hillsong UNITED. Slavilni dogodek z naslovom Ez Az A Nap - This Is The Day - To je dan pa so s svojim nastopom na odru sooblikovli tudi različni domači in tuji krščanski glasbeniki. Kot poseben gost je na oder stopil tudi Matt Maher, kanadski glasbenik, ki je eden najbolj priznanih in priljubljenih krščanskih glasbenikov tega trenutka. Je odličen avtor, katerega pesmi so obkrožile svet in jih pojemo tudi pri nas v Sloveniji. Zato smo z veseljem zagrabili priložnost in povabilo (hvala Katoliška mladina!), da z njim opravimo daljši ekskluzivni intervju. Vabljeni, da si preberete prvi del pogovora, v katerem je Matt z nami delil nekaj misli in spominov na trenutke, ki so ga zaznamovali kot osebo, kot kristjana in katolika ter njegovemu glasbenemu ustvarjanju dali smer in poslanstvo.

Bi se lahko za začetek vrnila v vašo mladost? Kako je zorela vaša osebna vera in kako ste se razvijali kot glasbenik? Začeli ste kot pianist, jazz glasbenik … 

Ja, jazz glasbenik. No, v srednji šoli sem sicer igral v rock skupini. Rojen in vzgojen sem bil kot katolik, odraščal sem na Novi Fundlandiji, v Kanadi. Vera je bila za nas zelo pomembna. Toda to je bil čas, ko so prišle na dan zgodbe o zlorabah in so mnogi, mnogi ljudje prenehali hoditi v cerkev. Tako veliko ljudi je bilo ranjenih. Odhajali so. Moj oče je bil eden izmed teh ljudi, jaz sem bil nekako na meji. Zase pravim, da sem vedno verjel v Boga. Nisem pa vedel, da On verjame vame. In tako sem pri 20. letih, ko sta se moja starša razšla, preselil v Phoenix skupaj z mamo, ki je bila Američanka. Tam sem imel bratranca mojih let, ki je bil zelo veren. Povabil me je, da grem z njim in njegovimi prijatelji k maši. V tistem trenutku sem bil verjetno to, čemur pri nas v šali pravimo CEO Christian (Christmas and Easter Only) – božični in velikonočni kristjan. Šel sem torej z njim, a nisem bil navdušen nad pridigo ali glasbo, ampak nad tem, da so bili skupnost. Vsi so bili predani temu, da so tam. In vsi so aktivno sodelovali, aktivno poslušali, aktivno odgovarjali pri vseh delih maše. V naslednjem letu sem preizkusil različne stvari. Šel sem v nekaj krščanskih cerkva, obiskal sem tudi nekaj drugih ver. Toda le pri sveti maši sem se resnično počutil kot doma. 

Zase pravim, da sem vedno verjel v Boga. Nisem pa vedel, da On verjame vame. 

Vaša poklicna glasbena pot se je izoblikovala postopoma. Bi lahko rekli, da te poti niste iskali in našli, ampak je pot našla vas? 

Ja, rekel bi, da me je našla. Jezus pravi v Pismu, da je žetev je obilna, delavcev pa malo. In to ni samo metafora. To je zelo, zelo res. Mislim, da če se kdo pojavi in želi darovati, ne samo svoje bogastvo, ampak tudi svoj čas in svoj talent, se običajno ponudi priložnost za služenje. In jaz sem bil glasbenik. Zato je bilo zame zelo naravno, da sem lahko dajal nazaj tako, da sem nekaj svojega časa preživel ob igranju glasbe v cerkvi. Tisto, česar nisem pričakoval, je bil odziv ljudi, ki jih je Bog nagovoril. Jaz namreč ljudem ne govorim. Ljudem govorim, da Bog nagovarja ljudi preko moje glasbe, jaz pa pričujem o tem, kar počne. Jaz nisem tisti, ki nagovarja ljudi. Nisem zdravnik, nisem terapevt, nisem teolog. Igram glasbo, ampak glasba ima to čudovito prirojeno sposobnost, da nosi namen umetnika s seboj. Torej, kadar koli poslušate pesem, odlično pesem in odlično izvedbo, vas resnično povabi v to, kar izvajalec ali umetnik ali pesnik izraža. Glasba ima to mistično sposobnost. In zavedel sem se, da če je moja želja, da bi bil ljubljen od Boga, ali želja da izkazujem hvaležnost Bogu, del moje glasbe, ta na nek način postane skoraj odrska scena ali ozadje, preko katerega ljudje lahko doživijo lastno izkušnjo Boga. In to je bil nekako začetek, ko še nisem pisal svojih pesmi. Takrat sem igral na porokah, pogrebih, krstih in mladinskih taborih. Skozi te življenjske faze sem delil svoje talente in igral glasbo in to nekako vzljubil. Zagotovo pa tega nisem pričakoval.

Ampak potem se je zgodila zgodba s Chrisom Tomlinom … 

Torej, že pred Chrisom sem preprosto rekel da služenju v župniji. Tako sem bil tam zadolžen za glasbo. In med tem sem napisal pesem z naslovom "Your Grace Is Enough" - "Tvoja milost zadostuje". Bil sem sredi zelo temnega obdobja svojega življenja. Imel sem hepatitis C, zato sem bil na intenzivnem zdravljenju. V tistem obdobju je nastala ta in še mnogo drugih pesmi. Na ta način sem verjetno lažje prenašal stisko in trpljenje v tistega obdobja. Tako sem torej napisal tudi to pesem, ki jo je Chris pozneje slišal in jo želel posneti. In res, ta pesem je predstavljala neke vrste premik, odpirala so se nova vrata, ob tem pa sem začutil, da mi Bog pravi: "Če želiš stopiti skoznje, lahko greš." Nisem čutil, da me sili. Resnično se nikoli nisem počutil, da me Bog sili k čemur koli. To je bilo torej vabilo: "Veš, lahko greš skozi to vrata. Radikalno bo spremenilo smer tvojega življenja." 

In jo je … 

Ja, prav zares jo je. 

Vaše pesmi so obkrožile svet. Pojemo jih tudi v Sloveniji. Kako se kot umetnik počutite, ko slišite priredbe svojih pesmi. Ko vidite, da se ne le izvajajo, ampak jih prevajamo in so za nas neke vrste orodje, pripomoček … 

Mislim, da je to morda opomnik za vsakega ustvarjalca. Še posebej pri slavilni glasbi obstajajo trenutki, ko nekaj napišeš in ko to tudi zapoješ, začutiš, kot da s teboj poje ves nebeški zbor. Vendar ne pričakujem, da pojejo v angleščini. Ne verjamem, da v nebesih govorijo angleško. Mislim, da to ne deluje na tak način. Sliko nebes, kot si jih predstavljamo, sestavljajo vsi rodovi, vsi jeziki. Padec stolpa v Babilonu in dejstvo, da živimo v ranjenem svetu, se včasih kaže prav skozi jezikovne ovire. Vendar pa se dogajajo neverjetne stvari in v tem je moč evngelija. Gospod v Svetem pismu pravi: "Moj dar tebi je narod". Dejansko, slišati ljudi, kako v svojem lastnem jeziku, v jeziku, v katerem čutijo, v katerem sanjajo, častijo Boga, to je najbližje temu, kako bodo zveneli v nebesih. Spominjam se turneje, ko sem slišal neko voditeljico slavljenja, ki je sicer iz Portorika, živi pa v Dallasu. Ime ji je Christine de Clario in pela je pesem "What a Beautiful Name". Bili smo v Philadelphii, kjer živi velik odstotek špansko govorečih prebivalcev, vsi so začeli peti v španščini. Moje oči so takrat postale solzne. Če je španščina vaš materni jezik, je tudi jezik vašega srca - ni samo jezik vašega uma, je jezik, v katerem sanjate, nanj se odzivate instinktivno. In ko ljudje molijo v maternem jeziku, ne slišite samo odlične pesmi v drugem jeziku, slišite srca ljudi. Kadar slišim ljudi, ki katero od mojih pesmi, ki so napisane v angleščini, pojejo v drugem jeziku, je, kot rečeno, to najbljižje temu, kar lahko slišimo na tem svetu , kako bo zvenelo v nebesih.

 Kadar slišim ljudi, ki katero od mojih pesmi, ki so napisane v angleščini, pojejo v drugem jeziku, je, kot rečeno, to najbljižje temu, kar lahko slišimo na tem svetu , kako bo zvenelo v nebesih.

Ko sva že pri voditeljih slavljenja. Se vidite v tem, čutite to vlogo?

Vedno manj manj in manj si želim biti voditelj česarkoli. (smeh) Jezus, naša vera, uči, da je križ popolna žrtev in hvalnica. Ni boljšega načina za češčenje Boga, kot da daruješ svoje življenje za drugega. Ali ni tako? To je tisto, česar se spominjamo in to je tisto, kar praznujemo pri vsaki maši. Tako da sebe vedno bolj vidim kot ... No, povem ti eno zgodbo. Ko sem izdal svoj prvi album, to je bilo pred 20 leti, sem v cerkvi, kjer sem delal, prejel telefonski klic Scotta Hahna, katoliškega teologa. Poslušal je celoten album in nekdo mu je povedal, da me je, ko sem pisal naslovno pesem "The End in the Beginning", navdihnila njegova knjiga The Last Supper. Knjiga razlaga sveto mašo in Razodetje ter kako je velik del bogoslužja oblikovan po tem, kar beremo v Svetem pismu. In on mi je rekel: "Nadaljuj, bodi osel, ki nosi Jezusa v Jeruzalem." Zvenelo je kot bi mi Sveti Duh rekel: "Hej, veš kaj? Slišal boš veliko, če boš v tem dober, veliko pričevanj ljudi, kako jih je Bog nagovoril ob poslušanju tvojih pesmi ali ob prepevanju tvojih pesmi in kako bo to krasno. Ampak v svojem srcu preprosto bodi osel.” Kar je dobro, kajti osli so trmasti in ne gredo vedno po pravi poti. Potrebujejo usmeritve in hkrati verjetno potrebujejo tudi veliko ljubezni. Zato sem vedno bolj zadovoljen, da preprosto poskušam biti kakor osel. Tudi zato, ker sem verjetno zelo dober v tem in sem mnogokrat tudi velik oslé. (smeh) (o. a. besedna igra – donkey: osel – jackass: osel, tudi bukselj)

Mogoče se lahko zdaj ustaviva pri vašem zadnjem albumu.  

Oh, The Stories I Tell Myself, ja. Lani sem posnel pesmi in jeseni je izšel album "The Stories I Tell Myself - Zgodbe, ki jih pripovedujem sam sebi". In v resnici je to razmišljanje o dveh stvareh: o prijateljstvu z Bogom in prijateljstvu z ljudmi ter o tem, kako potrebujemo oboje. Thomas Merton je rekel: "Nihče ni otok." Če nismo skupnost, če nismo "mi", živimo sami zase, neodvisni in ločeni drug od drugega, je zelo težko resnično razumeti, kdo smo v kontekstu tega sveta. Potreba po zdravem prijateljstvu z drugimi ljudmi je zelo močna. Evangeliji so polni zgodb o zelo zapletenih ljudeh. Ti se srečajo s Kristusom in On jih potem vodi naprej po pravi poti. Tudi prijateljstvo med apostoli ni bilo popolno. Bog na poti pomirja in zdravi odnose, popravlja stvari. Naslovna pesem tega albuma je bila navdihnjena s točno tistimi zgodbami, ki so 21 let pred tem navdihnile pesem "Your Grace is Enough". V svoji župniji sem sodeloval v biblijski skupini in pogovarjali smo se o zgodbah Stare zaveze, zlasti Jakoba. In ob tem, ko se je bil Bog pripravljen boriti z Jakobom skozi noč, sem našel veliko tolažbe in upanja. Kajti tudi jaz doživljam notranje boje, borim se v svojem srcu, borim se v svoji duši, borim se v svoji glavi. V mnogih stvareh v mojem življenju sem lahko pokoren. Vendar se tu in tam, tako kot vsi, preprosto borim, ko ne razumem, ne vidim, kot vidi Bog. Včasih je lahko to tudi vprašanje časa. Zakaj to tako dolgo traja? Zakaj se tega ne da popraviti čez noč?

Med pandemijo sem imel veliko težav s samozavestjo. Tudi kot oče svojih otrok nisem našel prave samozavesti. Sam namreč nisem imel najboljšega razmerja s svojim očetom. Nekoč sem slišal, da se osebni odnos z Nebeškim Očetom začne tam, kjer je trenutno odnos s tvojim zemeljskim očetom. In mislim, da je to precej res, da se ta zrcali. 

Obstajale so torej stvari, ki sem jih moral na nek način ponovno duhovno predelati in se z njimi ponovno soočiti. Čeprav sem mislil, da sem jih že prerastel. Gre za razne negotovosti, dvome, strahove, zamerljivost. Vendar mislim, da je veliko ljudi med pandemijo doživelo prav to. In način, kako se običajno soočam s temi stvarmi, je, da jih prelijem v pesem. To kantavtorji ves čas počnemo. In tako sem se vrnil k istim zgodbam. In te zgodbe sem primerjal z zgodbami, ki so nastajale v moji glavi. 

Drugemu delu pogovora z Mattom boste lahko prisluhnili v petkovi oddaji Ritem srca, ob 21.30, kasneje pa bo na naši spletni strani objavljen tudi članek.