Kako sta o "Jezusovih bratih" razmišljala Anton Strle in škof Maksimilijan Matjaž?

Cerkev na Slovenskem | 28.01.2023, 08:44 Rok Mihevc

Razprava o Jezusovih bratih in sestrah, ki smo ji bili priča v tem tednu, potem, ko so takšno vprašanje postavili v oddaji Milijonar na Planet TV, ni nekaj novega. Da je to vprašanje malce begalo, lahko razberemo tudi iz zapisa božjega služabnika Antona Strleta, ki nam ga je posredoval dr. Anton Štrukelj. Prav tako pa smo za dodatno pojasnilo prosili celjskega škofa in predstojnika na katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti dr. Maksimilijana Matjaža, ki je na to temo razmišljal že pred leti. Oba zapisa objavljamo v celoti.

Božji služabnik Anton Strle: To je vera Cerkve!

Prepričanje, da je Marija ostala vedno devica, je že od prvih časov – kakor hitro je bilo vprašanje o tem izrečno postavljeno – veljalo in velja za versko resnico. Po stalnem nauku Cerkve, izraženem v njenem rednem in vesoljnem učenju, je Marija s sv. Jožefom živela v deviškem zakonu. Ta zakon je bil pred Bogom in pred judovsko postavo veljaven; vendar pa Marija in Jožef nista uporabljala pravic, ki jih sklenitev zakona daje poročencema.

Vzhodno in zahodno bogoslužje že od najstarejših časov slavita Marijo kot „vedno devico". Tako jo med drugim označuje tudi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 553. V različnih vzhodnih in zahodnih veroizpovednih obrazcih – ki imajo podobno veljavo kakor izjave vesoljnih koncilov – je izražena ne le vera, da je Marija Jezusa po delovanju Svetega Duha deviško spočela, ampak tudi to, da je po Jezusovem rojstvu ostala za trajno devica. Tudi Luter in Dalmatin verujeta isto.

Tako nepretrgano in tako splošno je bilo v Cerkvi prepričanje o Marijinem vednem devištvu, da tudi Luter skupaj z drugimi reformatorji svojega časa v tem nikdar ni omahoval, temveč je nenehno, prav do zadnjega diha, v tej stvari učil enako kakor katoličani in pravoslavni.

Tudi potem, ko se je poročil (zakon je tedaj že začel imeti za ,,zgolj svetno reč") in ostro napadal redovniške zaobljube (med katerimi je tudi zaobljuba vednega devištva oziroma celibata, seveda zaradi božjega kraljestva, ne pa iz kakih drugih, manjvrednih nagibov), je Luter do konca vztrajal pri veri v Marijino vedno devištvo.

Isto vero izraža slovenski protestant Jurij Dalmatin (pred njim Primož Trubar). V svojem prevodu Svetega pisma, v katerem se drži luteranske razlage, izrečno pravi ob koncu Mt 1: „Devica Marija je pred rojstvom in po rojstvu ostala devica."

Ali pa ni ta razlaga v nasprotju z evangeliji, ki govorijo o ,,Jezusovih bratih in sestrah"? Nikakor ne. To sta dobro videla tudi Luter in za njim Dalmatin, ki se hočeta opirati glede verskih resnic samo na Sveto pismo, ne glede na cerkveno izročilo.

Prepričana sta bila, da so tisti „bratje in sestre" Jezusovi bližnji sorodniki. Saj sta že v Svetem pismu stare zaveze zlahka našla vrsto dokazov, da „brat" in „sestra" pomenita na določenih mestih bližnjega sorodnika ali sorodnico, kakor je tudi še danes mogoče dobiti semitske rodove, ki izrazov „bratranec" in „sestrična" sploh nimajo, temveč rečejo namesto tega kar „brat" in „sestra".

Sicer pa lahko že iz evangelijev samih o nekaterih Jezusovih „bratih" ugotovimo, da sploh niso to bili Jezusovi „bratje", temveč bližnji sorodniki. 

Sicer pa lahko že iz evangelijev samih o nekaterih Jezusovih „bratih" ugotovimo, da sploh niso to bili Jezusovi „bratje", temveč bližnji sorodniki. Jakob na primer je omenjen kot Jezusov brat (Mt 13,55; Mr 6,3; Gal 1,19); a je na drugem mestu izrecno povedano, da je njegova mati bila sestra (bližnja sorodnica) Jezusove matere (nikakor torej ne Marija sama!), namreč Marija Kleopova oziroma Alfejeva (Jn 19,25; Mt 10,3). Podobno velja za Jožefa in Juda (Mr 13,55; Jud 1).

Zelo upoštevani strokovnjak za novo zavezo J. Blinzler prihaja po natančnem raziskovanju našega vprašanja do naslednjega izsledka: „Kakor moremo spoznati iz molka evangelijev o Jožefu v Lk 2, je Jezusov rednik zgodaj umrl. Po njegovi smrti se je preblažena Devica s svojim otrokom pač pridružila družini Jožefovih (in svojih) bližnjih sorodnikov.

Otroke te družine (teh družin), ki so zrasli skupaj z Jezusom, je prebivalstvo označevalo kot Jezusove brate in sestre, ker za bratrance in podobno v aramejščini ni bilo nikakršne kratke oznake. Prva Cerkev je sprejela to označevanje in pridržala to tudi v grščini, da bi odlikovala s tem Gospodove sorodnike, ki so medtem postali ugledni udje Cerkve."

Otroke te družine (teh družin), ki so zrasli skupaj z Jezusom, je prebivalstvo označevalo kot Jezusove brate in sestre, ker za bratrance in podobno v aramejščini ni bilo nikakršne kratke oznake. Prva Cerkev je sprejela to označevanje in pridržala to tudi v grščini, da bi odlikovala s tem Gospodove sorodnike, ki so medtem postali ugledni udje Cerkve."

Tudi vse vedenje Jezusovih „bratov" in „sester" (posebno v Jn 7,3 ss.) govori za to, da so bili starejši od Jezusa; zato niso mogli biti njegovi pravi bratje. Obenem je treba paziti na to, da se ti Jezusovi „bratje" in „sestre" v Svetem pismu nikoli ne imenujejo Marijini otroci.

In še nekaj: umirajoči Odrešenik je svojo mater izročil varstvu apostola Janeza. „Žena, glej, tvoj sin" (Jn 19,26). Tudi iz tega moremo sklepati, da Jezus ni imel pravih telesnih bratov.

Seveda bi bilo povsem zgrešeno, če bi kdo sklepal, da ta verska resnica pomeni nekakšen prezir, podcenjevanje zakona in vsega, kar je z njim v neločljivi zvezi. Do takšne misli more priti samo nekdo, ki ne upošteva, kako visoko je Jezus dvignil zakon: k dostojanstvu zakramenta, ki je (in naj bi bil) živa „podoba in deležnost pri ljubezenski zavezi med Kristusom in Cerkvijo" (CS 48, 4).

Če naj stvar, za katero tukaj gre, pravilno razumemo, je treba upreti pogled na skrivnost Kristusa kot učlovečenega Božjega Sina. Kristus je prinesel na zemljo dokončno novost božjega kraljestva, v katerem se, ko bo dovršeno (začeto je že zdaj), ljudje „ne bodo ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih" (Mr 12,25), „otroci vstajenja" (Lk 20,36). Tako je bil Jezus sam neporočen in je tudi tiste, ki „morejo razumeti" in jim je dano", vabil, naj si samski stan izvolijo „zaradi nebeškega kraljestva" (Mt 19,10–12). Tega pa niti od daleč ni storil zaradi omalovaževanja zakona ali celo zaradi ,,maniheističnega" ali vsaj „platonskega" gledanja na telo.

Tudi je neumestno kar brez premisleka trditi, da je bila Marija „navadno judovsko dekle", kakor včasih beremo. Gotovo, na zunaj ni bilo na njej kaj posebnega videti. Toda „vsa lepota kraljeve hčere je od znotraj".

Marijo je Bog izmed vseh človeških otrok od vekomaj izvolil za nalogo, ki si je višje ni mogoče misliti: za to, da bi bila resnična mati Njega, ki je pravi Sin Božji. Marija je mati Njega, o katerem po določitvi vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji leta 325 skupaj s pravoslavnimi in (vsaj v veliki večini) protestantskimi kristjani našega časa in s tolikimi milijoni kristjanov cele vrste stoletij po vsej zemlji s srcem in usti izpovedujejo vero, da je „edinorojeni Sin Božji, iz Očeta rojen pred vsemi veki, Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno ..."

Pravilno gledanje na Marijo je neločljivo povezano s pravilnim gledanjem na Kristusa (in obratno). Kdor začne podcenjevati Marijino veličino, bo kmalu isto storil s Kristusom. Kdor nima več pravega čuta za Marijino veličino in vlogo, tistega čuta, kakršen se razodeva na primer v prvih dveh poglavjih Lukovega evangelija, bo kmalu izgubil tudi čut za Kristusa kot pravega Božjega Sina in za njegovo vesoljno odrešenjsko nalogo.

Dr. Maksimilijan Matjaž: Arheologija odkriva kamnite priče Nove zaveze

Človek se ne bo nikoli ustavil v iskanju dokazov, ki bi potrjevali njegovo prepričanje in ravnanje. Že to dejstvo samo močno govori o njegovi ukoreninjenosti v presežno in o usmerjenosti k cilju, ki je izven njega. V času, ko velja »metodični dvom« mnogim raziskovalcem kot edina pozitivna maksima, postajamo že kar naivno dovzetni za vedno »nove« dokaze, pa čeprav niso nič kaj bolj trdni kot stari. Morda prej nasprotno.

Arheologija je gotovo med iskalci dokazov najbolj cenjena disciplina. Od vsega začetka je tudi nepogrešljivi del znanstvenega proučevanja Svetega pisma. Vendarle pa je na katalogih teoloških znanosti umeščena med t. i. pomožne vede, čeprav njena odkritja vedno najbolj odmevajo.

Človek se ne bo nikoli ustavil v iskanju dokazov, ki bi potrjevali njegovo prepričanje in ravnanje. Že to dejstvo samo močno govori o njegovi ukoreninjenosti v presežno in o usmerjenosti k cilju, ki je izven njega. 

V preteklem stoletju so biblični arheologi odkrili kar nekaj izredno pomembnih najdb, ki nam dajejo jasnejšo sliko sveta v katerem je živel Jezus in njegovi učenci. Tako so leta 1962 na sredozemski obali ob nekdanji Cezareji odkrili kamen s posvetilom Poncija Pilata cesarju Tiberiju. To je bila prva »kamnita priča« o obstoju ene najbolj znanih »stranskih« oseb iz Nove zaveze.

Frančiškanski arheologi so leta 1968 odkrili Jezusovo mesto Kafarnaum ob Galilejskem jezeru in Petrovo hišo v njem, ki je že v prvi polovici drugega stoletja postala neke vrste krščansko svetišče.

Nekaj kilometrov stran je v osemdesetih letih nemški benediktinec odkril biblično Betsajdo, rojstni kraj prvih apostolov Petra, Filipa in Andreja, ki je vse od 6. st. naprej ni bilo na zemljevidu Svete dežele.

Leta 1990 so izraelski arheologi odkrili v Jeruzalemu grobnico družine velikega duhovnika Kajfe, ki je bila zasuta vse od rimskega zavzetja Jeruzalema leta 70 po Kr. Kajfa je bil med leti 18. in 36. po Kr. predsednik sinedrija (prim. Jožef Flavij, JS, 18.35) in je leta 30 vodil judovski proces proti Jezusu (prim. Mt 26,57sl.). Leta 36 ga je nasledil njegov svak Jonatan.

V zadnjem času pa najbolj odmeva odkritje groba s približno pol metra veliko skrinjo iz apnenčastega kamna, t. i. osuarja, ki ima na zunanji strani napis v aramejščini "Jakob, Jožefov sin, Jezusov brat". Odkritje je v trenutku postala svetovna senzacija, saj se zdi, da gre za do sedaj najstarejšo arheološko pričevanje o Jezusovih sorodnikih.

V času, ko znanstveniki še zdaleč niso izrekli zadnje besede o mnogih odprtih vprašanjih tega odkritja, pa so različni strokovnjaki in spretni potopisci že spletli vrsto zanimivih in razburljivih scenarijev o Jezusovem življenju, o njegovih sorodnikih in prvi Cerkvi. Pri marsikakšnemu poročilu se zdi najpomembnejše, da ustvari nekaj drugačnega od klasične podobe začetnikov krščanstva.

Kaj lahko iz dosedanjih razprav o tem zadnjem odkritju in z njim povezanim vprašanjem o Jezusovih sorodnikih, povzamemo kot prepričljivo?

Tudi zadnje analize t. i. Jakobovega osuarija oktobra 2002 v kanadskem Torontu so potrdile izsledke izraelskih znanstvenikov, da gre res za avtentično grobno skrinjo iz prvega stoletja. Značilni slog pisanja in dejstvo, da so Judje uporabljali tak način pokopavanja samo med leti 20 pr. Kr. in 70 po Kr., samo še dodatno krepi domnevo, da so lahko bile lahko v njej hranjene kosti človeka, ki bi lahko bil sodobnik Jezusa iz Nazareta. Do sem so si znanstveniki edini.

V nadaljnjem sklepanju pa so si mnenja že zelo deljena. Odprta vprašanja lahko strnemo v treh točkah:

1) Številni raziskovalci trdijo, da ni celotni napis na skrinji iz istega obdobja, da je oznaka »Jezusov brat« kasnejši dodatek.

2) Odprto ostaja vprašanje, kdo je tisti Jakob, katerega kosti so bile nekoč shranjene v skrinji. Močno hipotetično je trditi, da je to prav Jakob, »Gospodov brat«, ki je omenjen v več spisih Nove zaveze (Mt 13,55; Mr 6,3; Gal 1,19) in ki je postal voditelj Jeruzalemske cerkve (prim. Apd 12,17; 15,13) in o katerem pišeta Jožef Flavij in cerkveni zgodovinar Evzebij iz 4. st., da so ga leta 62 kot judovskega heretika kamenjali do smrti (Evzebij, ZC, 2.23). Že Nova zveza in zgodnje krščanski spisi omenjajo večje število Jakobov. Iz različnih arheoloških najdb iz prvega stoletja je do sedaj znanih nekaj čez dvajset omemb imena Jakob, nekaj tudi z dodatkom »Jožefov sin«.

3) Že vse od 4. st. odprto vprašanje o interpretaciji besede brat (gr. adelphós) v Svetem pismi, še posebej v Novi zavezi, ni s tem odkritjem dobilo novih prepričljivih argumentov za enoumno opredelitev. Beseda adelphós lahko pomeni ali brat po krvi ali brat v prenesenem pomenu, kot član družine, rodu, skupnosti ali kot samo bližnji sočlovek. Beseda se v vseh navedenih primerih najde tudi v Svetem pismu. Tako je znan primer iz 1 Mz 13,8, ko Abraham označi Lota, ki je bil v resnici njegov nečak (prim. 1 Mz 11,28; 14,14), svojega brata.

Beseda adelphós lahko pomeni ali brat po krvi ali brat v prenesenem pomenu, kot član družine, rodu, skupnosti ali kot samo bližnji sočlovek. Beseda se v vseh navedenih primerih najde tudi v Svetem pismu. 

Tudi oznaka oče označuje poleg krvnega razmerja tudi druge vrste povezanosti. Ko Luka, ki poleg Mateja edini izrecno govori o Marijinem nadnaravnem spočetju, imenuje Jožefa in Marijo Jezusova starša (Lk 2,41.43) in Jožefa kot Jezusovega očeta (Lk 2,48), gre nedvomno za očetovstvo v širšem pomenu.

Apostolska dela in Pavlova pisma pričajo, da je bil izraz bratje (adelphoí) priljubljen naziv za sorodnika po veri (prim. Apd 1,16). Evangeljska tradicija je enotna v izpričevanju Jezusovih besed, ki govorijo o novih temeljih, na katerih morajo biti zgrajeni medčloveški odnosi: »Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (Mr 3,35; Mt 12,50; Lk 8,21).

Izpolnjevanje Božje volje je temeljna zahteva in zadnji kriterij po katerem bo presojan Jezusov sorodnik – njegov učenec in član novega božjega ljudstva. Nedvomno pa drži, da so v prvi Cerkvi Jezusovi sorodniki tudi po krvi uživali poseben ugled, in da je postala oznaka »Gospodov brat« tudi častni naslov (prim. Gal 1,19).

Vsekakor pa arheologija sama nikoli ne bo mogla izčrpno predstaviti vseh razsežnosti neke živete resničnosti, še manj pa nadomestiti človekove najvišje kreposti: vero, upanje in ljubezen.