Kako v trpljenju videti zmago?

Svetovalnica | 07.04.2023, 11:39 Nataša Ličen

Križ je izhodišče najglobje komunikacije, še zdaleč ne samo simbol trpljenja. Je najbolj odprt simbol, ki si ga delimo tako v veselju kot žalosti, je misel dr. Stanka Gerjolja. Veliki petek, ali pa vsaka življenjska zgodba, ki nam ni po volji, je pomenska. Lahko jo zanikamo, lahko pa jo sprejmemo in iz nje skušamo potegniti čim več. Uiti ji ne moremo, zanikati je tudi ne moremo, zato je važno, kako se soočamo s trpljenjem, pa pravi dr. Jože Plut. Oba sta bila naša sogovornika na veliki petek v preteklih letih, zato smo za osmo uro na letošnji veliki petek pripravili odlomke iz pogovorov z njima.

Je v trpljenju smisel?

Dr. Jože Plut:
»Veliki petek ali pa vsaka zgodba, ki se zgodi in ni takšna, kot si jo mi želimo ali jo načrtujemo, je zelo pomenska. Lahko, seveda, jo zanikamo, lahko pa jo sprejmemo in iz nje skušamo potegniti čim več. To sporočilo velikega petka je za prav vse ljudi razumljivo, če gledamo tako in na veliki petek in na oblike trpljenja, ki se vsakemu človeku slej ali prej zgodijo. Preprosto, uiti mu ne moremo, zanikati tudi ne, pomembno pa je, kako se z določenim trpljenjem spopademo. Ko vidimo hudo trpljenje drugega je včasih bolje biti ob njem le tiho in zanj samo moliti. Veliki petek, rečejo mnogi, je bil potreben v njihovem življenju, da so dozoreli in se v celoti naslonili na Boga ter začeli živeti v polnosti. Prosimo tudi zase, če se nam bo kdaj zgodilo, da bomo znali tudi mi s tolikšno vero, upanjem in korajžo, darovati svoje trpljenje v druge namene. Tako gre ta zgodba. «

Simbolika

»Simbolika velikega petka, enkratne in neponovljive zgodbe, ki jo je Jezus »naredil« pred dva tisoč leti, je tako močna, da je znamenje križa kot simbol trpljenja tako zasajena v ta svet in ga večina ljudi zelo dobro razume. Če trpljenje tako simbolno sprejmemo, kot križ sam simbolizira zgodbo življenja, se pravi en tram, ki je zapičen v zemljo in kaže navzgor proti nebu, in drugi prečni tram, ki kaže na strani neba ali pa na naše bližnje, in se zgodba srečuje v sredini, zelo nazorno pove, kako je treba in katera je najboljša opcija, da v križu ali pa v trpljenju vidimo tudi zmago. Skozi vprašanja o smislu trpljenja mora iti čisto vsak človek, tudi zato da razume potem polnost srečo in lepoto življenja. Takšno trpljenje preprosto ne more biti neuslišano, Gospod ga vedno blagoslovi, in rezultat je vedno, na nek način neke vrste vstajenje tudi v osebnih zgodbah.«

Širšo zgodbo vidimo, če se ne ukvarjamo samo s tem, kako se izogniti trpljenju, se umakniti od trpljenja, kako bi od njega lahko zbežali, ampak, da se z življenju v polnosti borimo. K temu smo poklicani.

Ponižno sprejemanje trpljenja

»Človeštvo išče odgovore na vprašanja trpljenja na različne načine. Trpljenje pa je zelo različno, je duševno, duhovno, čustveno, telesno, je seveda tudi trpljenje, ki ga čutimo v svetu, trpljenje nedolžnih, so vojne, zavedamo se, če si priznamo ali ne tudi prisotnosti zla v svetu, celo hudobnega duha in seveda človeštvo vedno išče odgovore na vsa ta vprašanja. Kristus nam je dal najlepši odgovor, opravičeno sam o sebi pravi, da je pot kako trpljenje premagati, seveda tudi kako se z njim soočati in na drugi strani, kako živeti življenje na drugih področjih, da je polno in celostno. Danes se mi zdi, v tem svetu »pozunanjenosti« vlada velik strah, ki je sicer razumljiv, pred tem, da bi nas zadelo trpljenje. Opažam predvsem velik strah pred telesnim trpljenjem, ljudje naredijo vse, da jih ne bi doletelo. Da bi bili »fit«, ampak ... skratka, imam občutek, da so bolni od zdravja, od želje, da jih ne bi nič zadelo, da ne bi trpeli. To je čudna skrajnost, saj slej ali prej vsakega tudi na telesnem področju to doleti, staranje, usihanje, odpovedovanje določenih telesnih funkcij in s tem tudi trpljenje. Namesto da bi se soočali s tem, zdravo ter pregledno živeli letom primerno, tudi v odnosu do svojega telesnega zdravja, tako skrbijo za zdravje in bežijo pred trpljenjem, kot da bodo ušli in zdravi odšli iz tega sveta brez trpljenja, pa vemo, da ni tako.«

Veliki petek je sestavni del življenja

Prof. dr. Stanko Gerjolj:
«Ves veliki teden je zanimivo oblikovan, kot življenje približno. Že na cvetno nedeljo, ko je še veliko prazničnega in slovesnega, smo čez nekaj minut pozneje že v bolečini in trpljenju. Veselje in bolečina, oboje. Zdi se mi, da živimo bolj smiselno in tudi lepše, če skušamo v sebi integrirati obe ti dve razsežnosti. Veselje po eni in po drugi bolečino, temu se ne izognemo. Sveto tridnevje je naraven ciklus čutenja, ki ga že v tem času in prostoru zaslutimo in zaživimo, seveda pa to že nakazuje na presežno.«

Če se bojimo globin bivanja, potem življenje razpade.

Ko smo veseli, odklanjamo žalost, v žalosti pa lahko utopijo čustva. Zakaj?

»Križ si delimo tako v veselju kot v žalosti. križ je izhodišče najglobje komunikacije v veselju kot v bolečini, še zdaleč ni samo znamenje trpljenja, ampak je tudi znamenje sreče in polnosti. Je pa res, če sprejmemo dimenzijo bolečine smo »senzibilizirali« vsa čustva pravzaprav. Utopimo takrat, ko ne sprejmemo, ko ne moremo integrirati bolečine. Vsaka skupina ali skupnost, vidimo, se je v bolečini bolj povezala kot v veselju. Res pa je, da tam kjer bolečine niso mogli sprejeti, tam pa skupnosti razpadajo, tudi družine na nek način.«

Stavimo na lahkotnost, na lepo površinskost

»Če se bojimo globine bivanja, potem seveda življenje razpade. Če pa iščemo smisel celostnega življenja, tako v bolečini kot tudi v veselju, potem se vezi med nami krepijo in se bolj čutimo, če smem tako reči. In, ta pot je pravzaprav pot velikega tedna. Bolečina nas prečisti. Bolečina nas poveže. Veliko je primerov v zgodovini, ko je bolečina povezala celotne narode, bolj kot bi jih lahko karkoli drugega.

Ko sprejmem, osmislim bolečino. Začutim njen smisel. Prvi korak je poiskati stik s seboj in s svojo življenjsko situacijo. Tako lahko doživimo tudi svojo Veliko noč. Lep, nov začetek, poln življenja.

Sprejeti posledice greha

»Ko sprejmemo križ stopimo v proces prečiščevanja. In to se dejansko začne že na veliki četrtek s skupnim obedom, ki je namenjen pripravi človeka, skupnosti, da smo/je bolj povezani/povezana potem tudi na veliki petek. Človek ni velik samo takrat, ko sprejme posledice svojega greha, ampak tudi takrat, ko iz ljubezni in iz solidarnosti sprejme tudi posledice greha sočloveka, bližnjega. Za to se odloči Kristus, za pot, ki je po eni strani boleča, trpeča, po drugi strani pa je namenjena temu, da so odnosi bolj čisti in tudi v veselju bolj življenjsko prečiščeni.«

Vloga žrtve

»V tem prostoru je kar navzoča, je pa res, da vlogo žrtve lahko igram samo dokler bolečine ne sprejmem. Ko jo sprejmem, nisem več žrtev in včasih je takšen korak kar težak. Tudi v vsakdanjem življenju, v različnih vlogah v širši družbi in v družini. Ko se navadimo na vlogo žrtve, lahko z izstopom veliko izgubimo, zato nekateri tega ne zmorejo. Velikokrat se pokaže, da je človek sposoben večjih stvari, kot prej misli da jih je, dokler jih ne doživi. Kako dragoceno je, če starši dajo vedeti svojemu odraslemu otroku, da on zmore. To je zdrav odnos med starši in otroki. Otrok, ki je odrasel, je sposoben sprejeti svoj križ in ga nositi, sam in samostojno, da starši ne skačejo takoj v pomoč, ker potem ga imajo še naprej za otroka.«