Pomiritvena strategija

Svetovalnica | 06.03.2023, 14:25 Nataša Ličen

V toku življenja se vsak izmed nas večkrat sreča s težkimi razmerami, ob katerih se načne naše duševno zdravje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se to zgodilo vsaj trikrat do petkrat v življenju slehernega. Govorimo o življenjskih izgubah, težavah v službi, toksičnih odnosih, tudi o dogodkih, na katere nimamo vpliva, a zamajejo naš vsakdan. Življenje se lahko obrne v smer, ki je za nas naporna in težka. Kakšni so prvi koraki za izhod iz težkih obdobij, smo govorili s Polonco Teršek in mag. Martinom Liscem, logoterapevtoma.

Vedno, v vsakem trenutku, ne glede na to, kar se dogaja, so možnosti. Kljub temu, ali ravno zato, kar se nam godi v življenju, je svetloba upanja, so možnosti. Smisel lahko vedno poiščemo.

Martin: »Med možnostmi za izhod iz takšnih situacij je tudi pogovor s terapevtom, s strokovnjakom, ki ni neposredno vpleten. Namen je poiskati notranje opolnomočenje, preko katerega najprej sprejmemo, kar se dogaja in se potem tudi lažje odločimo, kako naprej.«

Mednarodni logoterapevstki simpozij UPORABA LOGOTERAPIJE NA RAZLIČNIH PODROČJIH ŽIVLJENJA

Polonca: »Osnovno zaupanje se začne v družini. Ko mati začuti toplino in jo deli otroku, se v njegovih možganih sprožijo kemični procesi in občutek ugodja, da se lahko na svet in na osebe, ki so mu blizu, navezuje. Če ti procesi niso sproženi, se pozneje njegove možganske celice blokirajo, in potem v vseh svojih odraslih obdobjih težje navezuje svoje kontakte in stike. Tako je tudi z mladostniki. V njihovem občutljivem obdobju smo postavljeni pred mnogo izzivov, oni z nami in mi z njimi.

V notranjosti se takrat dogaja kup ključnih procesov, ki so zelo viharni. Začenjajo se spraševati, kdo so, zakaj se spreminjajo, kot se, kaj postajajo, kako jih sprejema svet, zakaj nekaj čutijo, drugo ne, ... in podobno. Če jim pomagamo čez ta proces, hkrati uravnavamo tudi njihovo psihološko dimenzijo. Če otrok v svojem bistvu ni sprejet tak, kakršen je, in ni spodbujen na pravi način, se slej ali prej začenjajo kazati določeni odkloni. V njem moramo spodbuditi pomiritvene strategije. Še prej pa v sebi.«

Zunanje okoliščine so, kakršne so. Toda te ne določajo našega smisla. Iskanje smisla je zahtevna naloga, kar pa ne pomeni, da se ne da. V najtežjih trenutkih se najglobje čuti in zaznava dostojanstvo posameznega človeka.

Martin: »Ne bi govoril o prednostih, uspešnostih, ker ima vsak terapevtski pristop svoje. Morda bi omenil, kaj je posebnost. To je noetična duhovna dimenzija, poudarjanje notranjega potenciala v polju svobode in odgovornosti, ki ju poseduje vsak človek, ne glede na zunanje dogodke. Ta možnost je vedno v človeku. In, velika naloga logoterapevta je, kako ljudem pomagati v teh težkih, zahtevnih življenjskih razmerah to možnost prepoznavati. Velikokrat se namreč zgodi, da nas breme problemov zapre v svoj lastni svet, ko se pojem smisla zoži, in takrat ga je v sebi in v svojem življenju zelo težko prepoznati, ker parametri smiselnosti padejo. Možnosti pa so, vedno so, v vsakem trenutku, ne glede na vse, kar se dogaja. V tej duhovni dimenziji je močna točka logoterapije.«
Polonca: »Usmerjamo posameznika, da sam odkriva svoj svobodni prostor, kaj je znotraj tega prostora še nedotaknjeno, kaj je v njegovi duhovni dimenziji, ko na to s hvaležnostjo pogleda in poišče vrhove. Te osvetlimo in prav ti dajo upanje za naprej.«