Klic v Ukrajino... Mira, kako si? Živa sem!

Oddaje | 19.11.2022, 07:58 Marjana Debevec

Kijev. Mrzlo jutro s temperaturami okrog ledišča je prineslo nov sneg. Vremenoslovci za prihodnje dni napovedujejo novo sneženje in spuščanje temperatur. Polovica ukrajinskega električnega omrežja in elektrarn je poškodovana, uničena, iz vse države poročajo o težavah pri preskrbi z vodo in elektriko. Prek WhatsApp pokličem Miro. »Kako si?« jo vprašam. »Živa sem!« se sliši z druge strani.

Torkova bombardiranja so povzročila še veliko dodatne škode, nam pravi sodelavka Karitas, Mira Milavec, ki smo jo gostili v oddaji Iz življenja vesoljne cerkve.

»Cel severni del Ukrajine je ostal brez elektrike, tudi polovica Kijeva je brez elektrike, že prej smo se trudili varčevati z energijo... Oskrbo z elektriko nam že od 10. oktobra večkrat na dan za štiri ure izklopijo, tako da se moramo temu prilagajati,« situacijo v predelu Kijeva, kjer deluje, opisuje Mira Milavec in opozarja, da so razmere še neprimerno hujše na vzhodu države, kjer so in še potekajo spopadi.

Plan B?

Pravi, da imajo ljudje pripravljen »plan B«, ker ga je pač nujno imeti. To največkrat pomeni, da
nameravajo oditi k sorodnikom, ki živijo na podeželju.

»Če se zgodi, da ostanemo brez energije, ni možno živeti. Če samo pomislimo na mame z otroki, to preprosto ni mogoče. Poznam družine, ki razmišljajo in iščejo rešitve, kaj bodo storili, če bo hujše. Kam bi lahko šel v tujino? Kje je kdo, ki ga poznam, h kateremu bi lahko šel? ... Po drugi strani pa se ljudje prilagajajo okoliščinam, vidimo, da se navajajo na zelo skromno življenje ...«

V celi Ukrajini je trenutno največje povpraševanje po električnih generatorjih, ki pa jih ni več mogoče dobiti. Niti iz tujine. Še veliko hujše je na vzhodu.

»Če gledamo na vzhod, recimo v Harkovu, kjer nimajo niti ogrevanja. Veliko domov je uničenih. V kakšnem napol porušenem bloku na primer živijo samo še dve ali tri družine in mestnim oblastem ni ekonomično popravljati instalacij za ogrevanje, tako, da so brez ogrevanja.«

Preko Karitas jim poskušajo priskrbeti električne grelnike, ki pa jim, ker ni elektrike, tudi veliko ne koristijo. Ljudje namreč že mesece živijo v kletnih prostorih. Zato jim sodelavci Karitas prinašajo topla oblačila in odeje, iščejo pa tudi peči na drva.

Prostovoljci zavestno tvegajo, da bi ljudem pomagali

Pred okupacijo mesta Mariupol so veliko pomagali tudi tamkajšnjim prebivalcem. »Ampak odkar ste videli, da je bil izpeljan referendum s strani ruske vlade, ni mogoče imeti več nobenega stika s temi ljudmi. Pred tem smo imeli prostovoljce, ki so jim prinašali zdravila, ker so bila tam zdravila zelo draga ali pa se jih ni dalo dobiti, in so vsak teden vozili zdravila do teh ljudi. Sedaj to ni več mogoče, tako da si lahko samo predstavljamo, kako ljudje tam živijo.«

Prve pakete pomoči so v teh dneh uspeli prepeljati v opustošeni, a osvobojeni Herson, kjer so ljudje kljub hudemu pomanjkanju srečni, da so svobodni.
»V Hersonu so tri katoliške župnije, ena je sicer še pod okupacijo, ampak že razmišljamo, kako bi tam odprli naš center, da bomo bližje tem ljudem, da bomo lahko res pomagali tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo.«

Milavčeva je imela možnost videti tudi posnetke iz krajev, kjer divjajo boji. Povedala je, da niti ena hiša ni ostala nepoškodovana, vendar starejši ljudje vseeno vztrajajo na svojih napol porušenih domovih. Tudi vojaki, branilci, živijo v nečloveških razmerah, v bunkerjih brez elektrike, vsake tri tedne imajo možnost, da se v kakšni vasi malo umijejo.

Rusko opustošenje in vonj smrti

Strašne pa so posledice, ki jih za seboj pušča ruska vojska. Pred mesecem dni so Ukrajinci osvobodili mesto Izum. »Tam vidiš ljudi, ki nimajo nič in ob cesti kurijo ogenj, da si lahko skuhajo obrok.«

Spomnimo tudi na množična grobišča, ki jih je med drugim obiskal papežev poslanec kardinal Konrad Krajewski.

»Ko je prišel je rekel, da je zelo pomembno biti na teh mestih in čutiti ta vonj. In moram reči, da so se moji kolegi, ki so bili tam, ko so se vračali zavedali, da so prišli iz svetega mesta. Ko so prišli do Harkova, so imeli še mašo za vse te nesrečne ljudi.«

In kaj lahko mi storimo za mir? Mira Milavec nas spodbuja, naj mir živimo predvsem v naših odnosih.