Zakonca Ruparčič: »Nikoli ni prepozno, da uredimo odnose v družini!«

Za življenje | 25.03.2023, 17:05 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje z zakoncema Ruparčič smo govorili o vlogi očeta, o tem, da si moramo za otroke vzeti čas, čeprav se nam po napornem dnevu pogosto »ne da«. V vrsticah, ki sledijo, pa smo govorili o družinah, o tem, kakšne imamo možnosti, če prihajamo iz ranjenih družin in kaj je zelo pogosto v ozadju prevaranih žena in očetov. Predvsem pa sta zakonca Carmen in Miha Ruparčič poudarila, da ni nikoli prepozno za odločitev, da bomo uredili nekatere stvari za nazaj, se komu opravičili, začeli znova. Carmen Ruparčič: »Starejši ljudje, ki so v domovih za ostarele sami, se sprašujejo, zakaj jih noben ne pride obiskat. Kako bi bilo lahko zdravilno, če bi se raje vprašali: Kaj lahko naredim, da me bo kdo prišel obiskat? Kako lahko poiščem stik z mojimi, ki smo ga očitno nekje izgubili?« Vabljeni k branju zanimivega pogovora ali poslušanju oddaje.

Ali na terapijah opažata dejstvo, da je vse več družin načetih?

Carmen: »Načetost slovenske družine bi najbolje povezala s ponavljajočimi vzorci nasilja, alkohola iz generacije v generacijo. Opažam veliko sramotenja, kritiziranja. Hvala Bogu za postno akcijo 40 dni brez alkohola, jaz bi dodala še 40 dni brez kritiziranja, brez nasilja. Dva ki se povežeta v zakon, sta novo telo, z blagoslovom in Jezusom v sredini. Vse stare vzorce je možno preseči. S tem se načetost ne nadaljuje več, ampak se popolnoma zakrpa. Možno je priti iz zelo težkih razmer. Lahko so te dali kot otroka že pri 6 mesecih k babici, lahko je bilo v družini nasilje, alkohol … Če dva zavestno prosita za blagoslov in vstopata v čas povezovanja brez odhodov, nasilja, brez alkohola, absolutno sledi odrešenjski trenutek, kjer se vsaka načeta družina lahko poveže v zdravo celoto.«

Ali obstaja upanje tudi za zelo ranjene družine?

Miha: »V partnerstvo pridemo z nekim nahrbtnikom in v odnosu se naša psiha tako sprosti, da se pokažejo stare rane. Za  travmatska doživetja ne drži pregovor, da čas celi rane. Te rane so samo nekam spravljene v sefu, v partnerstvu pridejo ven, partnerji pogosto mislijo, da je vse narobe med njima, velikokrat pa je zakon, odnos le dovolj varno okolje, v katerem so te vsebine prišle ven. Ko pridejo na terapije ljudje iz zelo disfunkcionalnih družin in se odločijo, da so pripravljeni živeti »v resnici«, narediti koherentno zgodbo svojega otroštva, se zgodijo čudeži. Pozdravijo sebe, svoje rane, pa tudi svojim otrokom lahko dajo varno navezanost. V sebi imamo prepričanje, da o svojih starših ne smeš reči nič kritičnega, čeprav je bilo resnično. Na ta način ostajaš ujetnik starih vzorcev v sedanjosti. Anselm Grün govori, da imamo občutek, da če boš kritično, čeprav resnično govoril o svojih starših, boš sliko staršev še bolj umazal. V resnici jo očistiš, ker z besedami odstraniš, kar je bilo hudo in se bolj pokaže vse tisto, kar je bilo dobro. Ta odrešenjska pot je vedno pred očmi. Nekateri se podajo nanjo, nekateri ne.«

Miha: Katerikoli primanjkljaji iz otroštva niso nikoli opravičilo za neodgovornost v sedanjosti.

V letih zakona se sprostimo in povemo vse, kar nosimo s seboj, naše težave lahko projiciramo tudi na sozakonca. Ali lahko to pripelje do ločitve?

Carmen: »Vsak zakon prinaša odrešenjsko sporočilo, ki ga veliko premalo poudarjamo. Dva sta prišla skupaj prav z namenom odrešenja starih in preteklih vzorcev, da lahko dasta naprej nekaj novega. Za to ni dovolj eden, ampak morata biti vedno dva. V odnosih se moramo vedno znova odločati, da bomo zavestno reševali težave, gradili odnos, vztrajali v njem … Ko pride do nezvestobe, marsikdaj ugotovimo, da so bili starši tega človeka zelo veliko odsotni, niso držali besede, češ: Pridem te iskati ob treh, pa jih ni bilo do šestih. To so drobne nezvestobe, ki se nalagajo skozi odraščanje v posameznika, da ne verjame več v zvestobo. Ogromno je občutka neljubljenosti, nesprejetosti, razvrednotenosti, ko človek ne verjame, da je vreden Božje ljubezni in ljubezni partnerja. In potem prihaja do različnih umikov. Ko pride do ločitve, je treba vstopiti v procese žalovanja tistega, ki je bil zapuščen, mu pomagati, da to predela, se postavi na svoje noge, nuditi je treba veliko podpre otrokom, da to lahko sprejmejo.«

Miha: »Spremljam pare, ki se jim je zgodila nezvestoba. Sploh pri moških je še bolj pretresljivo, ker so naredili moralno nesprejemljivo dejanje. O tem, da je moralno nesprejemljivo, se vsi strinjamo in tudi o tem, da so zanj odgovorni. V njihovi zgodovini otroštva zelo pogosto najdemo ločitve staršev do petega leta. To pomeni, da je bil tak otrok v zgodnjem otroštvu prevaran, dan je bil morda babici, ki je ni dobro poznal. Morda je morala mama v bolnico in je moral biti zaradi objektivnih okoliščin pri očetu ali pri ljudeh, ki ga niso poznali. Moralno nesprejemljivo dejanje ima velikokrat korenine v nekem za otroka hudem trpljenju, ki je bilo velikokrat prezrto. Naša zgodovina je polna teh ločitev otroka od staršev. Ne tako dolgo nazaj so dali otroka pri petih letih služit ali pa so ga dali samski teti, da ne bo sama. Imamo zgodovino teh prevar, ki morda niso bile videne, ampak take so bile potrebe, tako je bilo, treba je bilo delat, bilo je hudo … Posledice so pa tukaj. S tem ne želim ščititi moža, ki je skočil čez plot. Za to dejanje je seveda odgovoren. To je za razumevanje širše slike in še večji klic k temu, kako pomembno je, da se zakonca pogovarjata in da se stvari rešujejo sproti in takoj. Katerikoli manjki, ki smo jih dobili v otroštvu, niso nikoli opravičilo za neodgovornost v sedanjosti.«

Carmen: Če dva zavestno prosita za blagoslov in vstopata v čas povezovanja brez odhodov, nasilja, alkohola, sledi odrešenjski trenutek, kjer se vsaka načeta družina lahko poveže v zdravo celoto.

Kdaj je ločitev rešitev?

Carmen: »Terapevti, ki spremljamo pare, si vedno želimo, da do ločitve ne bi prišlo. Je pa včasih lahko ločitev rešitev za drugega, ko so v zakonu prisotni nezrelost, neodgovornost, nemoralno vedenje, nasilje, zasvojenost. Živeti z nekom, ki je ves čas v lastni zasvojenosti, v prevarah, neodgovoren … To na drugega partnerja tako slabo vpliva, da otrok izgublja oba starša.«

Miha: »Cerkev tu zelo pomaga, saj pozna ničnost zakona, ki je veliko več kot ločitev. Ko partner zavrača sodelovanje zaradi nezrelosti, Cerkev drugega partnerja z ničnostjo zakona osvobodi tega (ne)odnosa.«

Miha: Moralno nesprejemljivo dejanje (npr. moževa prevara) ima velikokrat korenine v nekem za otroka hudem trpljenju, ki je bilo velikokrat prezrto. S tem ne želim ščititi moža, ki je odgovoren za prevaro. To povem za razumevanje širše slike in še večji klic k temu, kako pomembno je, da se zakonca pogovarjata in da se stvari rešujejo sproti in takoj.

Ko prihajajo ljudje k vama na terapijo, vedo, v čem je bistvo njune težave ali prideta do tega tipaje?

Carmen: »Velikokrat so stvari videti veliko hujše kot v resnici so, češ, problem konflikta je tu in zdaj. Kasneje, ko rišemo genograme za nekaj generacij nazaj, se pogosto pokaže, da se veliko stvari ponavlja, prenaša, da so ti pari, ki so v velikih konfliktih, že dolgo časa brez zunanje podpore, da so izredno utrujeni, izmučeni. V sedanjem času imamo ogromno mobinga v službi. Ni vedno vse samo stvar konflikta v odnosu. Če je nekdo vsak dan deležen šikaniranja in nasilja v službi, prinaša to tudi domov. Prisotnega je veliko nasilja starejših generacij do mlajših: kritiziranja, sramotenja, žuganja, kaj vse delata narobe. Da ne govorim o vseh obremenitvah, ko nekateri starši pričakujejo, da bosta mlada dva ob treh, štirih otrocih hodila domov še pomagat na kmetijo. Pogosto se izkaže, da na koncu ni nikoli to samo njuna težava. Vedno je treba pogledati širše, več generacij nazaj, razbremeniti par, kaj vse ni samo njuna težava in njun problem in potem se stvari tudi pri otrocih zelo hitro umirijo.«

Miha: »Par velikokrat pride na terapijo, da bi dobil pogled od zunaj, širšo sliko. Par preigrava neke konflikte že več let in misli, da je to vse njuno, pogosto so pa to vsebine deloma prejšnjih generacij. Ljudje se ne zavedajo, da do veliko konfliktov pride zaradi preutrujenosti, veliko ljudi doma ni dobilo poimenovanja za počitek. V slovenskem kulturnem krogu sta lenoba in počitek zelo blizu. In pari se z vso to utrujenostjo spravijo zvečer reševati kompleksna vprašanja. Jaz verjamem v širšo sliko, da vidimo generacije, vpetost v družino, koliko imajo ljudje podpore, pomoči, kako jim je bilo, ko so bili otroci. Ko se odrasli zavedajo, kaj so dobili od očeta, mame, česa ne, se običajno pojavi odgovor, kaj rabi partner, otrok.«

Carmen: Ko s pari rišemo genograme za nekaj generacij nazaj, se veliko stvari ponavlja, prenaša. Izkaže se, da so ti pari, ki so v velikih konfliktih, že dolgo časa brez zunanje podpore, da so izredno utrujeni, izmučeni.

Nikoli ni prepozno …

Miha: »Nikoli ni prepozno za odrešenjsko sporočilo. Srečujem se z ljudmi, starimi 50 let, ki povejo, da jih 80-letna mama še vedno sramoti, ponižuje. Vprašam, če bi ta mama danes prišla do njih in priznala, da določene stvari niso bile v redu, obžalovala, večina pove, da bi opravičilo takoj sprejela, ampak se žal to ne zgodi. Starejši bodo morda odšli v večnost v zagrenjenosti, pa ne bi bilo potrebno, če bi lahko za svoje zelo odrasle otroke obrnili plošče v razumevanje, sočutje, se opravičili. Tako bi bili lahko zmagovalci vsi. Naši možgani so nevroplastični, v sočutnih odnosih se vse življenje spreminjajo v ugodni smeri. Nikoli ni prepozno, starost nikoli ni razlog, da se nekaj ne da spremeniti.«

Carmen: »Zanimiv in ganljiv primer je opisal Siegel, ko je k njemu na terapijo prišel 90-letni gospod in rekel: Mislim, da moram ogromno stvari urediti z mojo družino. Noben več me ne mara, celo življenje sem bil odsoten, svojih otrok sploh ne poznam, svojih vnukov še manj. Mi lahko prosim pomagate? Štiri leta je hodil na terapijo in vse obrnil na glavo, res si je vzel čas za družino in vsi so opisovali, da so bila to najlepša štiri leta njihovega življenja. Zares, nikoli ni prepozno. Starejši ljudje, ki so v domovih za ostarele sami, se sprašujejo, zakaj jih noben ne pride obiskat. Kako bi bilo lahko zdravilno, če bi se raje vprašali: Kaj lahko naredim, da me bo kdo prišel obiskat? Kako lahko poiščem stik z mojimi, ki smo ga očitno nekje izgubili?«

Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora.

Preberite o tem, kakšna je vloga očeta v družini.