Maruša Tomšič | (foto: Rok Mihevc)
Babica Maruša Tomšič in rojstva "rozinčnikov, knedkotov, srčkotov in zlatkotov".
Via positiva Nataša Ličen
V svetu babištva in porodništva ima veliko težo neverbalna komunikacija, ki se z izkušnjami zelo izostri. Številnim je na svet pomagala Maruša Tomšič, ki smo jo k pogovoru povabili ob materinskem dnevu. Na pogovor je prišla takoj po svojem nočnem delu v porodni sobi, ko je adrenalina še polno v krvi. Ko popusti je dobro potem poskrbeti tudi zase, pravi Maruša. Najlepša stvar zanjo je talent petja, ki ga zelo dobro združuje z delom. Petje čisti dušo, doda.
Veseli se s parom, ki se je leta boril z neplodnostjo
»Večkrat sem že povedala, kako neizmerno sem hvaležna Bogu, da mi je dal talent za delo, ki ga opravljam, ki je bolj kot delo poslanstvo. Priča sem izjemnemu trenutku sreče, ko se paru rodi novo bitje. Velikokrat sodelujem tudi s pari, ki se leta bojujejo z neplodnostjo in če prideta do otročka se z njima neizmerno veselim.«
Prevlada ljubezen do dela
»Ko se odločiš za poklic babištva vzameš v zakup, da ni prostih koncev tedna, da delaš veliko praznikov. Ampak prevlada ljubezen do dela. Izredno sem hvaležna sodelavkam, ko mi kar velikokrat zamenjajo dopoldanski del s popoldanskim in grem lahko na svoje pevske vaje.«
Poroke, rojstva in pogrebi so močni čustveni lonec. Z leti se naučiš biti kot psiholog, znaš poslušati in slišati.
»V vseh letih mojega dela se je tudi področje porodništva zelo spremenilo, mamice veliko berejo, marsikaj vedo, so bolj osveščene, tudi njihove želje so se spremenile tekom let. Želje mamic so kot mavrični spekter, nekatere želijo čim bolj naraven porod, druge z veliko protibolečinskimi sredstvi, zame sta obe mamici veliki zmagovalki, obe enako cenim. Treba se je prilagajati željam mamic, posameznega para. Nekateri se veliko pogovarjajo, drugi so bolj rezervirani. To je čustveni lonec in moraš znati dobro slalomirati med željami, da znaš poslušati in slišiš njihove želje.«
Rozinčki, knedkoti, srčkoti in zlatkoti
»Rozinčniki, knedkoti, srčkoti ali zlatkoti, to so mi zelo ljuba imena, s katerimi poimenujem slehernega otročička. Kako sem prišla do njih, niti ne vem. Lepih porodov, kjer gre vse v redu, se ne spomnim. Na duši ostane, ko ne gre vse kot si želimo in to bo šlo z menoj v večnost. Vsak porod je zgodba zase. Z leti opažam pri svojem delu več patologije, s tem mislim na prezgodnje porode, kronične bolezni mamic, tudi carskih rezov je več. Rojstvo je čudež, neverjetno je.«
Dobro je, da se morebitnih slabih stvari iz porodniške sobe ne spomnite, da gre v pozabo, ker nas tako spet razveselite z vnovičnim obiskom in smo mi presrečni.
Pomembno je zaupanje
»Strah, ki se širi okrog poroda pri nekaterih ženskah je mogoče tudi plod filmoteke, jih pa večkrat prestrašijo lahko tudi mame ali prijateljice. Porod je neznanka, je nekaj novega, s pogovorom skušamo zmanjšati strah. Morda je manjša teža kamna okrog vratu, če veš manj, potem ni tolikšnega pristiska. Je pa to dvorezno. Lahko narediš do potankosti načrt poroda, pa se bo redko izteklo tako. Zaupanje je zelo pomembno. Vse gre danes tako hitro, prehitro. Če primerjam s svojimi začetki davnega leta 1984, še v stari porodnišnici na oddelku intenzivne nege, po carskih rezih, se spominjam z nostalgijo utripa bolj prijaznega človeku. Moram reči, da gredo danes stvari marsikdaj prehitro. Že rojstvo samo in potem po njem, hitro nazaj, hitro ven in takoj telovadba ... skratka, vse gre tako hitro.«
Glasba je prisotna v porodni sobi. Tudi ob poslušanju Radia Ognjišče se je rodil kakšen otrok.
»Neizmeren občutek sreče je, ko se začutimo med seboj, ta harmonija je krasna. Z leti se naučiš nevsiljivo svetovati, nikoli na silo, vedno je treba biti toleranten poslušalec. Znati se je treba tudi prilagoditi. V porodni sobi, pri porodu ni popravnega izpita, pri tem ne maram hoje po robu. Otrok, ki ga mama rodi, je za vse življenje. To je velika odgovornost, hvaležna sem, da sem se rodila v državi, v kateri je za mame dobro poskrbljeno. Koliko žena je po drugih državah, kjer tega ni. Vidim, ko pri nas rojevajo tudi mamice od drugod in povedo, kako je v njihovih domovinah. Ob takšnih zgodbah si rečem, hvala Bogu, da je pri nas dobro urejeno.«
