Dr. Katarina K. Erzar: »Krivično je deliti otroke na pametne in neumne …«

Za življenje | 09.03.2023, 20:36 Mirjam Judež

»Mladi ljudje niso leni, neumni, brezbrižni, preprosto ne morejo živeti naših strahov, ampak morajo odkriti svoje. Na drugi strani je lahko včasih zelo boleče, kadar glava bi, telo pa ne,« pravi dr. Katarina Kompan Erzar.

»To pomeni, da so dejanske sposobnosti, kapacitete, pozornosti, čustvena stabilnost, socialna umeščenost v okolje tako posebni ali nizki, deficitarni, da se mogoče ne bo izšlo. Pa ne zato, ker ta mladostnik ne bi bil dovolj pameten, ampak da bo začel uporabljati svojo pamet, bo rabil zelo širok podporni okvir, ki mu bo omogočil, da bo te deficite, ki so lahko razvojni, zaradi okoliščin, travm odraščanja, ... skompenziral, da bo končno imel možnost uporabljati svojo inteligenco, ki jo je prej uporabljal samo za to, da je preživel v nemogočih razmerah,« je v oddaji Za življenje opozorila dr. Katarina Kompan Erzar.

Po letošnjih informativnih dnevih smo se z njo pogovarjali o tem, kako se odločiti za pravo srednjo šolo, fakulteto oziroma nadaljnjo pot. Kakšna je vloga staršev? Kako podpreti mlade? Oddajo je pripravila in vodila Mateja Feltrin Novljan.

Raziskave so pokazale, da se veliko lažje učiš in si več zapomniš v varnem okolju, v razredu, kjer avtoriteta in strah nista v ospredju ...

»Imamo dve vrsti mladih: človek je brihten, a s tako lahkoto zadosti kriterijem, da ne najde izziva, ki bi ga potegnil, kar pa ne pušča nekega okusa po življenju. Taka oseba išče okus po življenju nekje drugje. Drugi tip ima sposobnosti blokirane zaradi čustvene ali socialne prikrajšanosti, za katere sam ni kriv. To ni stvar drila, pridnosti, discipline, ampak je najprej stvar soočanja s to omejitvijo in stvar sistema, ki mu pomaga, da lahko dogradi tudi tiste oporne veščine, ki jih rabi za to, da se bo lahko v miru učil, raziskoval. Iz razvojne psihologije in nevroznanosti vemo, da človek lahko raziskuje takrat, ko se počuti čustveno varnega. Mladostništvo je obdobje, v katerem se najhitreje ne počutiš varnega, ker je toliko dražljajev, ki jih ne moreš tako hitro razumeti, kot se hitro spreminjajo. Mladi so zelo ranljivi, hitro se odvrnejo od izzivov, ko jih preplavi strah in ko se to zgodi, se ne morejo učiti oz. si zapomnijo bistveno manj, kot če bi se lahko z veseljem za nekaj zanimali.«

Velikokrat ste uporabili besedo strah. Otroke je strah, da ne bodo imeli dovolj točk za želeno srednjo šolo ali fakulteto. Ne učijo se za znanje, ampak za ocene.

»Ko rečemo, niso važne ocene, važno je življenje, je to veliko zavajanje. Ocene so vse, kar danes šteje. Jaz sem proti ocenjevanju, ker se mi zdi to prepoceni izgovor za nas, odrasle, kako vrednotimo svoje delo z mladostnikom. Meni je vseeno, če ima nekdo 5, pa ga nič ne zanima. Če nekoga nekaj učim, hočem, da on to zna. Če bom videla, da so nekje težave in omejitve, da imam mrežo, ki bo podprla učence tam, kjer jih je treba podpreti, da bodo prišli do znanja, ki jim pripada. Vsak bo prišel na neko šolo, generacije so vedno manjše, šole se bodo teple za učence. Dijaki na določenih programih, še bolj bi rekla, pri določenih profesorjih dobijo res kakovostno znanje, pri marsikom pa ne. Dijak lahko na prestižni šoli dobi najmanj prestižno ekipo s te prestižne šole ali na najmanj prestižni šoli najboljše učitelje v svojem letniku. To je čisto naključje. Vloga staršev pri spremljanju otrok je, da ne glede na to, na kakšno šolo je otrok prišel, kaj je tam dobil, kakšni (ni)so učitelji, da starši otrokom omogočimo, da v sebi razvijejo občutek, kdaj res znajo, kdaj ne, kaj jih zanima, kje jim gre lažje, kje težje, da jim omogočimo, da to znanje dobijo, tudi če učitelj ni najboljši.«

V nezahtevnih šolah se mladostniki ne počutijo dobro, saj so lačni intelektualne in umetniške hrane.

Kakšen vpliv imajo učitelji na mladega človeka?

»Zelo lahko je imeti rad geografijo, če je učiteljica fantastična, to pa še ne pomeni, da otroka geografija res zanima, njega zanima ta odrasel človek (učitelj). Če ga ni v šoli, mora biti doma. Kar v šoli ne dobi od odraslih oseb (navdušenja, spodbujanja, razvoja ambicij, zanimanja zanj, možnosti za razvoj radovednosti), naj dobi doma, pri drugih odraslih mentorjih na drugih področjih, kjer bo lahko razvijal svoje sposobnosti. Nesprejemljivo je, če se mladostniku ne omogoči, da svoje potenciale razvije v polnosti. Če šola kaj pripomore, Bogu hvala, če pripomore polovično, je treba videti, kdo lahko otroku nudi možnost razvoja. Glede na lov na ocene, omejitve, da je to postala za marsikatero šolo, pedagoga, glavna motivacija, s čim bo otroka navdušil, krotil ali ustrahoval, smo se vsi zapletli v začaran krog. Učitelji na srednjih šolah se v 4. letniku vsi tresejo pred maturo. Na strahu postavljen sistem, ki zahteva ocene, hkrati pa govori, da ocene niso važne, je zelo zlagan in neproduktiven.«

Veliko je pritiskov s strani staršev na učitelje, ki povedo, da otrok ni bil pravično ocenjen, da njegovo znanje ni bilo prepoznano ...

»Učenec se boji učitelja, učitelj se boji starša, starš se boji otroka ... To je zelo logično, če vsi dajemo pozornost na oceno, ne pa na to, kako se do te ocene pride in kaj naj bi pomenila. Učenci so zaradi ocen tako pod pritiskom, tako prestrašeni, toliko pozornosti in čustvene energije porabijo za to, da te strahove in pritiske prenašajo, namesto, da bi to energijo porabili za učenje. Otroci padejo ven iz te enačbe, ker se nihče ne zanima zanje. Mama ne razume, kaj ta otrok rabi, da bi se lahko učinkovito učil, učitelj ne razume, na kakšen način lahko otrok od njega dobi znanje. Potem bi se lahko mama in učitelj pogovarjala o tem, kako temu otroku pomagati z obeh strani, da bo lahko napredoval. Da bi skupaj pogruntali, na kakšen način otrokom omogočiti, da se za kaj zanimajo.

Zakaj mladina komaj čaka, da se reši izobraževalnega sistema?

»Če se mi zanimamo samo za dosežke otrok, ne pa za njih, se tudi oni ne bodo zanimali za nič pametnega, ampak samo za prestiž in nazive, dobili bomo pa ljudi, ki bodo komaj čakali na trenutek, ko se bodo končno nehali trudit in jim bo nekaj padlo z neba. Otroci prihajajo iz šol prazni, brez znanja, zmedeni, brez smiselnih ambicij in samo čakajo, kje bodo dobili dovolj denarja, da jim ne bo treba nikoli več delati. V ozadju našega strahu, točk, primerjanja, tekmovalnosti, je to, da se tudi nam nič ne ljubi, ker če bi se nam ljubilo ukvarjati z otroki, ne bi postavili »sistema na strah in točke«. Obstajajo pa okolja, kjer se z dijaki dela, kjer se sprašuje, kdo so mladostniki, kakšne so njihove specifike in potencial. Trudijo se razvijati socialno povezanost, vključenost, ki jo nujno rabijo, če se hočejo za karkoli zanimati, dajejo ogromno svobode v problemskem iskanju rešitev in so jasna, strukturirana opora, da ob tem, ko mladostnike ena stvar potegne, da zmorejo tudi dril, ki ga je nujno vložiti v to, da bodo možgani sposobni procesirati problematiko, ki jih zanima.«

Čisto nič ni narobe, če otrok zamenja šolo, narobe ga je tiščati nekam, kjer vidiš, da je počasi začel psihično umirati in obupovati nad tem, da bi zmogel s svojimi sposobnostmi in naporom stvari premakniti.

Prej ste rekli, da mladostniki niso leni in brezbrižni ...

»Učenje je najboljša oblika počitka. Če si predstavljamo, koliko časa kakšni mladi prebijejo na internetu, ko iščejo čevlje. To so ure podrobnega pregledovanja, koncentracije, ki pa mlade spočije. Mladostnik ni lenoba, spočiješ ga, če mu nahraniš možgane, to pa narediš tako, da jim daš nekaj smiselnega, zanimivega, živega, iskrivega, predvsem stvar, ki je realna in ima vrednost sama po sebi. Možgani rabijo intelektualno hrano, umetnost. Velika škoda je, da je v šolah tako malo umetnostnih vsebin ali pa so predstavljene na neumetniški način. Zelo, zelo manjka umetnost. Zelo, zelo manjkajo smiselno problemsko zasnovane vsebine in zelo, zelo manjka integracija tega dvojega.«

Preberi tudi:
Dr. Katarina K. Erzar: »Vsakemu otroku bi privoščila, da bi to doživel in staršu, da bi to začutil«

»Mladi niso neumni in tisto, kar se jim dogaja v možganih od 15 do 24 let, je, da se specializirajo določene sposobnosti in se zelo dobro povežejo, se integrirajo. To se da. Ko spoznavamo nekaj novega, se aktivira dopaminski krogotok za nagrajevanje, ki zbuja dobro počutje, ugodje, motivacijo, navdušenje. Več novih stvari, ko se naučiš, bolj te nahranijo, zato po takem učenju nisi utrujen in čustveno izmozgan. Če pa ves čas krepiš samo en tip pozornosti, npr. pomnenje podatkov, ki ti nič ne pomenijo, je to izjemno izčrpavajoče za možgane, ker vključiš zelo ozek segment delovanja. Dragoceno je, da ima srednja šola pester izbor predmetov, ker vsak doda svojo začimbo. Temelj tega, da imajo začimbe sploh okus, je ustvarjalno okolje, ki spodbuja radovednost, varno in zelo jasno strukturirano.«

Mladostnik se nima fajn, če se ne trudi, če nima izziva ...

»V nezahtevnih šolah se mladostniki ne počutijo dobro, ker stradajo intelektualne in umetniške hrane. Tisto, kar starši naredimo narobe, je, ker nas je strah, če bodo zmogli ali ne, ko jim damo zahtevne izzive na neprijazen način. Če hočemo, da nekdo naredi nekaj težkega, moraš to omogočiti na prijazen način. Mladostnika nahrani, da dela zahtevne stvari v naklonjenem, prijetnem in toplem okolju. Profesor naj bo topel, strokoven in strog, naklonjen, sočuten do mladostnikov, a zahteven. Biti sočuten do mladostnika pomeni, da ga ne pustiš stradati. Če vidiš, da nekdo ne zmore, ga ne boš sramotil, ampak boš s podporno službo in pomočjo staršev omogočil, da tisto, kar ta dijak potrebuje, dobi.«

Učenje je najboljša oblika počitka.

Kaj lahko doprinese učitelj s svojim zanimanjem za otroke?

»Učitelj v razredu je kralj, to je tvoje kraljestvo, v njem postavljaš pravila in način vedenja ti. Če ta otrok, ki ima nemogoče razmere doma, nobene družbe, vse mu gre narobe ... A lahko vsaj tisto uro, ko je pri tebi, nekaj lepega doživi? Znotraj tvojih pristojnosti lahko omogočiš takemu dijaku, da bo doživel, da je lep, pameten je priljubljen, vključen in inteligenten. Spreten empatičen učitelj bo znal najbolj depriviligiranemu dijaku vsaj enkrat v štirih letih omogočiti, da bo v eni stvari uspel, da ga bo lahko za eno stvar pohvalil.«

Kaj pa ko dijak ne zmore šole, ki si jo je izbral?

»Vedno ukrepamo prijazno: Jaz mislim, da tvoje interesi, sposobnosti kažejo bolj v drugo smer. Škoda, da se ogromno energije vlaga v okolje, v vztrajanje v smeri, ki ti mogoče ne bo dala občutka, ki ga želiš. Še bolj ključno kot to, ali je šola lahka ali težka, je, kako se ta dijak vklopi v razred. Kakšna je socialna struktura? Starši spremljajmo, v kaj ta otrok raste. Sposobnosti tu niso najbolj merodajna stvar. Ključna stvar niso točke, priložnosti, višina ocen, ampak, kje otrok lahko iz napora, ki ga vlaga, dobi ven veselje, radovednost, povezanost, zanimanje in ambicijo. Potem se pa poišče, v katero smer bi šel. Čisto nič ni narobe, če zamenja šolo, nič narobe, če vztraja, narobe pa je tiščati otroka nekam, kjer vidiš, da je počasi začel psihično umirati in obupovati nad tem, da bi zmogel s svojimi sposobnostmi in naporom stvari premakniti.«

Preberi tudi:
Dr. Katarina K. Erzar: »Vsakemu otroku bi privoščila, da bi to doživel in staršu, da bi to začutil«

Starši včasih mislimo, da je največ časa treba nameniti majhnim otrokom, ki nas fizično najbolj potrebujejo, ampak mislim, da nas najstniki potrebujejo še veliko bolj.

»Mladostnik ni neumen. Njihova senzitivnost in intuicija je zelo močna. Če začutijo, da se mi za njihovo intuicijo zanimamo, da ji damo prednost pred našimi strahovi in pomisleki, bodo lahko ob nas začeli razmišljati naglas in ob tem bodo razvijali bolj trdno in odprto držo do izzivov, ki jih čakajo. Mladostnik mora sebe slišati govoriti o tem, kar razmišlja, to bo pa lahko naredil samo takrat, ko bo čutil, da ga mi čutimo in da se mi bolj zanimamo za njegovo resnico, kot za naše napotke, nasvete in ideje.«