Nataša LičenNataša Ličen
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tanja DominkoTanja Dominko
Helena Jaklitsch (foto: Bor Slana/STA)
Helena Jaklitsch | (foto: Bor Slana/STA)

Človeško življenje pač ne sme biti naprodaj

Komentar tedna | 27.01.2023, 14:35 dr. Helena Jaklitsch

Na spletu sem zasledila del izjave predsednice državnega zbora, v kateri je med drugim dejala, da je čas za sprejem zakona o pomoči o prostovoljnem končanju življenja oziroma, če želimo biti bolj natančni, »da je čas, da to naslovimo«. Predvidevam, da je spoznala ustreznost časa za sprejem takega zakona ob srečanju s predsednico Združenja za dostojno starost Srebrna nit, ob čemer me je sicer kar nekoliko spreletel srh. To namreč pomeni, da o tem razmišlja tudi nekdo, ki sicer pravi, da mu je prva skrb dostojna starost.

Ob tej izjavi mi je nehote prišla na misel pravljica, ki sem jo slišala še kot otrok, šla pa je nekako takole: Kralj je dal ubiti vse stare ljudi, češ da so breme in da od njih ni nobene koristi. Toda neki sin tega ni storil, saj je imel svojega ostarelega očeta rad. Čez čas je, kot se v pravljicah spodobi, kralj ponudil roko svoje hčerke tistemu, ki bo najbolje opravil tri naloge. Ob vsaki je šel sin očeta, ki ga je skrival v sodu, povprašati za nasvet. Pri zadnji nalogi naj bi zmagal tisti, ki bo prinesel najlepši cvet. Po nasvetu očeta je fant izbral pšenični klas, ki daje kruh. Kraj se je čudil od kod fantu taka modrost. Šele ko je kralj obljubil, da ne bo nikogar kaznoval, mu je fant priznal, da je očeta pustil živeti in da mu je oče svetoval. Kralj je spoznal svojo zmoto in preklical svoj ukaz, mladenič in kraljična pa sta živela srečno do konca dni.

No, če se mi je kot otroku zdelo neverjetno, da bi kdo kar tako dal ubiti nekoga, ker naj ne bi bil več koristen, pa danes spoznavam, da so pravljice res bolj resnične, kot se zdi na prvi pogled. Že nekaj let spremljamo razprave o tem ali je prav, da človek pomaga drugemu pri končanju njegovega življenja, ker ta preveč trpi, ker noče več živeti, ker se morda sooča z diagnozo, ki napoveduje smrt. Nekatere evropske države so zakone, ki dovoljujejo evtanazijo, torej pomoč pri končanju življenja drugemu, že sprejele, tako da nekatere posledice take odločitve že lahko spremljamo. Tako opažamo, da se širi interpretacija, zakaj smemo nekoga z njegovim zavestnim soglasjem – ali pa tudi ne – ubiti. Ne gre več samo za neznosno trpljenje, na kar so se sklicevali zagovorniki evtanazije češ, gre za usmiljenje do najbolj trpečih, temveč prihajajo na listo z naslovom »dovoljenje za ubijanje« tudi manj bolni, pa najmlajši (ti so že dolga desetletja na listi smrti – odkar je dovoljen splav), ljudje z depresijo ali taki, ki so se preprosto naveličali živeti. Namesto, da bi jim ponudili človeško toplino, občutek, da niso sami, jim družba ponuja smrt, ker je to preprosteje, ceneje, predvsem pa se zgodi hitro in daleč od oči. Če pa je vse skupaj zavito še v celofan usmiljenja in lepe sobe z razgledom, morda na švicarske Alpe, še toliko bolje.

Namesto, da bi jim ponudili človeško toplino, občutek, da niso sami, jim družba ponuja smrt, ker je to preprosteje, ceneje, predvsem pa se zgodi hitro in daleč od oči. Če pa je vse skupaj zavito še v celofan usmiljenja in lepe sobe z razgledom, morda na švicarske Alpe, še toliko bolje.


Toda zakaj si ne bi natočili čistega vina? Ne gre samo za usmiljenje do trpečih, temveč ne prenesemo misli na trpljenje in smrt. Oboje smo izrinili iz našega življenja. V ospredju našega sveta so podobe mladosti, zdravja, moči in neskončnega uživanja, vedno bolj pa se bojimo trpljenja, bolezni in umiranja. Vprašanje evtanazije je samo vprašanje zahodnega sveta, ki je prežet z individualizmom, sebičnostjo in nihilizmom. Odgovornost in skrb za bližnjega, ki zahtevata tudi prilagajanje in v določenem trenutku odpovedi lastnim željam, nimata več pomembnega mesta v vzgoji. Skrbeti za nekoga, ki je na smrt bolan, nam je kot družbi odveč. V državah, kjer je evtanazija že dovoljena, ugotavljajo, da se število ljudi, ki se odloči za ta korak, poveča pred dopusti in prazniki. Stari, bolni ljudje čutijo pritisk, da so odveč in breme, čeprav jim tega morda nihče ne osebno ne izreče. Toda tisti, ki zagovarjajo takšne ukrepe, se ne zavedajo, kako hitro se stvari lahko spridijo. Premalo se zavedajo, da se priprta vrata hitro odprejo in da drobna razpoka prej ali slej podre še tako mogočen jez. Me zanima, kakšna bo njihova reakcija, ko bodo sami prišli na vrsto ...

Spomnim se predavanja, ki ga je imel danes že pokojni dr. Jože Trontelj. Odločno je nasprotoval evtanaziji ter poudarjal, da je sodobna medicina že toliko napredovala, da nikomur ne bi bilo treba trpeti prek meje dopustnega. Da pa je treba okrepiti pozornost paliativi. Ne podaljševanje življenja za vsako ceno, temveč lajšanje trpljenja tistim, ki umirajo. Ter bližina sočloveka, ki ga spremlja v tem slovesu. Kot zdravnik je bil jasno zavezan k ohranjanju človekovega zdravja in življenja, ne pa k ubijanju, saj je to v diametralnem nasprotju z osnovnim poslanstvom zdravstvenega osebja. Na to je pred nekaj meseci opozorilo tudi Slovensko zdravniško društvo, ampak nič ne zaleže. Tisti, ki bi radi uzakonili evtanazijo, želijo to dejanje za vsako ceno prevaliti na zdravnike. Sami si pač s tem ne bi mazali rok. Prav žolčno se temu upirajo. Zahtevajo celo prepoved pravice do ugovora vesti, ki ga uveljavlja vedno več zdravnikov, ki ne želijo sodelovati v kulturi smrti. Enim mora biti pač dovoljeno vse, drugi nimajo pravice glasu.

Tisti, ki bi radi uzakonili evtanazijo, želijo to dejanje za vsako ceno prevaliti na zdravnike. Sami si pač s tem ne bi mazali rok. Prav žolčno se temu upirajo.


Kaj nam je torej storiti? Kot kristjani smo zavezani k ohranjanju življenja od naravnega spočetja do naravne smrti. Svoje moči moramo usmeriti k ozaveščanju o človekovem dostojanstvu, tudi v umiranju ter se učiti ljubezni do bližnjega ter sprejemati in osmišljati trpljenje, ki je neodtujljiv del našega življenja. Verjamem, da nam tudi medicina pri tem lahko pomaga. Naj bo naša prva izbira dostojanstvo človeka, ne pa pomoč v smrti. Človeško življenje pač ne sme biti naprodaj.

Komentar tedna
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...

O avtorju