Razočaranje ali hvaležnost?

Naš pogled | 27.12.2022, 15:48 Marjana Debevec

Na seznamu sem za zadnji Naš pogled v letu 2022. Ko sem se ozrla nazaj, so se mi najprej, po tipični slovenski navadi, pred očmi pojavila razočaranja, ki so me v tem letu zaznamovala.

Najprej začetek vojne v Ukrajini, ki jo nikakor nisem pričakovala. In potem njeno nadaljevanje, čeprav sem mislila, da bo trajala le nekaj tednov. Orožje pa se prodaja na eni in drugi strani – nekateri dobro živijo na ta račun, drugje ljudje umirajo v mrazu, lakoti, pod bombami.

Nato volitve. Državnozborske in predsedniške. Priznam. Bila sem razočarana. Pa razočaranje nad odločitvijo ustavnega sodišča, da razvrednoti pomen očetovstva in materinstva, vlogo družine. Potem pa razočaranja znotraj Cerkve in v naših skupnostih, tudi nad določenimi ljudmi, ali njihovimi ravnanji. Vsak bi verjetno našel nekaj, kar ga je v tem letu zabolelo. Ali bi bilo tega kar več.

Vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

In takrat v meni privre ena sama beseda: HVALA! Hvala za neštete milosti, ki sem jih prejela, hvala za toliko dobrih ljudi, ki tudi v razmerah vojne in revščine vsak dan vztrajajo v pomoči ljudem; za junake našega časa, ki se darujejo tudi za ceno lastnega življenja.

Pred božičem sem se pogovarjala z Miro Milavec iz Ukrajine. Človek začuti neizmerno spoštovanje pred prostovoljci Karitas, ki ne popuščajo, ne iščejo svojega udobja in rešitve zase, ampak samo nove in nove načine, kako bi pomagali ljudem: najprej je bila to hrana in obleka, potem tople odeje in peči na drva, pa kuhinje, kjer kuhajo za ljudi v stiski.

Poklicala sem tudi v Sirijo. Tam ljudje izgubljajo upanje po trinajstletni vojni. Vendar so vseeno postavili jaslice na trgu v Alepu in okrasili veliko božično drevo. Čeprav v hudem pomanjkanju, saj nimajo niti najosnovnejšega več, kot je hrana ali ogrevanje, dostojno delo ali varno šolanje, želijo iti naprej. To so junaki našega časa in zanje se Bogu zahvaljujem.

Koliko ljudi tudi med nami vsak dan vztraja v zvestobi, podarjanju, predanosti, ljubezni, sprejemanju trpljenja. Nekateri so to leto končali svojo zemeljsko pot, kot na primer duhovnik Franc Prelc, ki ga poznamo zaradi ustanavljanja skupnosti za pomoč odvisnikom vseh vrst, sedaj pa ga odkrivamo predvsem kot človeka, ki je vse to delal iz velike ljubezni do Boga in bližnjega v stiski.

Koliko je družin, ki vsak dan potrpežljivo vztrajajo v hitrem tempu življenja, ki danes družini ni naklonjen. In vendar gredo naprej. Koliko je duhovnikov, redovnic in redovnikov, ki v globoki povezanosti z Bogom ostajajo skromni in s svojim življenjem tkejo zlate vezenine v svetu.

Koliko je trpečih, bolnih, osamljenih, ki trenutek za trenutkom darujejo svoje trpljenje, da svet sploh še lahko obstane. Hvala Bogu za vse te ljudi in za vso njihovo ljubezen!

Predvsem pa sem Bogu hvaležna, da še ni obupal nad menoj, nad nami. Da še vedno verjame v nas, v to človeško družino, ki se zdi, da izgublja svoj kompas, da zmedena tava sem ter tja.

Hvaležna sem Mu, da nam je blizu, da ga lahko najdemo v naših srcih, v naših družinah in skupnostih, v evharistiji, kjer nas v številnih tabernakljih po vseh sveta potrpežljivo čaka. In ko ga prejmemo, nam podari samega sebe. To je več, kot bi si človeški um in srce sploh lahko predstavljala. On se nam podarja, ne samo za božič, ampak prav vsak dan in nam kliče: stopi na poti za menoj, z menoj.

Naj sklenem z molitvijo arabske katoličanke Margaret Karram, sedanje predsednice Gibanja fokolarov, ki prihaja prav iz Svete dežele:

»Pridi Gospod Jezus, pohiti in pridi.
Svet ne zmore več!
Spustila se je mračna noč, zvezda repatica je izginila z modrega neba.
Kdo nas bo vodil v Betlehem, da bi se srečali s princem miru?
Kdo nam bo pomagal, da v srcih znova vzplamti plamen ljubezni?
Božič je. Vrni se, vrni se, Gospod Jezus. Želimo te sprejeti kot še nikoli.
Bolj kot včeraj te želimo prepoznati v trpljenju: v revnih, osamljenih, obupanih, bolnih in zapuščenih. Dovoli nam, da slišimo krik tistih, ki ne upajo, tistih, ki ne verjamejo več!
Daj nam, da bomo ljudje miru.
Daj nam poguma.
Daj nam drznosti, da bomo odmev angelov in da bomo kot oni oznanjali veselje, upanje, vedrino, bratstvo!«.

In res imamo veliko razlogov za upanje, veselje in bratstvo. Samo ozrimo se v naša srca, jih odprimo Knezu miru, ki prihaja med nas, in v novo leto vstopimo kot ljudje Luči.