Gostečnik: "Grozno je vedno znova upati, da te bo mama sprejela, globoko razumela, pa tega ne zmore."

Svetovalnica | 05.04.2023, 07:14 Mirjam Judež

V misijonski Svetovalnici je bil z nami frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. O skupnosti, ki je bila središčna tema sredinega misijonskega dne, nismo samo govorili, ampak smo jo skupaj s poslušalci tudi soustvarjali. Skupnost pride naproti posamezniku, ko je v stiski in išče rešitve na svoji življenjski poti. Glavna Jezusova zapoved govori tudi o tem, da moramo ljubiti sebe. Kaj to pomeni? Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Zakaj je skupnost tako pomembna?

»Vsak potrebuje nekoga, na katerega se lahko nasloni v težkih časih, je tvoj svetilnik, pristanišče, kamor lahko vedno prideš in si tam doma. Če tega človeka nimaš, je lahko res hudo. Pozitivne skupnosti so velikokrat takšna pribežališča, kjer so ljudje dobrodošli, da sodelujejo, služijo Bogu, molijo, skušajo uresničiti svoje globoke želje in potrebe, se družijo. Druženje je izrednega pomena. Na ta način ustvarjamo vezi, prijateljstva in ko ti je hudo, lahko nekoga pokličeš. Najbolj globoka skupnost je družina, v kateri se zarežejo najbolj globoke brazde prihodnosti, v kateri lahko vedno delujemo, vemo, da smo ljubljeni, zaželeni, vemo, da nas nekdo potrebuje, nas ima rad in nas pogreša. To nam daje osnovo za vse, kar kasneje gradimo v življenju.«

Vrednote, ki jih imajo starši, so dolžni predati svojim otrokom iz skrbi in ljubezni do njih. Če sem človek, ki spoštuje, je sočuten, prijazen, razumevajoč, jih bom s tem, ko te vrednote živim, dal naprej. Če jih ne dam, jih bo dala ulica in otrok bo sprejel, kar bo dobil.

Kaj pomeni krščanska skupnost in zakaj kot kristjan ne morem biti sam?

»Kristjan nikoli ne more biti sam, saj je del skupnosti, v kateri smo mi vsi združeni v Kristusu. S tem, ko nas Kristus ljubi, ko je Bog v nas, so mi vsi med seboj povezani v občestvo. Ko je ljubezen v nas, smo vsi povezani. Oče in mama, ki ljubita drug drugega, ljubita otroke, naredita skupnost, ustvarita družino. Ljubezen naredi skupnost, Bog nam je dal celo zapoved: Če se boste ljubili med seboj z mojo ljubeznijo, ki vam jo jaz dajem, boste prepoznani v svetu, da ste kristjani in moji.«

Oglasila se je poslušalka, ki se ne strinja z vzgojnimi metodami svoje hčerke, ki temeljijo na sočutnem starševstvu, v katerem naj bi se otrok odločal sam. Zelo jo boli, ker vnuki niso krščeni in jih ne vzgajata v krščanskem duhu.

»Dolžnost staršev je otroka naučiti, kako se v življenju soočati s stresom, zmagami, porazi, v katere odnose je vredno vstopati. Le tako bo zgradil iz sebe odgovorno, zrelo osebnost, za kar pa potrebuje starše, da ga strukturirajo, disciplinirajo, mu postavijo omejitve in so v težjih življenjskih situacijah njegovi sopotniki. Otroku ne moreš pustiti, da se sam odloča. Starši morajo usmerjati otroka, prepoznati njegove želje, potrebe in jih uresničevati tako, da je za otroka dobro. To je starševstvo. To pomeni, da si tam: konsistenten, predvidljiv, čustveno vedno na voljo, mu skušaš priti blizu. Če otroka pustiš, da dela, kar hoče, samo slediš njegovim potrebam in željam, se otrok iz minute v minuto izmišljuje, ker možganskih struktur nima urejenih do te mere, da bi vedel kdaj, kaj in kako hoče. Starši so tisti, ki mu morajo v svoji zmešnjavi in zmedi utreti pot, da gre lahko naprej. Za to imamo šole, kjer je strog urnik, in vse ostale dejavnosti, ki so povsod zelo strukturirane in jasno kažejo, kaj se sme in kaj ne. Če otroku prepustimo, da se sam odloča, ga zanemarjamo in ga ne moremo prav razumeti v jedru njega samega. Otrok rabi nekoga, ki ga bo sočutno vodil skozi življenje. Kako naj se otrok sam odloči za zakramente? Otrok se ne more odločiti za nobene vrednote, vrednote mu je treba dati in vzgojiti, potem se bo pa že on sam odločil, čemu bo sledil v življenju. Vrednote, ki jih imajo starši, so dolžni predati svojim otrokom iz skrbi in ljubezni do njih. Če sem človek, ki spoštuje, je sočuten, prijazen, razumevajoč, bom skušal dati te vrednote tudi ljudem v svoji okolici. S tem, ko jih živiš, jih daš ostalim. Če jih ne daš, jih bo dala ulica in otrok bo sprejel, kar bo dobil.«

Poslušalka izhaja iz družine, v kateri je bil oče odsoten, mama pa s hudimi psihičnimi težavami. Za seboj ima 4 leta psihoterapije, a v zelo stresnih, dlje trajajočih situacijah jo vrže v vrtinec samoobtoževanja, jeze in krivde, ki jo povsem izmuči. Kako si lahko pomaga?

»Ta oseba zelo trpi, doživlja živ pekel, sploh, ker je odvisna samo od sebe. Zelo hudo je živeti v takih stanjih, v katerih ni rešitve. Nam, vernim, lahko iz tega ven pomaga molitev. Da greš v cerkev, sedeš v klop in tam ostaneš tako dolgo, da se ne počutiš bolje. Običajno taki ljudje zavračajo vsako pomoč in so odvisni samo od sebe. Ta gospa v sebi skuša razrešiti probleme, ki niso rešljivi in ki sploh niso njeni. Če živiš z nekom, ki je tako globoko negotov sam vase in razklan v sebi, ki »obleče« narcisoidno obrambo, je zelo aroganten, ima vse prav, je dobro vedeti, da je ta človek v sebi strahovito negotov in ima obupen kompleks manjvrednosti, a tega ne pokaže, to prenese na nas. Kako lahko »prideš ven«? Sebe lahko rešiš tako, da prepoznaš njihovo rano in se zavedaš, da oni drugače ne zmorejo. Ljubezen do sebe je, da se notranje urediš, umiriš, zmoliš in si rečeš, da imaš svoje življenje. Živeti s tako osebo je grozno, a na nek način moraš priti do spoznanja, da se ne bo nikoli spremenila. Ti ljudje so drugačni, te ne razumejo, ne čutijo in nikoli ne bodo, ker starši se ne spreminjajo, tudi zakonci ne, ljudje okrog nas se ne bodo spremenili. Lahko pa se spremenimo mi, prenehamo računati na njih, nehamo gojiti pričakovanja, kaj vse nam bodo uresničili. Grozno je iti k mami, vedno znova upati, da se bo obrnila, razumela in sočustvovala, te globoko sprejela, pa tega ne zmore. Dokler ne sprejmeš, da ima zelo omejene kapacitete, je težko živeti, saj te vsakokrat rani. Kot bi reševal škorpijona iz vode. Kadarkoli ga rešiš, te piči. Škorpijonu bi rad pomagal. Pa te bo vedno pičil, ker je to v njegovi naravi. Tudi nekateri ljudje so taki, da vedno pičijo. Iz ljubezni do sebe moramo postaviti mejo: do tu je pot, od tu ne grem več naprej, ne grem po škorpijona.«

Mi ne bomo naredili ljudi srečne, če oni nočejo biti srečni. 

Poslušalec sprašuje, kaj storiti, ko te otrok jezi ob jutrih, noče obleči bunde za v šolo, tebi oz. vsem se pa mudi? Najraje bi zavpil …

»Jeziti se je zelo zdravo, a na pravega »kandidata«. Če se otrok noče obleči, te razjezi, lahko izrečeš besede, ki niso najbolj primerne, a vedi, da je to otrokov problem. Jasno, da otrok ne bo hotel v šolo, se obleči, obuti, iti v šolo ob pravem času, narediti prave stvari na način, ki jih mora narediti. Otrok velikokrat s tem išče pozornost, v notranjih stiskah se s tem ne sooča na način, kot bi se rad. Če mi poberemo njegovo jezo, je to neproduktiven način. Starši moramo prepoznati, da je otrok jezen, nebogljen, v sebi nemočen in vse to je dal nam. Mi pa smo odrasli in moramo pristopiti z občutkom, da on potrebuje pomoč. Lahko se jezimo, a z mirnostjo lahko dosežemo več. Starše zelo dobro razumem, kako je, ko se ti mudi, pa te še otrok jezi »na mrtvo«. On pa čuti našo stisko in se nanjo odzove. Lahko se oba zjokava, kako nama je hudo in kako je težko živeti v tem svetu ali pa si vzamemo nekaj sekund, minuto, da se umirimo, izrazimo svojo jezo v drugem prostoru in si na ta način pomagamo. To je ljubezen do sebe, ko sebe notranje urediš, da si sprejemljiv zase, za druge in v pomoč drugim.«

Škorpijonu bi rad pomagal iz vode. Pa te bo vedno pičil, ker je to v njegovi naravi. Tudi nekateri ljudje so taki, da vedno pičijo.

Oglasila se je poslušalka, ki z družino živi v hiši s svojima staršema, ki se že 6 let med seboj ne pogovarjata. To jo zelo bremeni in vpliva na veliko stvari …

»Ko gre za lastne starše, vedno boli. Starša imata zelo globoko komunikacijo, čeprav ne izgovarjata ničesar, je pa strahovito negativna. V njunih dušah se prelivajo najverjetneje zamere, konflikti. Ko to jemljete nase, verjamem, da vas to boli, ker če kaj hočeš v življenju, je, da se starši med seboj razumejo in delijo medsebojno sočutje. Ne rečem, da se morate tem staršem odpovedati, je pa nujno, da si priznate, da se ne bosta spremenila, da ne pričakujete, da bo jutrišnji dan drugačen. Edini način, da lahko sploh živiš, je, da to sprejmeš. Starša sta posrkana v svojo bolečino in se ne moreta niti pogovarjati. Drug drugemu samo dajeta bolečino in sevata na vse vas kot nuklearka. Vsi ste prizadeti. Priporočam, da v možu poiščete dobrega sogovornika, da si bosta vidva bolj blizu, da bo vajin odnos tako močan, da se boste lahko soočali z vsakim odnosom zunaj vaju. Mi ne bomo naredili ljudi srečne, če oni nočejo biti srečni.«