Podarimo si čas

Naš pogled | 06.12.2022, 12:31 Mirjam Judež

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri.

Verjamem, da se v spominih vsi radi vračamo v otroštvo, ko smo opazovali škrlatno nebo in Miklavževo peč, v kateri peče piškote in se razveselili daril na Miklavževo jutro. Še danes se spomnim oranžnega lavorja, igre Monopoli in 36 barvic Saturn. Pa kakijev in kivijev. Takrat je bilo to nekaj posebnega. Lepi so bili ti časi.

In še vedno so! Le pisma so veliko bolj napredna in želje nekoliko bolj specifične. Ne vem, kako je drugje, a naši otroci so pisemcu Miklavžu priložili celo nekaj denarja, da bi svetnik bolj gotovo prinesel darilo, ki si ga želijo ali večje darilo, kot ga je sicer namenil prinesti. Miklavžev proračun je pač omejen. (Lepo je, da se tega zavedajo.)

Mnogi strokovnjaki, ki jih gostimo pri nas na radiu, poudarjajo, da je bolj kot draga darila in kupi igrač pomembno to, da otrokom namenimo čas. Da skupaj z njimi delamo, se družimo, kuhamo, jemo, se igramo, gremo na izlete … To je najboljša investicija v lepe medsebojne odnose.

Družinski in zakonski terapevt Miha Ruparčič pravi, da je varovalo duševnega zdravja, ko vsa družina brez telefona sede za mizo, kjer informacije in pogledi zaokrožijo. S tem se okrepi naša vez in s preprostim kosilom ali večerjo bo otrok bolj odporen v viharjih zunanjega sveta. Tu je še zajtrk navezanosti, kjer, tako Ruparčič, poskusimo od otroka dobiti tri preproste stvari: pogled, nasmeh in otrokov »ja« oz. znamenje, da se glede nečesa z nami strinja. S tem krepimo vez in zaupanje otroka, ki se bo bolj gotovo zatekel k nam po nasvet ali pomoč, če jo bo potreboval.

Nagovorila me je oddaja Za življenje z zaporniškim duhovnikom Robijem Friškovcem, v kateri sta tik pred začetkom adventnega časa s kolegico Matejo govorila o času in o tem, kako je v naši kulturi nekako zakoreninjeno, da bolj, ko si zaposlen, manj, ko imaš časa, za bolj »pridnega« veljaš. Toda vsi vemo, da je fraza »nimam časa« le izgovor. Prav vsak ima 24 ur na dan, od nas pa je odvisno, kako jih bomo porabili in komu ali čemu dali prednost.

Hvala Bogu, mnogi stari starši redko izrečejo besedi »nimam časa«, ko se odrasli otroci povabijo na kosilo, prosijo za varstvo ali ko vnuki babico zaprosijo za še eno pravljico, palačinke ali če zakrpa luknjo na pajkicah. Vse to so darila, ki pomenijo največ. Prav vsak, ki je imel to čast, da je poznal svoje stare starše, se jih bolj kot po denarju, ki so mu ga vtaknili v žep, po bombonih ali po plastični igrači, ki je bila že čez nekaj ur pozabljena, spominja po priljubljeni jedi, ki jo je babica rada skuhala ali po družabnih igrah, ki so jih skupaj igrali.

Specialni pedagog Marko Juhant večkrat pove, da pol ure nedeljenega časa s svojim otrokom naredi veliko razliko. Da je žalostno, če si ne moremo vzeti niti 30 minut za otroka, s katerim ne rabimo v tem času početi nič posebnega. Samo pojdimo z njim na sprehod in se malo pomenkujmo. Otrok bo v teh nekaj minutah začutil, da nam je pomemben, da ga imamo radi in težave z iskanjem pozornosti na neprimeren način bodo kmalu izzvenele. En poslušalec je zadnjič komentiral: »Joj, veste, to pa vzame kar nekaj časa, imamo tri otroke,« pa je Marko Juhant odvrnil, da ni težava najti dovolj ljubezni za veliko otrok, a vsak otrok potrebuje tudi nekaj časa z enim ali drugim staršem. Premalokrat pomislimo, koliko časa preživimo s svojim zvestim prijateljem, mobilnim telefonom. Tam minute kar bežijo. Včasih celo ure! Radi kažemo s prstom na mladostnike, kako zasvojeni so, a odrasli nismo veliko boljši. Če pospravimo telefon, bomo hitro našli čas za druženje na samem z enim, celo dvema otrokoma. Sliši se preprosto in v resnici tudi je, a kaj, ko včasih ne zmanjka toliko časa, kot volje za štiri sprehode na dan.

Nekateri veste, da smo si lani omislili novega člana, psa. Zgodnje-jutranja sprehajalka psa sem jaz. Prve mesece sem se na moč jezila (še vedno se, a ne prav naglas), zdaj pa nam je ta živalca prirasla tako k srcu, da sem se s svojo »sprehajalno službo« sprijaznila in jo vzela za darilo. Presenečena sem bila, ko se je najmlajša hči ponudila, da bi šla čez vikend kdaj navsezgodaj zjutraj z mano. Dojela sem, da potrebuje čas z mano. To so najlepši in najbolj prisrčni sprehodi, na katerih ta naš najmlajši otrok zasije v povsem novi luči.

Večkrat se ujamem, kako se samo jezim, kaj vse ni narejeno, pa bi moralo biti ali še tisto, kar je, ni narejeno tako, kot je treba. Ugotavljam, da smo vsi še najbolj zadovoljni, če gremo skupaj ven: na pohod, sprehod ali izlet. (Seveda se pred tem spremo.) Ko imajo otroci vsaj 3.000 korakov v nogah, postanejo nadvse prijetne osebe. Odprejo se zanimivi pogovori, občudujemo Božje Stvarstvo, lepo jesen, čudovite razglede, močerade na mokrih blatnih poteh … Pospravljena soba in sitnarjenje, preden do nje pride, ne bodo prinesli lepih spominov, izlet v naravo pa nam bo ostal v srcih in vsaj na fotografijah.

Miklavž je prinesel, kar je prinesel, v decembru bo še kar nekaj priložnosti za obdarovanje. Podarjajmo si čas in prijazno besedo. Saj ste že slišali rek, da so najpomembnejše stvari, ki jih lahko podarimo, zastonj … Poklanjajmo jih čim večkrat. Vse od januarja do decembra.