Eva Škobalj | (foto: NL)
Dr. Eva Škobalj: V naš dom je prišla Ljubezen. Bistveno je odrešenje.
Via positiva Nataša Ličen
»Odpuščanje: ptica, ki ljubi tiha srca« je prva knjiga naše sogovornice. Odpuščanja smo vsi potrebni, pravi. Piše drugo knjigo, nadaljevanje, vendar bo zapisano prevetrila in znova vstopila v vsebino, saj se je v zadnjem letu v njej zgodila velika notranja preobrazba. Spoznala je Kristusa in krščansko vero. Napisana knjiga se mora zato zdaj spisati drugače. In, dela se je lotila na novo.
»Mi ne vemo, kaj je res dobro za nas. Kar sem včeraj mislila, da je slabo, sem pozneje spoznala za dobro. Bog nas vedno ščiti. Ljudje tega ne vemo in ko se zgodi v naših očeh nekaj slabega, se sekiramo, obremenjujemo, razbijamo si glavo in izgubljamo zdravje.«
Če pogledamo svet z duhovnimi očmi, pa lahko vidimo, da je v marsičem –ko pridejo težave, križi- tudi kaj dobrega. To vidim po lastni izkušnji.
»Pot med filozofijami, starimi izročili, religijami, je bila pri meni zelo pestra, veliko sem potovala, bila tudi na številnih seminarjih tako imenovanih velikih posameznikov. Določena vedenja, spoznanja sem dobila, raziskovala sem, iskala pa zaradi sebe, iskala odgovore na svoja notranja vprašanja, dokler me pot ni pripeljala do krščanstva.«
Bila sem brez osnovnih hranil – povezanosti, miru v primarni družini
»Imela sem osebne stiske, nerazrešena notranja vprašanja, iskala sem notranji mir, pomiritev z Bogom, s seboj ter ljudmi. Preprosto povedano, da bi živela bolje in imela boljše odnose z ljudmi. Iščemo zato, da ne bi več bolelo. Večina iskanj se začne zaradi bolečine, travme, ki je lahko iz otroštva ali pa iz poznejšega obdobja, povzročamo si jih ljudje med seboj, tudi znotraj družine. Travme so lahko tako globoke, da opredelijo vse naše življenje, ne moremo iz njih, ne moremo odpustiti, boli nas. Podzavestna vsebina vodi vse naše življenje, ne da bi se mi tega zavedali, potem seveda vodi tudi dejanja, v kakšen odnose stopamo, in ponavljamo določene stvari.«
Starši želimo svoje otroke zaščititi. Vse mogoče počnemo, ne damo pa jim Boga. Življenje ni vedno pesem in hudo je, če nimaš kam. Bog nas vedno ščiti in je na naši strani.
»Na vse te travme, ki se zgodijo v družini, gledam danes kot na vodilo. Včasih sem jih imela za oviro, na nekaj, kar bi želela odstraniti iz sebe. Po določeni prehojeni poti pa danes nanje gledam drugače. Brez vsega tega, kar je bilo, se ne bi razvila v osebo, kakršna sem danes. Zato vse skupaj jemljem kot blagoslov. Moram ceniti svojo preteklost, ne smem udarjati po njej, ker ni ovira, je blagoslov, in to spoznanje sem dobila šele po srečanju s Kristusom. Duša brez Boga ne more preživeti. Bog je odpuščanje, je Ljubezen.«
Če na ljudi pomislimo z dolgotrajno jezo ali odporom, smo na nek način tudi agresorji v tem nevidnem svetu. V Svetem Pismu piše, da je že misel na brata v sovraštvu neke vrste agresija. Enostavno je ljubiti ljudi, ki so dobri do nas, toda v tem ni naša moč. Naša moč je, da zmoremo ljubiti tudi takrat, ko nekdo ni dober do nas.
» Bil je trenutek v mojem življenju, nisem zmogla več nositi določenih stvari, ko sem rekla: »Bog, Ti to uredi.« Ta stiska in ta trenutek sta bila odločilna. Takrat, se spomnim, sem jokala polno uro. Doma so opazili spremembo, dobila sem voljo do življenja, niso me več zanimale stvari v smislu pretiranih skrbi. Odpadle so obremenitve, skratka, kot bi bila nov človek. Če v družino prineseš mir in veselje, kako bodo mož in otroci na to odreagirali?, ja, srečni bodo. Zato sploh ni bilo vprašanje, če mi bodo sledili. Lepota, ki je prišla v naš dom, jih je prepričala. Z možem sva se, po civilni poroki pred tridesetimi leti, lani poročila še cerkveno.«
