Zakaj se morajo otroci igrati?

Svetovalnica | 06.02.2023, 18:00 Mirjam Judež

Kakšen je pomen igre za otroke? Z nami v Svetovalnici je bil strokovnjak za vzgojo Miha Ruparčič. Z njim se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Zakaj je igra tako pomembna?

»Otrok nikoli ne pozabimo vprašati: si vadil matematiko, si vadil inštrument, pozabimo pa vprašat, si se dovolj igral? Igra je izredno pomembna za razvoj, rast možganov v otroškem obdobju, pa tudi v odraslem, na kar včasih pozabimo. Tudi odrasli se moramo igrati.«

Ni pa vsaka igra dobra, drži?

»Terapevti se posebej usmerjamo na prosto igro, ki pride iz otroka in ni diktirana od zunaj. Ni vsaka igra možganska hrana, pa ni z njo sicer nič narobe. Imamo družabne, športne, logične igre, kartanje, … Prosto igro z ene strani ogrožajo ekrani, z druge pa različne informacije, ki pridejo prek spleta. Prava prosta igra ima nekaj lastnosti, bistvena pa je, da je sama sebi namen. Namen je sama aktivnost in ne doseganje nekega rezultata. V prosti igri ni zmagovalcev, žetonov, poražencev. Bistvo je, da je otrok kreativen, ustvarjalen, v igri lahko predela različna težja občutja. Vedenjsko so otroci, ki se igrajo, popolnoma drugačni. Raziskave kažejo, da ima igra izreden vpliv na agresivnost; igra pomirja.«

Časa za igro otrokom, ki imajo več krožkov, tečajev, treningov … pogosto zmanjka.

»Otrok brez igre ne more predelati najrazličnejših čustvenih zapletov, ker v teh aktivnostih ni vključen popolnoma svobodno. Na krožek, inštrument … mora iti, značilnost igre pa je, da se vanjo svobodno vključiš. Postali smo družba rezultata. Ne štejemo več mi, kot osebe, šteje naš plakat, naš projekt, ocena. Do neke mere je to sicer dobro, a za protiutež dopustimo otrokom igro, ki je sama sebi namen in v kateri je otrok vreden že samo zato, ker je.«

Ko igra postane groba, naj se starši takrat vpletejo ali naj spopad razrešijo otroci sami?

»Tudi starši se učimo. Dokler gre za igro, je tam prostor za marsikatero težko občutje. Za otroka je soočenje s smrtjo nekaj izredno zahtevnega, nepredstavljivega. Zato se bo otrok v igri naredil, da je mrtev, ker bo na ta način lahko predelal to občutje, ko »ne gre zares«. To je tudi ena bistvenih lastnosti igre.«

Otrok nikoli ne pozabimo vprašati: si vadil matematiko, si vadil inštrument, pozabimo pa vprašati: Si se dovolj igral? Igra je izredno pomembna za razvoj in rast možganov v otroškem obdobju.

Kaj pa računalniške igrice?

»Računalniških igric načeloma ne moremo šteti med prosto igro. Računalniki so del vsakdana. Ne bi problematiziral vsakega igranja računalniških iger, a tam vsi impulzi prihajajo večinoma od zunaj navznoter, videoigre so predpripravljene, otrok ni center sveta, ki bi kreiral, ampak se mora odzivati na zunanje impulze. Računalniška igra ponavadi ni prosta igra, zato ni počitek, ki pa ga nujno rabimo. Prosta igra je oblika počitka, v kateri vsa naša kreativnost pride ven iz počitka, ne iz dela.«

Katere so lastnosti prave igre?

»Po prof. Neufeldu so lastnosti igre: igra te mora celega prevzeti, celostno se moraš vključiti vanjo, igra naj bo nekaj privlačnega. Pri igri ne vemo, kako se bo zaključila, ni usmerjena na rezultat, na zmago. Tu lahko omeniva družabne igre. Večina družabnih iger temelji na rezultatu. Če pa nekdo igra, da je samo zraven, da sodeluje, ima pa zanj to lastnost proste igre. Igra je izrazna in naj pride iz osebe. Lego kocke letalo lahko otrok sestavlja po navodilih, kar je lahko zelo prijetna aktivnost, ampak to ni prosta igra. Če to letalo uporablja v svoji domišljijski igri, pa je prosta igra.«

Kaj pa igra s pištolami? Kako to vpliva na razvoj?

»Če gre za neprave pištole, to ni tako hudo, ker ne gre zares. Otrok lahko agresijo ali kaj podobnega predela v takšni igri. V družini se dogovorimo za pravila, da se ne meri v glavo, ampak v načelu velja: dokler je nekaj igra, še vse gre. Moramo pa poskrbeti, da se otroci v igri počutijo varne. Brez varnosti igre ni. Pri manjših otrocih morajo odrasle osebe poskrbeti, da je igra varna. Med 2. svetovno vojno so evakuirali ogromno otrok iz Londona na podeželje, da ne bi bili deležni bombardiranja. Nekateri starši so se temu uprli in jih v zakloniščih ohranili pri sebi. Tisti otroci, ki so bili na podeželju, na varnem, so bili bolj travmatizirani kot tisti v zakloniščih, ki so se ob starših počutili tako varne, da so se lahko igrali in ob njih lahko predelali tudi zahtevne vsebine, ki jih je prinesla 2. svetovna vojna.«

Starejši ljudje niso imeli veliko časa za igro, ker je bilo samo delo …

»Tudi v prejšnjih časih so bili otroci lahko zelo inovativni in so se igrali. Če njihovi starši niso tega prepoznali kot koristnost, je ta igrivost lahko tem ljudem izostala, če je bilo samo delo, je lahko prišlo do depresivnega razpoloženja ali izgorelosti, predvsem pa je taka oseba predelala čustvene vsebine. Danes lahko starejši, ki so bili prikrajšani za igro v otroštvu, prebudijo svojo igrivost kljub letom in se napajajo iz kulture, umetnosti, poezije, plesa, poslušanja glasbe … Tam, kjer zaigra srce in te v celoti prevzame. Predvsem lahko ti starejši, ki igre niso bili deležni, podpirajo igro pri svojih otrocih, vnukih, ker vedo, da je to nekaj koristnega. Tudi če danes starejši niso bili deležni igre, ker je bilo vedno doma samo delo, je dobra novica ta, da so naši možgani nevroplastični. Vse življenje se v ugodnih razmerah spreminjajo v ugodni smeri. Verjamem v odrešenjski načrt. Kadarkoli začnemo nekaj početi, bo uspeh. Težava je, ko zakrknemo in ne nadaljujemo.«

Miha Ruparčič pripravlja spletna izobraževanja, na voljo pa je tudi za osebno svetovanje. Pokličite: 030 743 177 ali pišite na institut@varna-navezanost.si.