Izziv oznanjevanja Cerkve v Sloveniji in premik svečnika na oltarju za 5 centimetrov …

Cerkev na Slovenskem | 02.01.2023, 09:39 Petra Stopar

Glavni izziv Cerkve v Sloveniji v prihodnosti je po mnenju predsednika Slovenske škofovske konference in novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta oznanjevanje. V pogovoru za naš radio je poudaril tudi pomen pripadnosti župnijski skupnosti, v kateri ima vsak svojo vlogo: »Mi smo Cerkev, mi lahko in smo dolžni prispevati vsak svoj delež. Kot pravi papež Frančišek, Cerkev je treba deklerikalizirati. Ampak ne samo pri duhovnikih, tudi pri vernikih. Da začutijo in začutimo mi vsi, da je to naša družina.«

Evangelizacija in iskanje odgovorov na vprašanje, »kako živeti našo vero, je nekaj, s čimer se Cerkev vedno ukvarja, je glavni izziv sedaj in bo tudi v prihodnjem letu,« meni škof Saje. »Kot vemo, je v času epidemije in v času covid krize prišlo do tega, da smo bili zaprti, omejeni v naših odnosih, v gibanju, in to je povzročilo tudi upad vernikov v naših cerkvah, recimo pri bogoslužju. Ampak to ni tisti glavni problem. Glavni problem je osebna vera. Zakaj nekdo veruje, zakaj ne, kdo hodi v cerkev?«

Glavni problem je osebna vera. Zakaj nekdo veruje, zakaj ne, kdo hodi v cerkev?

Kot drugo nalogo je navedel vzgajanje vernikov za to, da bodo sprejemali določene službe. V Cerkvi zato pospešeno delajo na pripravi laiških sodelavcev. Za primer je navedel katehetsko-pastoralno šolo, ki je v Novem mestu zelo živa in kamor mnogi pridejo, ne samo zato, da bi poučevali otroke, ampak da bi tudi sami globlje spoznali vsebino krščanske vere in potem našli mesto v okolju, kjer so.

»In predvsem se bo treba tudi veliko pogovarjati in srečevati z našimi verniki po župnijah, da se počasi tudi spreminja mentaliteta v smislu, župnija je naša, mi smo zanjo odgovorni, kaj lahko vsak od nas naredi, da bo naša župnija živa. Duhovnikov, vemo, je vedno manj. Ta trenutek imamo približno deset duhovnikov, starejših od 80 let. V letu 2023 jih bo 15, starejših od 80 let, polovica jih je starejših od 63 let. To je realno stanje, tako da bo potrebno to miselnost, da je duhovnik po mnogih župnijah večino dela naredil sam, kar se tiče evangelizacije, da se bo ta miselnost začela tudi v skupnostih spreminjati. Mi smo Cerkev, mi lahko in smo dolžni prispevati vsak svoj delež. Kot pravi papež Frančišek, Cerkev je treba deklerikalizirati. Ampak ne samo pri duhovnikih, tudi pri vernikih. Da začutijo in začutimo mi vsi, da je to naša družina. Vsak ima eno vlogo, tako kot mama, oče, otroci. V družini ima vsak neko vlogo in tako je tudi v Cerkvi,« je pojasnil škof.

Izziv ostaja tudi reorganizacija, ki je potrebna zaradi pomanjkanja števila novih duhovnikov. Še več župnij je v letu 2022 ostalo brez svojega župnika. Namesto tega so v soupravi večjih župnij.

»Mi vemo, koliko duhovnikov je, koliko je bogoslovcev, ki jih je tudi pravzaprav zelo malo. Jaz sem glede tega pravzaprav malo v skrbeh, ampak vidim to predvsem z duhovnega vidika kot neke vrste Božje znamenje. Kaj nam Bog sporoča po tem? Bog nam da toliko poklicev, kolikor On misli, da je primerno za ta trenutek. Tako da, mi bi želeli nekaj, kar je bilo včasih. Živimo dostikrat v preteklosti in zamudimo sedanji trenutek in priložnost, ki jo imamo danes, zato da bi ustvarjali prihodnost. Nikoli se ta preteklost ne bo povrnila. Kamorkoli po župnijah gremo, poslušamo to: 'Včasih je bilo pa toliko duhovnikov, pa toliko vernikov, pa toliko skupin.' To je lahko tudi neke vrste skušnjava, da se ne bi soočili s sedanjim trenutkom. Zelo pomembno je, da mi sicer iz preteklosti potegnemo nek poduk ali nek sklep, se nekaj naučimo iz preteklosti, vendar v sedanjosti živimo vero na nov način. Tako bo tudi v župnijah, in to je tisto, kar je za nas zelo velik izziv, ker zahteva tudi neke konkretne spremembe, tudi konkretne drugačne načine ravnanja, drugačne načine oznanjevanja.«

Kamorkoli po župnijah gremo, poslušamo to: 'Včasih je bilo pa toliko duhovnikov, pa toliko vernikov, pa toliko skupin.' To je lahko tudi neke vrste skušnjava, da se ne bi soočili s sedanjim trenutkom. 

Dodal je, da je zaradi majhnosti skupin po župnijah več osebnega dela, kar povzroča težave tudi pri vernikih, ker tega niso navajeni.

»Starejši so navajeni tako, kot je bilo pred 50 leti. Če premaknem svečnik na oltarju za pet centimetrov, nekdo pride vprašat, zakaj sem ga premaknil, saj je že 50 let na tisti točki. To je zgolj en, banalen primer. Kaj šele, če spremenimo urnik svete maše ali eno mašo ukinemo in nekdo sprašuje, zakaj? Zato, ker je manj vernikov in ker je manj duhovnikov. Zato, ker so pravzaprav na podružnicah svete maše teološko sporne, ker se s tem ruši eno občestvo kot ena družina v župniji. Ko kdo sprašuje, zakaj na primer na podružnici ni več redne in nedeljske svete maše, rečem: Ker to ni pravilno, ker to je tako, kot če bi mama jedla v kuhinji, oče bi jedel v drugi, otroci pa spet v neki tretji sobi. Torej mi, ko skupaj praznujemo, pridemo skupaj v isti prostor, in to je za družino in tudi za župnijsko skupnost zelo pomembno, da praznujemo, obhajamo evharistijo skupaj, hkrati v istem prostoru,« poudarja dr. Saje.

 Ko kdo sprašuje, zakaj na primer na podružnici ni več redne in nedeljske svete maše, rečem: Ker to ni pravilno, ker to je tako, kot če bi mama jedla v kuhinji, oče bi jedel v drugi, otroci pa spet v neki tretji sobi. Torej mi, ko skupaj praznujemo, pridemo skupaj v isti prostor, in to je za družino in tudi za župnijsko skupnost zelo pomembno, da praznujemo, obhajamo evharistijo skupaj.

Vprašanje sprave in urejanje prikritih grobišč: Kakšna so pričakovanja Cerkve glede pokopa žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu?

»Kočevski Rog se nahaja na področju naše (novomeške, op. a.) škofije. Sam sem tam bil dvakrat. V kočevskih gozdovih, kjer so bili na zverinski način mnogi tam umorjeni. V jeseni sem bil nazadnje prav pod Macesnovo gorico v času izkopavanj, ko so zadnje posmrtne ostanke še izkopavali arheologi. Bil sem šokiran in pretresen, tako da sem tam komaj zmolil Očenaš. Bil sem prav notri v stranski jami, kjer je bilo nekaj čez 20 okostij ljudi, ki so bili še živi vrženi notri in so potem pravzaprav umrli, ker niso imeli hrane, ker niso imeli izhoda in zraka in tako naprej ... Torej, živi so bili notri pokopani in sem zelo ganjen in pretresen in se sprašujem, kaj lahko naredimo. Cerkev ima tukaj pomembno vlogo pri prizadevanju za spravo. Sprava, vemo, da je duhoven proces in da je možna samo v luči vere. Nekdo lahko odpusti, če ve, da mu je Bog odpustil njegove grehe. Tako lahko do sprave pride z nekim skupnim prizadevanjem, z močno vero, in tukaj ima Cerkev res veliko vlogo, da na ta način potem lahko tudi odpustimo krvnikom. To je ena stvar. Zelo si prizadevamo in tudi prosimo, bi rekel, tudi pričakujemo od vseh državnih organov, da poskrbijo za dostojen pokop vseh teh, ki so tam pomrli, da se jim da ime, mesto in da dobijo čast, vsaj sedaj, ko so umrli, da ne bodo izginili iz spomina – so bili Božji otroci kot vsi ostali in so bili umorjeni na nepravičen način, na zločinski način – da je potrebno priti do soglasja o dejstvih, kaj se je v resnici zgodilo. In to je potem tudi pogoj oziroma predpostavka, da lahko pridemo tudi do nekih naslednjih korakov v smislu sprave in pomiritve v našem narodu.«

Nekdo lahko odpusti, če ve, da mu je Bog odpustil njegove grehe. Tako lahko do sprave pride z nekim skupnim prizadevanjem, z močno vero, in tukaj ima Cerkev res veliko vlogo, da na ta način potem lahko tudi odpustimo krvnikom.

V tem zimskem času je bila v Sloveniji tudi apostolska vizitacija. To je po škofovih navedbah običajen način pomoči škofijam.

 »Podobno, kot je v podjetjih ob koncu leta revizija, tako smo tudi mi naročili zunanjo revizijo za našo škofijo. Zato, da bi videli, kje so kakšne šibke točke, da ugotovimo, kaj je bilo dobro, kaj je treba izboljšati. Tako je tudi vizitacija način, da se izboljša ali pregleda stanje v škofijah. Tudi mi smo v tem času deležni apostolske vizitacije. Vizitacijo opravlja apostolski sedež, zato je tudi v njegovi izključni pristojnosti, da daje pojasnila, kar se tiče predmeta preiskave oziroma pogovorov, potem seveda tudi izsledkov. Tako kot vsaka druga taka vizitacija, v drugih škofijah ali redovnih skupnostih, tudi naša vizitacija obsega vse življenje Cerkve, pastoralo, gospodarstvo, duhovne poklice, potem tudi, kaj se dela na področju preventive, recimo obravnave spolnih zlorab. Skratka, vse življenje Cerkve, tako da to ni nekaj zelo izrednega, to gledamo predvsem s pozitivnega vidika, da nekdo od zunaj ugotovi, kaj je dobro in kaj mi lahko še izboljšamo.«

Pogovoru, v katerem je škof spregovoril tudi o prizadevanjih na področju preventive pred zlorabami v Cerkvi ter o 30. obletnici SŠK, lahko prisluhnete v novoletni oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji.