Kontemplacija izpod bolniške odeje

Komentar tedna | 10.02.2023, 14:30 ddr. h.c. Marko Pavliha

Životaril sem v zmotnem prepričanju, bržkone zaradi otroških izkušenj in občega pogroma zoper zdravstvo, da nas v javni bolnici razčlovečijo, ker paciente uniformirajo v bolniške pižame in halje, da potem lažje družno hropemo, tarnamo in smrčimo, medtem ko nas preiskujejo, merijo, zbadajo, depilirajo, polnijo s tabletami, odvajajo, asketsko hranijo in birokratsko obravnavajo brez izjem in privilegijev, ne glede na izobrazbo, naziv, položaj, funkcijo in denar.

Toda po šestih dneh zdravljenja v odlični Ortopedski bolnišnici Valdoltra ugotavljam, da se človek v bolniški postelji dejansko UČLOVEČI ali POČLOVEČI, ker odvrže obleko, napuh, pogum, civilno podobo in egove maske, tako da ostane le pristni višji jaz, božje v nas, ki nas prepleta v celoto. Vsi bolniki smo v bistvu enaki in tudi osebje, čeprav jih dojemamo kot svetnike in dobre vile. Naš skupni imenovalec je ZDRAVJE, ki je predpogoj za mir in srečo.

Tam bolniki nismo čutili nobene zdravstvene krize, vsaj v času mojega bivanje ne, saj so z nami ravnali strokovno, prijazno in enakopravno. Naj tako tudi ostane, v imenu zahvale in človekoljubnosti pa sem v kostno "banko" z veseljem daroval del zdrave kosti, da bi le komu koristila.

Ampak brez vere, trdne volje, telovadbe, meditacije, molitve, vizualizacije, avtosugestije in duhovne biblioterapije nam tudi najboljši zdravniki ne morejo docela pomagati. Saj veste, smo to, kar mislimo, in če neomajno verjamemo v zdravje, je bistveno večja verjetnost, da bomo okrevali, zdrav duh in čilo telo sta zlita v celoto.

V bolnišnicah se dogajajo tudi majceni čudeži, švicarski zdravnik in psiholog Carl Jung bi jih bržkone opisal kot sinhronicitete. Eden mojih sobnih sotrpinov je denimo bral sijajno knjigo Človeška ljubezen, ki jo je napisala dr. Manca Košir, in ko so me naslednje jutro odpeljali v predprostor operacijske dvorane, kjer sem leže na pol gol čakal na regionalno anestezijo pred menjavo kolčnega sklepa, sem bil vnovič deležen drobnega blagoslova. Pristopila je asistentka in mi povedala, da me je ravno sinoči poslušala na posnetem literarnem večeru v družbi Mance Košir in Mojce Fatur, nakar zjutraj v službi zagleda moje ime na seznamu skorajšnjih operirancev. Res nenavadno, je zamrmrala bolj sebi kot meni, jaz pa verjamem, da je bilo tako namenjeno, zgodila se je božja volja.

Pristopila je asistentka in mi povedala, da me je ravno sinoči poslušala na posnetem literarnem večeru v družbi Mance Košir in Mojce Fatur, nakar zjutraj v službi zagleda moje ime na seznamu skorajšnjih operirancev. Res nenavadno, je zamrmrala bolj sebi kot meni, jaz pa verjamem, da je bilo tako namenjeno, zgodila se je božja volja.

Kako malo je treba, da nam topla beseda prežene tesnobo, mar ne?

V bolniški postelji človek marsikaj kontemplira, globoko razmišlja. Ljubeči oče je dejal, da je bolezen ljubezen, ki je še nismo spoznali; tako sporoča Biblija ljubezni in takšna so tudi doživljajska sporočila vrhunske pravnice dr. Sare Ahlin Doljak, odvetnice in profesorice, ki ne more govoriti zaradi multiple skleroze, ki jo je privezala na voziček in priklopila na cevke, črpalke, ventilator in govorni kumunikator.

"Bolniška postelja je simbolika in resničnost," je zapisala v presunljivi knjigi, "saj nihče ne more prenašati moje bolezni namesto mene. Materialne stvari, ki se izgubijo, je moč najti. Nečesa pa ne morem najti, ko je izgubljeno. Česa? Življenja, vendar."

Ko smo lansko jesen na najstarejšem slovenskem pravniškem portalu tradicionalno izbirali deset najvplivnejših pravnic in pravnikov, sem brez pomislekov glasoval za našo junakinjo Saro, ker izjemno pozitivno, vedro in optimistično vpliva na ljudi, ker nemogoče alkimira v mogoče, težko v lažje, bolezen v zdravje, molk v govorico, solze nesreče v bisere sreče, slabo v dobro, protipravno v pravno, nemoralno v etično in sovražno v ljubezen.

To je najžlahtnejši in najmočnejši vpliv na tem svetu in onkraj, pred katerim se človek lahko le ponižno prikloni. Sara s slehernim srčnim utripom, vdihom in izdihom izreka hvalnico tistemu čarobnemu in najdragocenejšemu, česar ne posedujemo in ni v naši lasti, ker to smo, zato ga ne moremo izgubiti. "DA, Življenje!" je naslov njene knjižne izpovedi, vsak dan znova se zaradi ljubezni do Stvarnika, moža, otrok, staršev in Življenja odloči z velikim DA, da gre v nov dan, "za en dan, nič skrbi in planov na zalogo ni več pri meni. En dan!" Zato zmore sobivati z boleznijo in živeti z osupljivo strastjo in zanosom, vse naprej in dotlej, dokler jo On ne pokliče.

Osnutek knjige sem hlastno prebral kot pretresljivo in hkrati bodrilno zgodbo, odslej pa jo bom okušal z majhnimi požirki kot žlahten duhovni nektar. Bolezen veliko vzame in veliko da, pravi Sara, s soprogom Bojanom sta eno, združena v svetem zakonu, vera ji pomirja srce, vliva zaupanje in povezuje z večno kozmično matriko, ko prazni vsebino nahrbtnika preteklosti in biva tu in zdaj. Rada je ženska, objeta s plaščem ljubezni, hvaležno in sočutno hodi po poti smisla in se uči. Ko je izgubila sanje, sta njen prožen um in srce ustvarila nove, ker lahko vsakdo bogato obrodi in dar moči vrača rodovitnost. Prišlo je zavedanje, da ji ni treba ničesar dokazovati, ampak da je dovolj dobra takšna, kot je. Še vedno si želi ustvarjalnosti in prepoznava možnosti za delo.

Ključ za Sarino in bržkone katerokoli družinsko življenje je "iskrenost, ki pomeni hojo k Viru Resnice, ki more preoblikovati naše življenje." Preizkušnja nas prečiščuje, zategadelj ne pozabimo, da je noč najtemnejša tik pred zarjo, preden vzide sonce. Najdragocenejša je prijazna komunikacija v srečevanjih ljudi tam, kjer smo in kakršni smo, posebej zdravilen pa je dotik, s katerim je izpolnjeno hrepenenje po bližini.

Preizkušnja nas prečiščuje, zategadelj ne pozabimo, da je noč najtemnejša tik pred zarjo, preden vzide sonce.

"Moja osebna izkaznica je Veselje," še zapiše profesorica življenja, "veselje, da me je Ljubimec moje duše rešil in me prerodil. V meni je veselje Upanja, ki se tudi v bolečini in trpljenju življenja izraža na drugačen način. Po več kot dveh letih je v meni naseljen Mir v gotovost, da me On spremlja, da je ob meni."