Matej in Marjeta Bec: »Za Boga nobena prošnja ni banalna.«

Družinska kateheza | 08.02.2023, 07:41 Mirjam Judež

V tokratni Družinski katehezi smo se pogovarjali o molitvi v družini, kako jo moški drugače doživlja kot ženska. Naša gosta sta bila zakonca Marjeta in Matej Bec, ki sta trenutno vključena v programa Fiat in Exodus. Tudi o tem je tekla beseda. Oddajo je vodila Marjana Debevec.

Iz kakšne družine izhajata in kakšno mesto je v družini imel Bog?

Matej izhaja iz tradicionalne krščanske družine. Ministrirati je začel še pred osnovno šolo, pravi, da ga je bilo v župniji povsod dovolj: pred oltarjem, na koru in v turnu, da je bila župnija njegov drugi dom. »Na Boga sem od malega gledal kot na velikega frajerja, ki mu ni para.« Pravi pa, da je bila zanj pomemben mejnik priprava na birmo, ki je trajala skoraj dve leti. Kar nekaj zaslug za to je imela katehistinja s. Darjana Toman: »Na dan sv. birme smo se zbrali v župnišču na zadnji meditaciji okrog ikone Vladimirske Matere Božje. S. Darjana je rekla: »Prejeli boste polnost Sv. Duha, od vas pa je odvisno, a boste prinesli štamperle ali pripeljali cisterno.« To je bila moja zavestna odločitev.«

Tudi Marjeta prihaja iz tradicionalne krščanske družine, ki pa ni bila toliko vpeta v življenje župnije. »Vse življenje sem iskala župnijo, kjer bi se počutila doma. To sem dočakala šele po poroki v župniji Črnuče, kjer živimo. Za to sem zelo hvaležna. Župnija je občestvo, ki ti pomaga, da to osebno vero ohranjaš, krepiš in nadgrajuješ.« Njeno pot v veri je zelo zaznamovala Škofijska klasična gimnazija, na leta osnovne šole pa nima prijetnih spominov, saj je bila ena redkih, ki je hodila k verouku in bila zaradi tega zasmehovana. Potem, ko je prišla iz varnega okolja ŠKG na fakulteto, ni bila vključena v župnijo, niti v mladinsko skupino, »bíla je svoje bitke«. »Sicer sem šla tudi med tednom k maši pred začetkom predavanj, sem pa kdaj mirno spustila kakšno mašo v nedeljo, ker sem se v župniji slabo počutila. Lahko si samo predstavljate, kako zgrožen je bil moj mož, pri katerem kjer je bila nedelja svet dan. On je hodil k maši v kravati, v hlačah na rob in v srajci …«

Kako ohranjata duhovno življenje?

Matej pove, da vsako jutro prebirata dnevno Božjo besedo in z ženo preživita eno uro v tišini, skupaj. »Sledi svetnik za tisti dan in pa molitev rožnega venca. To se sliši zelo pocukrano, ampak jaz kot ministrant sem imel občutek, da premalo kvantitativno molim. Pred sedmimi leti, ko sva bila z ženo na seminarju Prenove v duhu, je bilo pričevanje moža o moči molitve rožnega venca. Poslušal sem z odprtimi očmi in ušesi. Redna molitev se ni zgodila čez noč, a doma smo prišli do trenutka, ko sva imela občutek, da se nam bo zaradi napetih interakcij vse sesulo. Karkoli sva naredila, ni bilo učinka. Z ženo sva se odločila, da morava začeti moliti. Razdelila sva si, kdo bo molil za koga. Molila sva na poti v službo, iz službe. To še danes ohranjamo. Prihajajo preizkušnje, ampak ko pokličeš Boga v situacijo, veš, da nisi sam.«

Marjeta pojasni, da ta jutra niso bila vedno tako idilična, kot jih opisuje Matej, sploh, ko so bili otroci majhni, saj so vstajali veliko pred njima. Zdaj pa je drugače. »Za ta čas za molitev sva res hvaležna, jutranji mir nama veliko pomeni. Med tednom greva velikokrat k maši, kar brez otrok, jih ne siliva. Moliva vsak zase, moliva tudi z družino, kot zakonca pa nimava redne molitve.« Marjeta pove, da kot zakonca še največkrat molita v avtu, ko se peljejo kam skupaj. In kako se je to začelo? »Naš najmlajši Danijel je v avtu kar naprej jokal. Drl se je kot zmaj. Poskusili smo z molitvijo rožnega venca in po tretji desetki se je mali umiril in zaspal.« Tako se je nadaljevalo, rožni venec v avtu je postal samoumeven, »mali se že dolgo ne dere več, mi pa še kar molimo.« Marjeta pove, da molita z možem naglas, otrok pa ne silita zraven, kdor čuti, se pridruži in ugotovila sta, da je to veliko bolj učinkovito.

Marjeta: Pri Fiatu mi je všeč, ker so pokrite vse tri dimenzije: duša, telo in duh, preplet duhovnega in telesnega. Podpora skupine je zelo dragocena. Pred tremi leti sem poskusila Fiat sama, pa nisem prišla daleč.

Kdaj se preko dneva obračata na Boga?

Matej citira Sveto pismo, v katerem Jezus naroča: »Grede oznanjajte.« Ko se dogaja, spotoma. »Ko se v službi kaj zakomplicira, rečem: Ljubi Bog, pomagaj mi. Potem se tudi zahvalim. Otroke sem navadil, da je prvi stavek molitve doma najprej zahvala za dan, za hrano, ker hvaležnost vzgaja srce k ponižnosti in ga mehča. Potem sledi prošnja. Ko je norišnica pred kakšnimi prazniki, zvonček pozvoni, otroci pridejo, vzamem blagoslovljeno vodo, zberemo se na kavču, zmolimo, pokrižam naju z ženo, otroke in to pomaga. Povabimo Boga v situacijo »grede«.«

Marjeti se zdi pomembno, da molitve ne ločujemo od življenja. »Ni težko moliti, kadar si namensko vzameš čas, imaš mir in ko so vse okoliščine temu naklonjene. Pomembno je, da se z Bogom pogovarjaš skozi ves dan. To meni ni bilo tako zelo lastno in še zdaj se tega učim. Zjutraj se glasno zahvalim Bogu za čudovit sončni vzhod. Ko delam kaj za službo, čedalje večkrat na pomoč pokličem Sv. Duha.« Pravi, da gre z Bogom čez čisto dnevne banalne stvari, ko si v stiski, ko čutiš, da tvoje moči niso dovolj. Takrat se obrne na Boga. »Kadar mi kaj uspe in pride kakšna pohvala, sem se naučila, da takrat ni čas, da se potrepljaš po rami, ampak daš Bogu hvalo. Na te pohvale odgovarjam: Bogu hvala. Vse, kar imam, je Božji dar in dobro je, da se tega zavedam.«

Matej: Redna molitev se ni zgodila čez noč, a nekoč smo prišli tako daleč, da sva z ženo mislila, da se nam bo zaradi napetih interakcij vse sesulo. Odločila sva se, da morava začeti moliti. Razdelila sva si, kdo bo molil za koga. Molila sva na poti v službo, iz službe. To še danes ohranjamo. Prihajajo preizkušnje, ampak ko pokličeš Boga v situacijo, veš, da nisi sam.

Kako vama v preizkušnjah pomaga odnos z Bogom?

Matej prizna, da je bila žena odgovor na njegove molitve. Marjeta pove, da so bili kar nekajkrat v stiski zaradi moževe službe, kjer je bilo težko. »Takrat sem bila v takem krču, da tudi moliti nisem mogla. Še na Radio Ognjišče smo poslali prošnjo za molitev, prosili za molitev zakonsko skupino. Čutila sem moč molitve občestva. Trajalo je pol leta, preden se je rešilo. Ko je hudo, včasih težko moliš sam zase, še težje se pa zahvaljuješ. Težko je prositi druge, da molijo zate, ker se moraš razgaliti, povedati, da si nemočen, da ti nekaj ne gre, hkrati je pa tudi milost, se občestvo, zakonska skupina poveže. Drugače je, če se zavedaš, da ni vse odvisno od tebe, da je vse v Božjih rokah in da so ljudje, ki molijo zate.« Marjeta pove, da je tipična mama, ki se rada sekira »na zalogo«. »Mame imamo kup skrbi, s katerimi lahko zelo dušimo svoje otroke. Pomaga izročanje, molitev. Včasih se nam zdi neumno prosit Boga za kaj takega, ampak za Boga nobena prošnja ni banalna.«

Marjeta molitev potrebuje za intimen odnos z Bogom, ki mu pove tudi kakšne stvari, ki jih možu ne: »So kotički mojega srca, za katerega vem, da jih vedno lahko odprem pred Bogom.« Ob molitvi si rada tudi kaj zapiše. Družinska molitev pa je zanjo svet čas: »Poleg molitve pri obrokih se zberemo zjutraj in zvečer, da skupaj začnemo in končamo dan. Zjutraj gremo od doma z blagoslovom, molitev je kratka, preberemo dnevni evangelij, zmolimo Tebe ljubim, Stvarnik moj in Sveti angel, zvečer pa si vzamemo več časa za prošnje in zahvale. Takrat pa iz otrok privre vse mogoče. Dragoceno se mi zdi, da se otroci sploh še odprejo in podelijo svoja doživetja čez dan, tudi če na dolgo razlagajo, kako so se sprli s sošolcem … Mož zavija z očmi, a potrpi (smeh).«

Vključena sta programa Fiat in Exodus. Kaj vama to pomeni?

Mateja je že žena »tiščala« v ta program, pa si je mislil, da je to samo še ena stvar iz Amerike. Odzval se je na vabilo prijatelja iz zakonske skupine, ki je dal pobudo, da bi ta program zaživel v župniji. »Odločil sem se, da se pridružim, dam podporo. Ob odrekanju spoznavam Božji načrt zame, kako se Bog nikoli ne utrudi, ne preneha vabiti človeka. V moški naravi je, da zaščitimo svoje drage, se darujemo. Če hočeš to delati, moraš sebe okrepiti. Ko sam tega ne zmoreš, imaš ob sebi bratstvo in Boga. Askeze v programu Exodus so tako zastavljene, da vsakdo najde neko svojo šibko točko, v kateri se lahko vadi v ponižnosti. Navdušen sem, kako bratstva, sidranja, pogovori … en drugemu dajemo spodbudo, korajžo. To je svetla točka na moji poti.«

Marjeta in mož sta v tem programu letos drugič in Marjeta je hvaležna, da sta v tem skupaj, saj se lažje razumeta in podpirata. »Z možem gradiva odnos, hodiva v tri zakonske skupine, ta duhovnost pa je vseeno različna za moža in ženo. Mož na drugačen način doživlja, se z ostalimi možmi pogovarja, oni imajo svoj način komunikacije. Moški so bolj pristni kot na zakonski skupini, kjer zraven sedi žena in pazi na vsako njegovo besedo. Vidim, kako različno midva doživljava molitev in vero. Jaz imam zelo rada slavljenje, možu je pa bližje tišina, rožni venec, klečanje pred Najsvetejšim … Dobro je, da se v najini različnosti sprejemava, si prihajava naproti. Pri Fiatu mi je všeč, ker so pokrite vse tri dimenzije: duša, telo in duh, preplet duhovnega in telesnega. Podpora skupine je zelo dragocena. Pred tremi leti sem poskusila Fiat sama, pa nisem prišla daleč. Ustvarjeni smo, da živimo vero v občestvu, sam ne zmoreš.«

Ko si vzameta čas za osebno molitev, ali potem človek drugače vidi realnost?

Matej pove, da si Bog ne želi naše ponižanosti, ampak da bi vedno rekli: Ati, a se lahko stisnem k tebi? »Da bi se zavedali, da vedno lahko pridemo v Očetovo naročje.«

Marjeta pravi, da v večji družini, kjer ni nikoli miru, hrepeni po miru in tišini in spoznala: »Videla sem, da si moram začeti jemati tisto eno uro, ki lahko spremeni cel dan. Odmaknem se od vsega, kar me čaka doma, postavim prioriteto in potem se čisto vse lepo izide.«