Žiga Turk o "desničarjih na urgenci" in tragiki kampanje "30 dni do specialista"

Spoznanje več | 04.01.2023, 11:37 Rok Mihevc Manca Hribar

Preteklo leto je slovenski zdravstveni sistem spravilo na kolena. Kadri množično odhajajo v druge poklice ali na delo v tujino. Tisti, ki ostajajo, opozarjajo na nevzdržne delovne pogoje. Nezadovoljstvo je veliko tudi med bolniki. Čakalne dobe se daljšajo, hud problem predstavlja dostopnost do primarnega zdravstva. Ob vsem tem se zdi, da politika učinkovitega odgovora na pereča vprašanja nikakor ne najde.

Zaradi dolgih čakalnih dob imajo polne roke dela tudi zastopniki pacientovih pravic. Ti se zavedajo, da je bilo za odpravo anomalij sprejetih cel kup ukrepov, ki pa otipljivih rezultatov ne ponujajo. Ob tem poudarjajo, da prihaja tudi do neke vrste socialne diskriminacije. Zaradi kolapsa javnega zdravstva se namreč veča obseg dela privatnega, tega pa si ga mnogi ne morejo privoščiti.

Resorni minister Danijel Bešič Loredan kljub vsemu miri in optimistično gleda v prihodnost. Pri Zdravniški zbornici medtem opozarjajo, da so ukrepi, ki jih ponuja ministrstvo, kratkoročni in služijo le gašenju požara. Pristojne pozivajo, naj čim prej začnejo sprejemati srednje in dolgoročne ukrepe, ki bodo okrepili kapacitete zdravstva na vseh ravneh. Področja, ki kar najhitreje zahtevajo sistemske rešitve pa so predvsem digitalizacija, razbremenitve pri administrativnem delu ter reorganizacija vodenja javnih zavodov.

O tej temi se je z dr. Žigom Turkom pogovarjala Tanja Dominko.

Bolj, ko minister Danijel Bešič Loredan govori, da se zadeve rešujejo, bolj se zadeve sesuvajo.

V geslu »30 dni do specialista«, ki je bila napovedana s strani SD na velikih plakatih, je kar nekaj tragike. Gremo namreč prav v obratno smer, vztrajanje na tem socialističnem modelu zdravstva nas je pripeljalo do tega, da so ljudje veseli, če v 30 dneh sploh pridejo do osebnega zdravnika, če imajo možnosti dobiti recept in bolniško.

Težava je, da cel kup ljudi plačuje zavarovanje, ne more pa do osebnega zdravnika, ne more vstopiti v javno zdravstvo. Morda gre lahko k zasebniku in tam plača pregled, a če mu bo izdal recept, mora za zdravila celo nekaj doplačati. To je nekaj, kar bi lahko takoj uredili. Da se izplačuje vsem, ki gredo v zasebno ordinacijo, plačevanje pregledov iz njihove zavarovalnine. Ne plačujemo tako malo za zdravje. Naj ljudje pogledajo položnice oz. izpisek plače vsak mesec, koliko je to denarja. In to je veliko preveč, če usluge sploh nimaš.

To je nekaj, kar bi lahko takoj uredili. Takoj bi lahko uredili, da se refundira (izplača) vsem, ki gredo v zasebno ordinacijo, plačevanje pregledov iz njihove zavarovalnine. Ne plačujemo tako malo za zdravje. Naj ljudje pogledajo položnice oz. izpisek plače vsak mesece, koliko je to denarja. In to je veliko preveč, če usluge sploh nimaš.

Gremo namreč prav v obratno smer, vztrajanje na tem socialističnem modelu zdravstva nas je pripeljalo do tega, da so ljudje veseli, če v 30 dneh sploh pridejo do osebnega zdravnika, če imajo možnosti dobiti recept in bolniško.

Ko sem zadnjič gostila predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka, je ta dejal, da toliko kot plača za zdravstveno zavarovanje, bi si lahko privoščil nekaj operacij srca. Pa je tudi sam dobil obvestilo, da nima več izbranega osebnega zdravnika.

Imamo davek za zdravstvo, ki ga plačujemo neki pravni osebi, ki se imenuje zavarovalnico. Ampak s to zavarovalnico nimamo sklenjenih nobenih zavarovalnih polic, nič ne vemo, katere usluge nam pripadajo in nobene možnosti nimamo, če teh uslug ne dobimo, da jih na nek način iztožimo, oz. je to zelo težko. Enostavno bi se morali vlada in minister nehati ukvarjati z ideološkimi temami glede zdravstva, ali ima zdravnik belo ali rdečo haljo, ali je mačka bela ali črna ... Ampak bi se morali ukvarjati s tem, da bi ta mačka morala loviti miši, da uredijo zdravstveni sistem, da bi ta deloval, ne glede na morebitne ideološke dogme.

Tako pa poslušamo še zdaj, kako ljudje ostajajo brez osebnega zdravnika, kakšne neskončne vrste so na urgenci, kamor seveda hodijo ljudje, ki sicer v sistem ne morejo vstopiti, hkrati pa potem neka stranka kot prioritetno politiko maha z idejo, da je treba ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Naj mi nekdo razloži, kako bo to vplivalo na vrste na urgencah, na dostop do zdravnika, na čakalne vrste? Kvečjemu negativno. In čas bi bil, da se vlada neha ukvarjati z ideološkimi vprašanji tam, kjer za ideologijo ni nobene potrebe.

Naj mi nekdo razloži, kako bo to vplivalo na vrste na urgencah, na dostop do zdravnika, na čakalne vrste? Kvečjemu negativno. In čas bi bil, da se vlada neha ukvarjati z ideološkimi vprašanji tam, kjer za ideologijo ni nobene potrebe.

Silno radi govorijo o depolitizaciji, a dajte depolitizirati politike in se ukvarjajte s tem, da bodo ljudje prišlo do zdravnika in ne, kakšne barve je ta sistem, ali je javen ali državen, bel, rdeč, črn ... Država se mora zavedati, da mora za davke, ki jih pobere državljanom, nuditi določene storitve in samo za to gre, da nudi storitve, da so te kvalitetne in da ne stanejo preveč. Zasebni sektor je zelo usposobljen za to, da državljanom ponuja storitve, npr. striženje, manukura, pedikura, masaže ali bančništvo, vse stvari funkcionirajo. Tam, kjer je po sredi javno in državno, je težko urediti, da bi neki mehanizmi ponudbe in povpraševanja na eni strani silili k racionalni porabi teh storitev in na drugi strani k racionalni reorganizaciji ponudnikov k zmanjševanju stroškov.

Lahko bi razpravljali o različnih aferah, ampak nikoli ne boste slišali za afero, ko je neka zasebna zdravstvena organizacija nekaj preplačala. To se ne bo zgodilo, ker delajo s svojim denarjem. In če bi pustili javnim bolnišnicam in domovom, da se obnašajo bolj poslovno in tržno, se tudi tam to ne bi dogajalo. S tujim denarjem pa vemo, kako je ...

Ampak premier je še vedno ponosen na ministra Loredana, hkrati pa lahko na Twitterju preberemo, da očitno desničarji nalašč pritiskajo na urgenco in ustvarjajo izredne razmere. Nemogoče nebuloze se prebere ...

Ko sem to prebral sem bil presenečen, da sploh komu pade na pamet, da bi se to lahko dogajalo. Pa si rečeš, dobro, je imel nekdo tako na pol smešno, na pol dobro propagandno idejo. Potem pa najdeš kup odzivov na Twitterju, ko ljudje to res verjamemo. Ta slepota teh volivcev, ki so kupili srečko, na kateri je pisalo »Svoboda«, je tako velika, da so to dejansko pripravljeni verjeti.

Nasprotno, bojim se, da se dogaja nekaj čisto drugega. Ljudje imajo zdravstveni problem, jih nekaj boli, pa se bojijo iti v ta sistem, oz. se jim ne da čakati, ne pridejo zraven. In so težave, ki jih bodo začeli reševati prepozno in bo vsaj dražja rešitev tega, kot če bi tisti trenutek, ko se nekaj zgodi, lahko začel stvar popravljati.

Da o tem, koliko bo hujših, usodnih scenarijev, niti ne govorimo... Prišlo je tudi do brisanja napotnic. Oškodovanih je bilo približno 6.000 oseb, vsak dan se še vedno brišejo ti termini. Minister ocenjuje, da bi lahko imeli po novem letu informacijo, ali je v sistemu tehnično mogoče preprečiti avtomatsko brisanje terminov takih storitev. Pravi, da so za urejene čakalne dobe za sezname odgovorni izvajalci. Vi, ki ste informatik, kako je to mogoče?

Ne vem, nisem se zelo natančno poglabljal, kaj naj bi to pomenilo oz. kako je do tega prišlo. Časi, ko smo v računalništvu izgubljali podatke, so daleč za nami. Si predstavljate, da bi izgubili enega od tisoč mailov? To se ne zgodi, če sistem ni povsem šalabajzarsko napisan, se to ne bi smelo dogajati. S strokovnega in tehničnega vidika se mi to zdi enostavno neverjetno. Je pa ti lahko spet posledica neke neresnosti javnega naročanja. Tukaj gre verjetno za nek software, ki ga je naročila država oz. javni sektor, kjer nek zasebnik ni pazil, kako dobro to deluje. Težko si predstavljam, da bi neki zasebni firmi npr. Mercatorju izginila vsaka stota naročilnica. Naroči banane, pa vsakič stotič ne pridejo, ker naročilnica do tja sploh ni prišla. To se v zasebnem sektorju ne dogaja.