Logopedagogika kot holistična vzgoja za Človeka

Komentar tedna | 30.06.2023, 14:30 ddr. h.c. Marko Pavliha

Majski komentar sem zaključil z mislijo, da je skrajni čas za vnovično počlovečenje s pomočjo holistične vzgoje, katere ključen del bo poleg psihičnih in telesnih razsežnosti tudi duhovnost, torej celostno oblikovanje človeka. Otroci naj bodo deležni logopedagogike, ki jih bo naučila poiskati smisel, krepiti vest in uriti samopreseganje.

Nedavno sem imel priložnost prebrati tri knjige, pod katere se je podpisal profesor Sebastjan Kristovič, izvrsten poznavalec logoterapije legendarnega dr. Viktorja Frankla in vodilni avtor znanstvene monografije o logopedagogiki kot holističnem vzgojno-izobraževalnem pristopu za 21. stoletje.

Raziskava izhaja iz 10 Franklovih tez o osebi in 10 logopedagoških tez. Ponuja 25 smernic oziroma gradnikov holistične paradigme vzgojno-izobraževalnega procesa, ki človeka obravnavajo v telesni, duševni in duhovni razsežnosti.

To sijajno knjigo bi morali prebrati pedagogi na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja, od vrtca do univerze in onkraj, kot tudi starši, politični odločevalci in preostali vzgojitelji ter učitelji. Bistvo vsega je namreč človek in za izboljšanje slehernika potrebujemo sveže vzgojno-izobraževalne pristope, drugače se nam slabo piše.

Deset tez o osebi nas spominja, da je človek individuum, nedeljiva in enotna oseba; je tudi in-summabile, se oproščam za tujke, kar pomeni, da je poleg enovitosti takisto celovitost, saj se ne more povsem zliti z ničemer, in je novum, absolutna in popolna novost. Oseba je duhovna, kar se še posebej kaže v njenem dostojanstvu, med duhovne razsežnosti pa spadajo še vrednote, odgovornost, svoboda, odnosi, samotranscendenca, samodistanca, vest, intuicija, ustvarjalnost, volja do smisla in še marsikaj. Oseba je bivajoča, ker se vedno odloča, kaj bo storila v naslednjem trenutku, je navdana z Jazom. Človek ustvarja telesno, duševno in duhovno enovitost

in celovitost, je dinamičen in se je zmožen distancirati od svojega telesa in psihe. Podobno kot žival ne more dojeti sveta, tudi človek ne more povsem razumeti nad-sveta, absolutnega smisla življenja, neskončnosti in vesolja, kar je že področje nad-smisla. Oseba lahko sámo sebe v celoti dojame šele v presežnosti, ki ji prisluškuje v svoji vesti.

Na podlagi Franklove deseterice sta znanstvenici iz Avstrije in Švice razvili deset logopedagoških tez, ki nas učijo, da je človek soustvarjalec svojega ravnovesja, oblikuje se skozi usmerjenost k smislu, zasluži si spoštovanje, želi si orientacijo, je svoboden in odgovoren. Sam se odloča, kako bo deloval, stremi k neodvisnosti, je dinamičen in odprt proti svetu, se svobodno spopada z življenjskimi krizami in je duhoven.

Naš znanstveni cvetober je omenjene temelje nadgradili s petindvajsetimi smernicami holistične paradigme vzgojno-izobraževalnega procesa. To so predvsem svoboda in odgovornost, dostojanstvo, volja do smisla, vzgoja za smisel, ustvarjalnost, empatija, avtonomija, personalizacija, samostojnost, občutek za lepo, vest in intuicija, vzgoja za vrednote, odnos do presežnega in vera, etika, svetovni etos, ljubezen, vztrajnost, odpornost in delovne navade, samotrascendenca, duševno zdravje in še nekatere druge. Teze prav tako upoštevajo mednarodne razširjene in obče znane Unescove štiri stebre oziroma jih je zdaj pet: učiti se, da bi vedeli; učiti se delati; učiti se živeti skupaj; učiti se biti in učiti se postati s svetom.

Današnji otroci, mladostniki in tudi srednje generacije vse bolj čutijo nesmisel v čemerkoli ali komurkoli, kar se kaže v krizi smisla in bivanjski krizi ter posledično v agresiji, depresiji in zasvojenosti. Ukrepati bi morali že zdavnaj, a se še vedno pogovarjamo, opozarja ravnateljica in izjemna strokovnjakinja Leonida Zalokar, kajti otroci vidijo, da nič ne moremo, zato dobivajo še večjo moč. Narcisizem in psihopatija sta na pohodu, obvladujeta svet. V populaciji sta en ali dva odstotka psihopatov, kar pomeni, da jih je pri nas med 20.000 in 40.000. Kot družba toleriramo politike, pri katerih izstopajo aroganca, cinizem, maščevalnost, laži, potvarjanje in trolovstvo. To so znaki zelo resne osebnostne motenosti, pa jih celoten aparat ne more ustaviti.

Vse več je tudi staršev, ki so cinični in arogantni, ki učitelja poteptajo in vzgojitelja dajejo v nič. Odrasli imamo dolžnost, da prepoznamo, kdaj se nad kom izvaja nasilje. Če to spregledamo ali ignoriramo, lahko tak otrok prej ali slej izbruhne in reagira nasilno. Šola bi morala imeti avtonomijo, kajti starši in odvetniki tamkaj nenapovedano nimajo kaj iskati. Šole morajo imeti možnost otroka odstraniti, da se umiri, vzpostavljeni bi morali biti multidisciplinarni timi. Na fakultetah pa ne bi smel poučevati profesor, če nima najmanj pet ali raje deset let praktičnih izkušenj.

Bravo, gospa Zalokar, se povsem strinjam, vas podpiram in vam od srca čestitam za pogum!

Z radostjo bi želel omeniti še konkreten primer obetavne prakse. V naslednjem študijskem letu bomo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani pričeli izvajati izbirni predmet Celostno razmišljanje in delovanje, ki je nastal v okviru nacionalnega programa za okrevanje in odpornost na podlagi interdiciplinarnega sodelovanja strokovnjakov treh fakultet, poleg naravoslovnotehniške še fakultete za pomorstvo in promet in filozofske fakultete ljubljanske univerze.

Predmet smo pripravili profesorji Andrej Demšar, Deja Muck, Elena Fajt, Matija Svetina in moja malenkost, vsebina pa bo osredinjena na študenta z namenom izboljševanja njegovih kompetenc na področju, s katerim se ukvarja. Temeljni cilj je razvijanje samostojnega, kritičnega, odprtega in celostnega razmišljanja študentov o sistemih, njihovih medsebojnih povezavah in posledicah njihovega delovanja, kakor tudi povezovanje naravoslovnih in tehnoloških znanj z družboslovnimi in humanističnimi znanji v imenu trajnostnega delovanja v dobro širše družbene skupnosti. Naučiti bi jih želeli razmišljati o današnjem času s pogledom na včeraj, danes in jutri ter ustvarjati nove modele, pristope, rešitve in vizije