O odnosu vlade do upokojencev, borčevskih pokojninah in molitvi na shodu

Spoznanje več | 09.03.2023, 09:01 Rok Mihevc

Drugi shod upokojencev prejšnji teden je bil v ospredju tudi tokratne oddaje "Spoznanje več, predsodek manj", v kateri je Tanja Dominko gostila dr. Janeza Juhanta. Aktualna vlada kar ne sliši protestnikov na Trgu republike, je opozoril Juhant.

Vlado še imamo, zaenkrat ni videti, da bi nastajale kakšne razpoke, a dejstvo, da so se premierjevih poslov v Gen-i lotili tudi na TV Slovenija, daje nekako misliti, da vendarle je kakšnemu stricu iz ozadja v interesu njegovo slovo. Ampak vseeno se je zgodil znan scenarija, da se je tresla gora, rodila miš. Premier v oddajo ni prišel, poročanje je zavrnil kot neresnično. Ta njegov odnos se kaže tudi pri upokojencih, ki so se že drugič zbrali kot da ni nič, ne glede na množico ljudi in koliko upokojencev je volivcev. Je tak odnos do volivcev primeren za neko zrelo demokracijo?

Sam sem večkrat zapisal in javno izrekel, da je tak odnos popolnoma nesprejemljiv, kajti kdorkoli pride na oblast, je dolžan, da upošteva tako svoje volivce, kakor tudi vse volivce. Kajti kot premier je premier vseh nas Slovencev in državljanov republike. Korektno je, da bi se odzval na vse. Po drugi strani je veliko vprašanje te vlade, da se se zelo počasi ali sploh ne odziva na probleme slovenskih davkoplačevalcev, tistih, ki tudi omogočamo, da ta vlada deluje in zato je seveda to svojevrsten odnos, ki ga pri prejšnjih vladah nismo doživljali v taki meri. In ta odnos ni mogoče razumeti drugače kot poniževanje državljanov, kajti oblast je zato, da naslavlja probleme.

Koruptivni posli premierja in verjetno še kakšnega drugega člana vlade še toliko bolj postavlja pod vprašaj to dogajanje. G. Rupar je na shodu to tudi zelo jasno izrazil, da vlada, ki poskuša krpati državna podjetja z denarjem davkoplačevalcev, obenem pa ne pokaže svoje transparentne pregledne politike poslovanja, nekako dvojno škodi slovenskemu narodu, slovenskim državljanom. Ker prvič ne uporablja denarja, ki je predviden za proračun za potrebe nas vseh, na drugi strani pa, ker dejansko po teh poročilih, ki so precej verodostojni, denar porablja za tisto, kar so domnevno nekateri politiki zapravili.

Tudi po javnih izjavah zgleda, da celo volivci sedanje koalicije obžalujejo, da so jo volili in seveda tudi kritizirajo take postopke, kajti to je popolnoma nepošteno in nekorektno do državljank in državljanov.

Vlada je to dolžna spremeniti ali odstopiti. Poleg tega je to svojevrstno omadeževanje nekaterih temeljnih postavk naše demokratične Slovenije. Vladajoči ne poskrbijo za preglednost, se ne odzivajo na potrebe ljudi, kršijo zakonodajo in obirajo pota, ki so popolnoma svojevoljna in se ne ozirajo na celotno prebivalstvo Slovenije, tu mislim tudi na ukinitev muzeja osamosvojitve. To je svojevrstno poniževanje, ker zavedati se moramo, da Slovenci nismo neumni. Tudi po javnih izjavah zgleda, da celo volivci sedanje koalicije obžalujejo, da so jo volili in seveda tudi kritizirajo take postopke, kajti to je popolnoma nepošteno in nekorektno do državljank in državljanov.

Na shodu so zahtevali dvig pokojnin in da najnižja ne bi bila nižja od 750€. Če navedem konkretne Ruparjeve besede: »Če se držite za glavo z vašimi sponzoriranimi mediji, naj vas takoj spomnim na velikega Karla Erjavca, ki je nekoč obljubljal 1000€ na vsakega. Takrat se ni nihče od vas čudil, od kje bo dobil denar in nobeden od medijev v državi ni pisal in ne podtikal, katera stranka stoji za njim, kateri klan je in katera mafija. Bili ste tiho in ploskali, ker ste potrebovali njegovo nakladanje, danes pa, ko so oči ljudem odprte, ko ne boste mogli več sejati sovraštva med nami, ko se točno vidi, kaj je vaš namen, pa se zopet trudite vzpostaviti ločnice med nami, nas spreti, ker nas samo tako lahko obvladate. Ampak dovolj je krega.«

To kaže na to, da ta oblast poskuša s političnimi manevri. To se je dogajalo že prej, ker vemo, da so bili upokojenci velikokrat tarča različnih pokrivanj ne transparentnega poslovanja. In to poslovanje je tudi tisto, ki prazni državne blagajne, tudi pokojninsko, da se tu ne zgodi nič. Vse te stvari, ki so bile rečene, dvig pokojnin tistim, ki imajo pod minimalno plačo, je na nek način pesek v oči in kaže na to, da ta oblast ni pripravljena realno gledati na probleme ljudi.

Vsakdo, ki je plačeval v pokojninsko blagajno, bi si danes zaslužil in bi moral imeti zagotovljeno minimalno za preživljanje. To pomeni, da bi vsaka pokojnina morala biti preko tega praga revščine. To se ne dogaja in to bi se dalo urediti, če bi bila oblast pripravljena te zadeve narediti. Npr. če bi iz pokojninske blagajne izločila vse tiste, ki ne spadajo v to, to pa so borčevske pokojnine, tudi posebne pokojnine, ki bi jih morala država zagotoviti po posebnih okvirih. Mislim, da ima tudi borčevska organizacija veliko manevrskega prostora, ker ima tudi precej sredstev, da bi se to uredilo. Razen tega je veliko vprašanje tudi, ali so vsi otroci borcev upravičeni do neke pokojnine na podlagi tega, kajti prvenstveno je bila ta pokojnina namenjena tistim, ki so se dejansko borili za osvoboditev Slovenije v 2. svetovni vojni. Tudi drugi so se borili za osvoboditev, pa nimajo nobenih pokojnin, tudi nobenih privilegijev, celo krivice so se jim zgodile.

Razen tega je veliko vprašanje tudi, ali so vsi otroci borcev upravičeni do neke pokojnine na podlagi tega, kajti prvenstveno je bila ta pokojnina namenjena tistim, ki so se dejansko borili za osvoboditev Slovenije v 2. svetovni vojni. Tudi drugi so se borili za osvoboditev, pa nimajo nobenih pokojnin, tudi nobenih privilegijev, celo krivice so se jim zgodile.

Tudi nova država, ki bi morala vse ljudi obravnavati enakopravno, tega ni storila, pač pa je tiste, ki so celo počeli zločine, nadgradila. To je bilo jasno ob pogrebu Zemljariča z državniškimi častmi. Ampak pokopavati z državniškimi častmi ljudi, ki so bili vpleteni v delovanje zločinske organizacije, je nekaj, kar je popolnoma nasprotno temu, kar bi morala zaščititi demokratična država. Vse to kaže, koliko stvari je treba pri nas še urediti in ta oblast se preživetja ljudi ne loti. Država je dolžna skrbeti za dobrobit ljudi.

Na shodu so pozivali tudi k razmisleku glede zakona o pomoči pri samomoru, ko se potihoma uvaja evtanazija. Vsekakor gre za skupino, ki dobro ve, da jih hoče oblast peljati žejne čez vodo.

Mislim, da je tudi to povezovanje evtanazije s temi procesi samo metanje peska v oči, oz. odpravljanje pozornosti na druga področja. Najprej je treba zelo jasno reči, da je uvajanje evtanazije ukrep, ki ni samo proti človeški in božji postavi, ampak je tudi proti čutenju vsakega človeka, celo tistega, ki trpi, ki ima težave, kar se mu lahko z današnjimi sredstvi v veliki meri olajša. Predvsem pa je stiska v tem, da ni človeka, ki bi jim stal ob strani v njihovi bolečini, samoti, osamljenosti in tudi trpljenju.

Zato je zelo pomembno, kar vemo z našega krščanskega stališča, da je treba človeku tudi v trpljenju pomagati. Če se družba nekako ne bo vzgajala k temu, je to seveda velik minus za življenje in preživetje za človeštvo. Še bolj pa vemo, da so evtanazijski zakoni, kjer so bili uvedeni uvajali veliko zlorab in prav imajo tisti, ki so ne tem shodu opozarjali, da je to enostavno izločanje ljudi iz družbe, ker nismo pripravljeni poskrbeti, da bi tudi v svojih najtežjih trenutkih življenja ob sebi imeli ljudi in bi bili ustrezno oskrbovani.

So bili pa ganljivi trenutki na shodu tedaj, ko je sledil poziv k molitvi za vse, ki so bolni in v domovih za starejše. Več tisoč glava množica se je v trenutku umirila, lepo je bilo to videti, čeprav ne gre samo za kristjane, ki so bili tam.

To je gotovo. Vsakdo ve in se zaveda, da smo v ranljivih trenutkih življenja vsi potrebni človeške bližine in molitve, da zdržimo v trpljenju in preizkušnjah. In najbrž se je to čutilo tudi na tem shodu in mislim, da je za sodobno družbo to izjemno pomembno. T.i. levičarska agenda, ki jo širi Forum Sao Paolo, je tudi v tem, da se nekako sodobnega človeka popolnoma zasvoji, da se ga osami in se ga tudi v življenju in potem v smrti prepusti samemu sebi. In to je tisto, proti čemer se moramo danes boriti.

Zato je to tudi vprašanje pedagogike, šolskega sistema itd. Vidimo, da sedanja oblast s t.i. istospolno usmeritvijo in poučevanjem vse postavlja na glavo, tudi normalno človeško življenje od spočetja do smrti. Po eni strani se zavzemamo, da bi bilo čim več ljudi, po drugi strani dopuščamo, da se splav ne sankcionira tako, da bi ga opravljalo čim manj žensk. Vsi vemo, da so včasih tudi psihični ali drugi razlogi za to, da se ženska ne more odločiti za življenje. A če bi družba te stvari spoštovala in tudi omogočala podlago življenja v duhovnem, materialnem in smiselnostnem smislu, bi seveda na te stvari gledali drugače.

A če bi družba te stvari spoštovala in tudi omogočala podlago življenja v duhovnem, materialnem in smiselnostnem smislu, bi seveda na te stvari gledali drugače.

Mislim, da s tem propadamo, zato se moramo z vsemi silami zavzemati za to, da zaščitimo življenje in se vsi borimo zanj. Tako verni kot neverni, ne samo z molitvijo, ampak tudi z dejavno ljubeznijo in pripravljenostjo deliti življenje in čim bolj omogočiti, da bodo vsi ljudje, sprejeti in bodo videli smisel življenja v tem, da jih drugi ljudje potrjujejo in omogočajo, da bodo varno hodili v življenje. To so tiste osnove in mislim, da se moramo vsi zelo zavzeti za to, da bi ta smisel življenja utrjevali z ustreznimi pogoji življenja. Vse kar se pa sedaj dela, je nasprotje temu in to je nevarnost našega življenja in preživetja. Ta družba ne zagotavlja temeljev življenja. In to bo vprašanje prihodnosti človeštva, Slovencev in Slovenije.

Posvetili smo se še dogajanju na RTV, obletnici vojne v Ukrajini in tudi sinodalnemu srečanju v Pragi. Prisluhnite tukaj.