Graditeljica mostov med svetom teme in svetom svetlobe

Naš gost | 06.03.2023, 08:00 Slavi Košir

Sonja Pungertnik je radijska sodelavka, ki na Radiu Ognjišče pripravlja oddajo »Luč v temi«. To je oddaja, ki prinaša zanimivosti s področja življenja in dela slepih in slabovidnih ter odgovarja na izzive vključevanja oseb z okvaro vida v družbo. Gre za edino redno tovrstno oddajo v slovenskem prostoru.

Sonjo je prijetno srečati. Kotički njenih ust so vedno obrnjeni nekoliko navzgor, izraz na njenem obrazu pa kaže, da jo oseba, ki je pred njo, zanima. Ker ji njene oči prvih pomembnih podatkov ne morejo dati, je očitno, da so vsa ostala čutila toliko bolj aktivna. Zelo živo je vključena v vse, kar jo obdaja. Povabili smo jo v oddajo Naš gost in slišali veliko zanimivih ter spodbudnih misli.

Študij o odnosih

Izhaja iz delavsko – kmečkega okolja, študij pa jo je vodil na področje šolstva ter poglabljanja v človekovo notranjost, predvsem v tisti del, kjer so odnosi na prvem mestu seveda, osebni odnos z Bogom. Trenutno je zaposlena v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, kjer je ravnateljica.

Zgodnji odhod v svet

Sonja Pungertnik ima rada življenje in ljudi, predvsem tiste, ki jo dopolnjujejo v vsem, česar sama ne zmore. S šestimi leti je odšla v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer je pridobila potrebna znanja in veščine, da je lahko začela samostojno stopati v svet. Tam je že tudi spoznala, kako pomembni so odnosi, ki so kasneje postali pomemben del njene študijske poti.
Kljub temu, da je bila veliko zdoma, se imajo z družino radi in so še danes zelo povezani tudi s širšo družino.

Čas, ki ga je preživela v Zavodu, je predstavljal njeno varno okolje, v katerem se je počutila domače in brez skrbi, odhod v srednjo šolo pa je pomenil prepoznavanje lastne vloge v svetu ter soočanje s številnimi novimi izzivi in ovirami. Gotovosti, ki jo je poznala, ni bilo več. Vprašanja, ki so se kopičila v njej so bila: »Kdo sem za širšo družbo, zakaj sem takšna kot sem, kdo je kriv, kaj sem naredila, kakšen namen ima vse to?«

Prišla je potrditev, da smo tudi ljudje s pomankljivostmi lahko navdih in da lahko živim polno življenje.

Vztrajala je in bila pridna ter delavna učenka. Prišli so odgovori: "Ključno spoznanje, ki je prišlo med 15. in 20. letom je bilo, da tudi jaz lahko družbi nekaj dam in da živim točno to, kar sem. Prišla je potrditev, da smo tudi ljudje s pomankljivostmi lahko navdih in da lahko živim polno življenje. Seveda, če ne žalujem za tistim, česar nimam, ampak razvijam talente, ki jih imam. To je bilo ključno za mojo samozavest."

Študijska pot

Odnosi so bili pomembni za njen osebni razvoj, saj se je že v Zavodu soočala z delitvami v dva tabora, z nesoglasji in z grenkobo, ki so jo občutki nesprejetosti in osamljenosti prinašali v njen vsakdan. Želela si je delati s slepimi in slabovidnimi, da bi jim na osnovi lastnih izkušenj prihranila kakšno grenko spoznanje ter jim predstavila možnosti, da tudi človek, ki ne vidi, zmore marsikaj. Želela je postati zgled, da se da.

Bog jo je klical na vedno nove poti, ki jih je znala prepoznati in mu slediti. Vedela je, da Bog vsakega človeka vodi po svoji poti. Zanimalo jo je, kako mu prisluhniti ter mu dopustiti, da nas lahko po tej pravi poti pelje.

Dvomi in občutki nesprejetosti

Ljudje se pogosto znajdemo v okoliščinah, ko se želimo dokazovati in prepričati okolico o tem, da zmoremo. Tega je seveda veliko tudi v svetu slepih in slabovidnih. Sonja Pungertnik meni, da je od družbe pričakovala preveč, saj je mislila, da bo razumela njeno življenje v vseh razsežnostih. Danes je prepričana, da ljudje gledamo na slepe skozi prizmo, kako bi bilo, če bi v nekem trenutku sami izgubili vid. Druga težava je, da največkrat slepe vidimo zunaj njihovega domačega okolja, kjer se morda ne znajdejo dobro in so videti negotovi. Slepi in slabovidni pa na nek način živijo dvojno življenje, saj se v domačem okolju počutijo suverene in opravljajo vsa domača dela tako, kot drugi ljudje.

Ta odnos videčih je bilo težko sprejeti in dolgo je bila prepričana, da se mora dokazovati in prepričevati ljudi okoli sebe, o tem, kaj vse zmore. Končno je spoznala: »Moja vrednost ni odvisna od tega, kako me vidijo drugi, ampak je odvisna od tega, kaj jaz živim in kdo jaz čutim, da sem.« »Živim in delam in dajem, kar zmorem. Ni pa moja odgovornost, da se pred komerkoli dokazujem. In to me je potem osvobodilo.«

Želja po dokazovanju je skupna vsem ljudem, ne glede na zdravstvene ali psihofizične sposobnosti. Tukaj pa Sonja spregovori o zdravi ponižnosti, o zmožnosti prositi za pomoč, o pripravljenosti pomagati in o pomenu slehernega posameznika v družbi.

Prepoznan pomen njenega dela v družbi

Delo, ki ga opravlja Sonja Pungertnik, je bilo že večkrat prepoznano kot zelo pomembno. Med drugim je leta 2006 prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta.

Ob tem ostaja skromna in poudarja, da vsaka nagrada seveda pomeni potrditev, da si na pravi poti. Zlasti naziv Slovenka leta pa je pomenil tudi možnost in priložnost, da spregovori o tem kar želi in predstavi svoje vrednote ter odnos do življenja in problematiko slepih in slabovidnih v širši družbi.

Podelitev pa so spremljale tudi neprijetne izkušnje. Spoznala je, da so nekateri mediji pripravljeni »človeka raztrgati« za dobro zgodbo. Ob tem, da si je upala izpostaviti svoje krščanske vrednote, pa je spoznala, kar je zapisano v Svetem pismu: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in vse o vas lažnivo govorili!« Danes je vesela, da je bilo »pričevanje tudi v tej smeri«.

V prijetnem pogovoru nam je Sonja Pungertnik razkrila še, zakaj je nastala njena prva knjiga Misliš resno? Ljubezen v odtenku drugačnosti, kako je prišlo do sodelovanja z Radiem Ognjišče, kdo je pri njih doma glavni kuhar, kaj misli o hvaležnosti in kakšen je pomen postnega časa. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naš gost v celoti.