O »horuk« politični akciji, ki je pokazala drugače mislečim, kdo je na oblasti ...

Politika | 04.02.2023, 06:00 Rok Mihevc

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil tokrat prvič z nami zgodovinar in urednik dr. Renato Podbersič mlajši. Z njim smo se dotaknili peripetij ukinjanja, združevanja in ustanavljanja novih muzejskih ustanov pri nas. Z njim se je pogovarjal Jože Bartolj.

Brigadir Švajncer ugotavlja, da je v tem primeru odpadla osamosvojitev. Namreč, po tej logiki združitve bi moral biti Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve, dobili pa smo Muzej sodobne zgodovine.

Če že na simbolni ravni združujemo muzeje, potem bi res moral biti Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve. Tukaj bi izpostavil dva vidika. Javno je treba poudariti, da gre za oblast. Na njej je trenutno opcija, ki ji Slovenija ni bila intimna izbira. Jugoslovanstvo, panjugoslovanstvo, neojugoslovanstvo, vse to je vpisano v DNK današnje vladajoče elite in tega se pravzaprav niti ne sramujejo. To se lepo vidi tudi pri letošnjem kurentovanju na Ptuju, ki ga bo otvorila srbska turbopevka Ceca. Njen nastop na tradicionalnem slovenskem prazniku, ki je vpisan tudi na UNESCO, je kršitev zdrave kmečke pameti ...

Ukinitev muzeja je bila produkt današnje politike. Politika ga je ustanovila in politika ga je ukinila. Žal je v Sloveniji prevečkrat tako, da se nastopa s političnimi argumenti in da nekdo v osamosvojitvi in celotnem procesu vidi politično dogajanje.

Ukinitev muzeja je bila produkt današnje politike. Politika ga je ustanovila in politika ga je ukinila.

Ravno to je tudi eno izmed vprašanj, kaj postaviš v zenit svojega razmišljanja. Ali je najvišji trenutek slovenske zgodovine to, da smo dobili državo po toliko letih ali narodno osvobodilni boj? In če rečeš, da je to bila vendarle osamosvojitev, potem skoraj da proti takemu muzeju ne moreš biti.

Izhajam iz partizanske družine in številni Primorci so bili partizani in v t.i. narodno osvobodilni boj so šli iz nacionalnih vzgibov. Zlasti na Primorskem je bil ta tujčev pritisk in ne samo pritisk, bili so tudi zločini, ki so jih Italijani med vojnama počeli. Spomnite se samo Lojzeta Bratuža in njegove mučeniške smrti, ko so ga fašisti zastrupili s strojnim oljem. Mimogrede, v celotnem šolanju nisem slišal ene besedice o tem simbolu primorskega odpora proti fašizmu. Številni Primorci so bili zavedeni o tem, spomnite se samo razrasta državljanske vojne v poznem letu 1942, predvsem pa spomladi 1943 na Dolenjskem, Suhi krajini. To so bili v veliki večini mobilizirani Primorci, ki so jih lačne in bose vozili »delati« državljansko vojno v tedanjo ljubljansko pokrajino, kjer so bile razmere vendarle drugačne kot na Primorskem.

Potem se je zgodilo to, kar se je, vojna se je končala in ena stranka prevzame oblast in ukine kakršnekoli relikte slovenstva, slovenskega poveljevanja in združevanja ... Konec koncev se je ta partizanska narodno osvobodilna stran kitila z izrazi kot je slovenska partizanska vojska, glavni štab slovenskih partizanskih odredov ... Če je bila to res priprava na slovensko državo, zakaj se je potem šlo v popolno ukinitev vsega slovenskega in v utapljanje v morju jugoslovanstva? Nenazadnje, tudi v tedanji vojski JLA je bil poveljevalni jezik srbohrvaški, Slovenci pa smo bili gledani kot nekaj nepotrebnega ...

Tudi proces proti četverici je sredi Ljubljane potekal v srbohrvaškem jeziku ...

Spomnimo se tukaj »stare gnile Avstrije«, ki je že od sredine 19. stoletja vse državne zakone prevajala tudi v slovenščino. In slovenščina si je tudi na podlagi »stare gnile Avstrije« izborila status, ki jo je potem pripeljal do državnega jezika in je danes enakopraven jezik Evropske unije. In ta »stara gnila Avstrija« je imela svoje polke, kjer se je govorilo slovensko. Torej so imeli vojaki pravico, da so se na nadrejene obračali v slovenščini. Tega kasneje v JLA ni bilo in so slovenski oficirji in častniki govorili v srbohrvaškem jeziku, karkoli že ta jezik pomeni. To je to, ko trčimo ob kontradikcije, ko govorimo o preteklosti.

V zadnjem sobotnem Delu beremo besedilo Mojce Pišek, da nikogar ne zanima, kako je JLA po 10 dneh rekla, koga brigajo Slovenci in da bi pravzaprav potrebovali muzej Jugoslavije, ne pa muzej osamosvojitve. Ker da smo takrat Slovenci dosegli najsvetlejše trenutke naše zgodovine.

Poglejte, če je bila ta država tako svetla, prelepa, velika, bratska, zakaj je potem propadla? Zakaj je propadla v bratomorni vojni in z več kot 1000 odstotno inflacijo? Pravzaprav se je sesula sama vase. Upam trditi, da država ne bi propadla, če ne bi ekonomsko profilirala tako kot Švica. Ta država štirih narodov še danes uspeva in ljudje so ponosni Švicarji. Marsikdo bi bil verjetno ponosen Jugoslovan in nacionalni razvoj bi šel drugače, če bi bila država urejena, normalna, demokratična, predvsem pa gospodarsko uspešna, kar Jugoslavija ni bila.

Poglejte, če je bila ta država tako svetla, prelepa, velika, bratska, zakaj je potem propadla? Zakaj je propadla v bratomorni vojni in z več kot 1000 odstotno inflacijo? Pravzaprav se je sesula sama vase.

Ampak Jugoslavija je bila vendarle postavljena na krvi in kosteh. In dokler te zgodovine ne bi popravili in teh ljudi pokopali, sem prepričan, da bi se nekoč sesula, tudi če bi bila ekonomsko uspešna ...

To pa so teža zgodovine in nerazčiščeni pojmi iz preteklosti. Ko obravnavamo Slovenijo v 2. svetovni vojni, premalo upoštevamo širši jugoslovanski in evropski kontekst. To, kar se je dogajalo po balkanskem polotoku, je zaznamovalo našo stvarnost.

Če bi že kdo ustanavljal muzej Jugoslavije, bi moral pač povedati vse. Verjamem, da bi tudi to koga zanimalo, težko bi pa rekel, da nas in naše otroke slovenska osamosvojitev ne bi zanimala.

Težava je tudi v učnih načrtih. O tem se učijo šele na koncu 9. razreda in 4. letnika srednje šole in enostavno zmanjka časa. So nekateri spoštovani kolegi, učitelji in profesorji, ki si upajo predrugačiti učne načrte in pogumno zavzamejo vso avtonomijo, ki jo ima kot učitelj in dajo ustrezen poudarek. Ko grem po šolah vidim, da so naši učenci in dijaki normalni mladi ljudje, vedoželjni in odprti kot polje, ki čaka na pomladansko setev. In karkoli boste posadili, bo zraslo dobro. Mlad človek, ki čaka na oblikovanje, je dovzeten. In tukaj se mi zdi pritisk ideologije, predvsem pa odločevalcev na odgovornih mestih, ta, da želijo mlade nekako držati proč od tega vedenja.

Ne gre za hagiografski pristop, da se bomo zdaj učili življenjepise Peterleta ali Janše na pamet, jim postavljali spomenike, imeli na stenah njihove slike in prepevali pesmice kot v nekih drugih časih ... Daleč od tega. Mislim, da je današnji čas z vsemi tehnološkimi pridatki, ki nam omogočajo ustrezno informiranost, povozil tovrstno razmišljanje. Ampak, da pa se tisti, ki so na nastanek naše države v letu 1991 gledali s figo v žepu in se zdaj postavljajo v prve vrste, trkajo po prsih in zdaj zasedajo najboljše položaje, pa je malo sprevrženo.
To kaže na neko pomanjkanje državotvornosti pa tudi na neko suicidalnost našega naroda. Po eni strani smo veseli uspehov naših športnikov, ne znamo pa biti ponosni na svojo državo. Manjka nam včasih zdrave kmečke pameti in ponosa na ozemlje, na katerem živimo. In imenuje se Slovenija, zaenkrat še vedno.

Muzej bo očitno vsaj nekaj časa živel ...

Jaz glede na situacijo kot je v tej družbi in aktualni oblasti ne bi bil tako prepričan v vaše besede. Ne vem, če bodo to sploh sposobni izpeljati postopkovno ... Vsul se je plaz, kam bodo šle razmere, pa bomo videli.

Tudi stroka je razdeljena, več izjav smo lahko prebrali v zadnjem času, recimo sveta muzeja novejše zgodovine in zaposlenih, ki pravijo, da jih nihče ni vprašal in so zgroženi, na kakšen način se v 75 letih njihovega delovanja dela z njihovo usodo in premoženjem. Potem imamo še strokovni svet muzeja in združenja muzejev Slovenije, ki vendarle podpirajo to združitev.

Stroka marsikje v Sloveniji ni enotna, zlasti pa ne v zgodovinski. Redke so tematike, kjer najdemo skupni jezik. Vztrajam na prepričanju, da se je treba pogovarjati civilizirani in strpno, da mora debata temeljiti na argumentih. Zdi pa se, da gre, ne samo v primeru združevanja muzejev, za unilateralni politični akt tistega, ki je trenutno pri koritu, ki ima vso oblast in vzvode, da to počne. Razna združenja, ki so osebno, rodbinsko in finančno prepletena ter svete zavodov, se da hitro obrniti in zmanipulirati. Hitro lahko pride ukaz z vrha ali namig, ki pokaže, da je treba tako glasovati. Tukaj se je zaenkrat svet zavoda pokazal za strokovnega, kaj bo prinesel čas, pa bomo videli.

Zdi pa se, da gre, ne samo v primeru združevanja muzejev, za unilateralni politični akt tistega, ki je trenutno pri koritu, ki ima vso oblast in vzvode, da to počne. Razna združenja, ki so osebno, rodbinsko in finančno prepletena ter svete zavodov, se da hitro obrniti in zmanipulirati.

Ves čas govorimo o neki politični igri ... Bi bilo lahko to združevanje muzejev eden od vzrokov, da se znebimo Jožeta Dežmana?

Ja, tudi po mojem mnenju gre za zelo premišljeno dejanje s strani odgovornih ljudi v tej državi, ne samo ministrstva za kulturo, da se znebijo delovnega, propozivnega, za marsikoga motečega kolega Jožeta Dežmana. Ker seveda, z združitvijo obeh muzejev, nekako ugaša tudi njegova funkcija. Poglejte s kakšno lahkoto, kljub tradiciji, prostorom in svetlem imenu, se gre v ukinitev tovrstnega muzeja. To kaže na lahkotnost poseganja določevalcev. Za dosego parcialnih interesov so pripravljeni pohoditi čisto vse.

Tu se lahko vprašamo, koliko je usklajeno v koaliciji ali je tukaj vendarle nek glavni zagon s strani stranke Levica, ki obvladuje trenutno ministrstvo za kulturo?

Ne poznam dinamike te stranke, bi si pa upal trditi, da dajejo ideološki pečat tej vladi. Očitno je premier ocenil, da ideološke teme prepušča njim in očitno se jim zdi zelo pomembno izkoristiti druge težave, ki so v družbi. Hkrati pa je to imenitna dimna bombica, ki po eni strani zaposluje medije, predvsem pa javno mnenje. Levica lahko pričakuje, da bo ob tovrstnih tematikah druga stran skočila pokonci, spregledajo pa se nečedni posli premierja, težave z energetsko oskrbo, pomanjkanjem poklicnih kategorij in z zdravstvom, ki se sesuva sam vase.

In tako je tema nekega muzeja lahko primerna, da se pogovarjamo okoli tega ...

Lahko bi rekli, da pljuvam v lastno skledo, a zgodovina ni osrednja nit naših življenj. Zame in še za koga že. Po drugi strani pa bi rekel, da rek, kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na ponavljanje napak, še kako presneto drži. In v ta kontekst bi postavil to združevanje in ne združevanje muzejev.

Še eno vprašanje se nam postavlja. To se nam dogaja pred očmi, nezadovoljni smo. Ko se je nekaj podobnega dogajalo pred letom ali več, so bili pred parlamentom kolesarji, protestniki. Danes pa kot da čakamo, da nas usoda poišče ali ne ...

Vedelo se je, da je bil to takrat boj proti vladi, z vprego medijev in ostalih javnomnenjskih voditeljev. Brali smo o diktaturi in poti v pogubo, danes pa je zgodba popolnoma drugačna. Isti ljudje, ki so včeraj govorili o diktaturi neke druge oblasti, ki je na oblast prišla demokratično in so bili protivladni, so danes izrazito provladni. In to je težava ne strukturiranega slovenskega mnenjskega, političnega in medijskega prostora. In potem se dogajajo lahko take anomalije.

Če imate v lasti 90 odstotkov medijskega prostora, kjer razen par posameznih motečih elementov, ki dobivajo polena pod noge, kot je npr. Radio Ognjišče, Domovina in drugi, je to neka anomalija v družbi. Predvsem bi se morali ustrezni mehanizmi, tudi v okviru Evropske unije, zbuditi. Ampak očitno ima unija svoje parcialne interese in bojim se, da se prevečkrat ukvarja sama s sabo, kot da bi prepoznavala probleme držav.

Gre za širši kontekst neizveden tranzicije v slovenski družbi, kjer je tisti, ki je bil »gospodar življenja in smrti« v nedemokratičnem režimu prišel v demokracijo vključno z vsemi ugodnostmi, ki jih je privlekel s sabo. In to se potem generira iz generacije v generacijo.

Pa vendarle, ali bi bilo potrebno apelirati na nekaj tega aktivizma v družbi, tudi s te desne strani. Torej aktivirati desno civilno družbo?

Jaz ne bi uporabil izraz desna, ampak demokratična. Torej, tisti, ki prisegamo na demokracijo in verjamemo v neke tradicionalne vrednote. Res je, premalo je slišana ta stran in tudi preveč je skregana med seboj, preveč se gleda parcialne interese posameznikov. Nenazadnje, pri obrambi muzeja ni potrebno, da vstopajo v prve vrste nekdanji osamosvojitelji, ki so že krepko zakorakali v 70. leto. Osebno jih zelo spoštujem, ampak, ali je z vidika piara, vpliva na mlajše generacije in določevalce javnega mnenja, prav, da se postavljajo v prve vrste tega boja? To ni samo njihov boj. Jih razumem, da so ponosni na svojo stvaritev in prav je tako, ampak konec koncev so slovensko državo priborili zase, potomce in naslednje generacije, ki upam, da bodo še vedno poseljevale to območje in govorili slovensko.

Za nov muzej niste prepričani, da bo res zaživel. Kakšen je vaš pogled na prihodnje mesece, kar se tiče te tematike?

Mislim, da bo še zelo zanimivo. Poznavajoč deležnike v tem procesu, poznavajoč zapleten postopek vseh mogočih ustanovnih aktov in proceduralnih morebitnih zapletov in možnostjo obračanja na razna sodišča. Mislim, da zgodba ne bo šla tako enostavno skozi kot si nekateri, ki imajo trenutno škarje in platno v rokah, prizadevajo.

Kar pomeni, da je bila ta akcija nedomišljena ...

To je bila »horuk« politična akcija, pokazati drugače mislečim, kdo je na oblasti. "Zdaj smo mi na oblasti in mi bomo prikrojili podobo Slovenije in pogled na zgodovino po naši podobi." S tem, da smo v 21. stoletju, v Evropski unij in v obdobju, ko ni več odločujočega pogleda nekega tovarniškega glasila – Dnevnika, ampak so tu družabna omrežja, ki so vseeno povzročila premike v družbi. In mislim, da stvar le ne bo šla tako enostavno skozi.

To je bila »horuk« politična akcija, pokazati drugače mislečim, kdo je na oblasti.

Mogoče pošiljajo v prve bojne linije ministrico, ki je po mojem mnenju nedorasla svoji funkciji. Ampak pravi določevalci so v ozadju, imajo dolgo brado in so že dolgo na svetu. Tukaj so še enkrat več pokazali, da jih moti sam izraz slovenska osamosvojitev. So ljudje, ki še vedno prisegajo na krvave pridobitve osvobodilnega boja in revolucije.