Miha Ruparčič: »Morda smo očetje malo boljši material za to kot mame.«

Za življenje | 21.03.2023, 13:11 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje smo se ob nedavnem prazniku sv. Jožefa posvetili vlogi očeta v družini, kako se ta spreminja od rojstva otroka do najstništva. V studio smo povabili družinska in zakonska terapevta Carmen in Miha Ruparčiča, ki sta poudarila tudi pomen podarjenega časa otrokom, ko se skupaj pogovarjamo, skupaj nekaj počnemo. »Vsaka minuta šteje,« pravi terapevt Miha Ruparčič. Pogovor je vodila Mateja Subotičanec.

Carmen, za kaj vse je Miha odgovoren v vaši družini?

Carmen Breznikar Ruparčič: »Očetovska figura ob odraščajočih otrocih postaja vse bolj pomembna. Dokler sta bila otroka še majhna, se dojila, nosila, je bila njegova vloga bolj podporna: da je kakšne stvari fizično naredil, odnesel, me razbremenil, da sem imela prostor in čas za dojenčka oz. dva majhna otroka. Ko otroka odraščata in imata vedno več želja, vprašanj, pa prihaja vedno bolj do izraza očetovska vloga. Enej (9 let) komaj čaka konec tedna, se zelo zgodaj zbudi, da imata z očijem skupne trenutke: od peke kruha do čiščenja avtomobila. Z Evo (11 let) imava veliko najstniških pogovorov. Ko zvečer ne more zaspat, večkrat reče, da gre še do očija in se pogovori z njim. Kot bi mi dala vedeti: Mami, tu je tvoja meja, do tu si ti razumela, od tu naprej bi se pa rajši pogovorila z očijem. Nekatere stvari iščeta pri meni, vedno več stvari pa iščeta, terjata, zahtevata od očija in jaz se v to nič kaj dosti ne vpletam.«

Miha Ruparčič: »Za moškega po 25. letu naj bi se spremenilo to, da niso več prijatelji najbolj pomembni zanj, ampak partnerstvo. Prvo leto, ko se rodi otrok, je za par velika preizkušnja. Največ ločitev se zgodi v prvem letu otrokovega življenja, ko je res treba dati sebe na stran. V prvem letu oče sodeluje pri vseh gospodinjskih opravilih, pri previjanju … Ampak najbolj pomembna je podporna vloga moji ženi, da ima prostor za dojenje, za stik z otrokom. V prvem letu otrokovega življenja je gotovo težišče na mamicah. Ko pride otrok, ne bo nič več tako, kot je bilo. Če se temu upiramo, gremo v smer težav, če pa to sprejmemo, v smer še večjega povezovanja.«

Miha: V najstništvu, ko najstnik rabi boj, ko preizkuša meje, rabi ob sebi človeka, ki bo zmogel ohraniti mir in odločnost, ki bo določal meje in omogočal najstniku, da se vanj zaletava. Morda smo tu očetje nekoliko boljši material kot mame.

Kaj otrok izgubi, če ostane brez enega od staršev, če mama ostane sama z otrokom?

Carmen: »Taki mami manjka predvsem fizična podpora. Na mamice, ki so v zgodnjem obdobju otroka ostale same, pade ogromno bremena v smislu kuhanja, pospravljanja, treba je iti v trgovino … Pri majhnem otroku, ki ima visoko vročino, je težko priti celo do lekarne. Mamica je sama, otroček ima vročino, nikogar nima, ki bi šel v lekarno, kaj skuhal, prinesel. Verjamem, da je za očete včasih šokantno, koliko podpore ta nekoč neodvisna, samostojna ženska zdaj potrebuje, pričakuje od njega. To je šokantno tudi za nas, mame, ki smo bile prej vajene vse same »porihtat«. Si doma z dojenčkom, malo spiš, otrok kar veliko zahteva, potem pa prihajajo stresne situacije in bolezen je ena od njih. Takrat je oče nepogrešljiv tudi za to, da prevzame otroka, ga nese, gre z njim na sprehod, da se mamica lahko spočije. Odhod očeta v smislu: Jaz se tega ne grem, bom rajši še malo najstnik in svoboden, je za mamice res pretresljiv.«

Miha, bi lahko rekli, da je očetovstvo en velik preizkus odraslosti?

Miha: »Gotovo. V prvem letu boš samo dajal in nazaj boš dobil zelo malo. Meni je manjkalo, da te nihče ne pripravi na to, da ne boš spal, da boš neprespan težko predan službi in dobra podpora ženi. Mladim parom moramo povedati, da bo treba izkoristiti vsak čas, ki bo na voljo, za počitek. Otročki so zelo različni: eni spijo, drugi ne. V prvih letih bomo morali veliko dajati, svoje potrebe dati na stran in jih preložiti na kasnejši čas.«

Ali ima oče v najstniških letih še vedno pomembno vlogo ali jo skušajo prevzeti vrstniki?

Miha: »Žal imamo epidemijo vrstniške navezanosti in svetovanja, kar je za ta kulturni prostor, v katerem imamo res veliko odsotnih očetov, zelo pogosto. Očetje se pogosto ne zavedajo, da hiša, ki so jo naredili za prihodnje rodove, otrokom nič ne pomeni, da so jo v očeh otrok gradili zase. Otroci so potrebovali očeta, da bi z njim igral nogomet, košarko, da bi šli skupaj v naravo. Današnji očetje povojnih generacij so velikokrat živeli ob zelo žalostnih mamah brez očetovske figure. Veliko očetovstva mora vznikniti nekje na novo. V najstništvu, ko najstnik rabi boj, ko preizkuša meje, rabi ob sebi človeka, ki bo zmogel ohraniti mir in odločnost, ki bo določal meje in omogočal najstniku, da se vanj zaletava. Morda smo tu očetje nekoliko boljši material kot mame. Otrok potrebuje trdnost, v katero se lahko zaletava, zavija z očmi … Otrok to potrebuje, ker mu možgani rastejo. Težava vrstniške navezanosti je, da postane referenčna točka, kaj je v življenju prav in kaj narobe. Dobro je, da smo mi njegova referenčna točka, ne vrstniki.«

Carmen: Po dolgem času sem v roke vzela knjigo papeža Frančiška o milosti, v kateri poudarja, da ne glede na to, kakšne napake smo v življenju naredili, kako veliki grehi nas bremenijo, je Bog neskončno milosten in nam odpušča. To je prvo sporočilo za starše, ki mislijo, da so vse zamudili, vse naredili narobe, da ni poti nazaj. Bog res odpušča in je milostljiv.

Spet smo pri zavestni odločitvi, da si za otroke vzamemo čas. Zakaj nam je to tako težko?

Miha: »Ameriška akademija za psihologijo je priporočila poseben čas, ki naj bi ga vsak starš imel z vsakim otrokom. Ko to staršem omenim, se primejo za glavo, češ, da tega ne morejo. A številke niso tako visoke! Otrok do šestega leta naj bi od vsakega starša dobil 10 minut posebnega časa; to je čas brez telefona, po možnosti brez sorojenca. Od 6 do 12 let naj bi bilo tega časa 30 minut na teden, po 12. letu eno uro na mesec. To niso tako neobvladljive številke. Gre za zavestno odločitev, da boš tam za otroka. Neka avtorica knjige je opisovala spomine na očeta neke gospe: Imela sem lepo življenje, oče je bil precej odsoten, šli smo večkrat na potovanja in počitnice, ampak tam je bil oče vedno obremenjen. Nikoli pa ne bom pozabila, da sva šla z očetom vsako soboto skupaj v trgovino in oprala avto. Tam sva zgradila vse, kar imava, tisti čas je bil oče tam zame, iz tistih sobot sva črpala tudi čez teden, ko se nisva toliko videla. Vsaka minuta šteje!«

Carmen: »Če si mama in oče časa za majhnega otroka ne vzameta, ga bo otrok začel zahtevati prej ali slej. Mamice in očetje, ki imajo že nekoliko starejše otroke, pravijo, da se res pozna, če so jih lahko veliko svojega časa posvetili že v zgodnjem obdobju. Tako je bilo tudi najstniško obdobje manj naporno. Zakaj si tako težko vzamemo čas za najstnike? Naporni so, sitni. Ko s prijateljicami govorim, rečemo, pridemo iz službe domov, potrebovale bi malo počitka, pa moramo razlagati, gledati zavijanje z očmi, čeprav si želimo samo nekaj miru. Čas za najstnika si moramo vzeti, lahko rečemo: Danes ne gre, v soboto po zajtrku pa lahko debatiramo dve uri na to temo. Včasih je treba čas za pogovor umestiti kar na urnik.«

Bi rekli, da se vse, kar vložimo v otroke, nekoč obrestuje?

Miha: »Raziskava Harvarda o življenjski sreči, ki poteka od leta 1930, spremlja več kot 700 moških, kako so šli skozi življenje. Povedali so, da srečo prinašajo samo dolgotrajajoči odnosi, če pa jih želiš živeti, moraš biti v svetu svojih otrok, sicer nisi kredibilen. Sreče ne prinaša denar, je pa res, da naredi denar življenje bolj udobno. »Obresti« pridejo, ker jaz ne verjamem, če je lahko oče bolj ponosen, kot ko vidi, da otroci odhajajo v svet in se zaveda, da jim je dal vsaj nek približek tistega, kar naj bi se jim dalo, da je vplival na to, da bo temu otroku zaradi njega lažje v življenju.«

Carmen: Zakaj si tako težko vzamemo čas za najstnike? Naporni so, sitni. Čas za najstnika si moramo vzeti. Lahko ta čas premaknemo za nekaj dni. Včasih si je treba čas za pogovor umestiti kar na urnik.

V nekaterih družinah starši niso mogli ali niso znali, niso vedeli, kako z otrokom vzpostaviti pristen stik. Ali je še čas, da se to popravi?

Carmen: »Po dolgem času sem v roke vzela knjigo papeža Frančiška o milosti, v kateri poudarja, da ne glede na to, kakšne napake smo v življenju naredili, kakšni veliki grehi nas bremenijo, kako neskončno milosten je Bog, kako nam On odpušča. To je prvo sporočilo za starše, ki mislijo, da so zamudili, da so vse narobe naredili, da ni poti nazaj. Bog res odpušča, je milosten. Treba je le narediti korake in sprejeti dejstvo, da ta otrok morda ne bo najbolj navdušen, da smo se mi šele po desetih letih spomnili, da je on tam. Ne bo nam ploskal, ne bo nam skuhal večerje, ampak nam bo serviral malo bolj pikantno hrano: zamere, jezo, bes … Staršem ni treba drugega, kot da to zdržimo, poslušamo in na koncu iskreno rečemo: Res mi je žal in rad bi začel od tu naprej. Nekateri terapevti skrhane odnose zdravijo na ta način, da staršem priporočajo, da si vzamejo dan ali dva posebnega časa za enega otroka, da gredo nekam skupaj. Ti starši se znajdejo v veliki stiski, kaj bodo ta čas počeli z njimi. Ti otroci znajo povedati, kaj si želijo. Ni treba, da so to globoki terapevtski pogovori, za začetek je dovolj že, da smo zraven, da izrečemo obžalovanje in željo, da bi nekaj zamujenega nadoknadila. Naj nas prvi (morda negativen) odziv otroka ne prestraši. Ko bo otrok videl, da se je starš res odločil, da nekaj popravi za nazaj, bo tudi sam pripravljen sodelovati. Za začetek gresta lahko enkrat na mesec v kino ali skupaj kaj skuhata.« 

Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora.